Poskočna akustična glasba

V okviru Cankarjevih torkov ­ljubljanskega Cankarjevega doma bo danes ob 20.30 kitarist in skladatelj Teo Collori z zasedbo Momento Cigano (Metod Banko, kitara, Matija Krečič, vio­lina, Matej Kužel, klarinet, Jan Gregorka, kontrabas) predstavil nove pesmi.

 

Imate kot Pirančan geografsko prednost pri ustvarjanju pesmi za vaš glasbeni projekt Momento Cigano?

Ne vem, ali je to prednost, je pa tendenca, ki se je izoblikovala ob povečani izpostavljenosti italijanski glasbi. Kot otrok sem jo namreč veliko poslušal. Ima določene izrazite melodije in harmonije. To je v meni zagotovo pustilo sled.
 

Je bistvena razlika med prvencem Hot Club Piran, ki je izšel leta 2015, in novim Kamerato Muzikante?

Bistvena razlika je, da smo tokrat vsi člani avtorji, medtem ko sem skladbe za prvenec napisal samo jaz. Tako je projekt dobil novo razsežnost. Čeprav je to v osnovi še vedno moj projekt, ker sem pač šef (smeh).
 

»Vsak član prinese v zasedbo svoj glasbeni okus in občutek.«

Kako poteka to skupno ­ustvarjanje?

Na vaje prinesemo precej izdelane zvočne skice, ki jih nato oplemenitimo. Za aranžmaje je specialist naš violinist Matija Krečič, sicer pa skladbo prilagodimo glavnemu solistu v pesmi.
 

Vmes se je zasedba nekoliko ­spremenila …

Res je zdaj malo drugačna. Prvi album sem posnel z nekaj italijanskimi glasbeniki, saj takrat še nisem našel slovenskih, ki bi igrali ta slog. Zaradi logističnih zapletov se je pokazalo, da je nesmiselno­ imeti vaje z njimi ter delati koncerte. Nato sem imel v zasedbi fante z Obale, a ko sem se preselil v Ljubljano, sem ugotovil, da je najbolje, če so člani od tu. Zdaj spet živim na Obali, v Ljubljano pa se vozim na vaje.
 

Kako spremembe v zasedbi ­vplivajo na delovanje skupine?

Močno. Vsak član prinese v zasedbo svoj glasbeni okus in občutek. Najpomembnejše je, kako se ujamejo značaji, glasbeno, še bolj pa osebnostno. Ko gledam našo skupinsko dinamiko, opažam, da so vloge jasno postavljene in reči dobro razdeljene, tako da ni veliko prekrivanja in s tem tudi ne veliko možnosti za konflikte.


 

Vsi člani ste tudi odlični ­inštrumentalisti. Ali kdaj pride do spopada egov?

Ne, tega ni treba, ker smo inštrumentalisti na taki ravni, da to ne pride v poštev. Menim, da do spopadov egov prihaja med glasbeniki, ki so negotovi. Takrat ti nekdo reče, zakaj pa ne bi tako, in se začneš braniti, ker te je strah, da ti ne bo uspelo, in takrat velikokrat nastanejo konflikti. Če pa delaš z mojstri, novosti in spremembe niso problem, prej izziv.
 

Pevec Metod Banko je tokrat v vlogi kitarista …

To je res (smeh). Z Metodom sva že prej skupaj ustvarjala. Vsake toliko časa je prijel za kitaro in nekoč mi je zaupal, da bi rad igral. Pa sem mu rekel, da to ni hec, da je to resna stvar. Eno leto sva se dobivala in sem ga učil. Potem smo ga vzeli na vaje in čez nekaj časa je prenehal biti samo motnja v skupini (smeh). Postal je res dober.
 

Večina članov ima izkušnje iz ­Magnificove spremljevalne zasedbe. Je to bila zanimiva glasbena učna ura?

Magnificu se moram zahvaliti, ker je on zbral to ekipo, ki se med seboj zelo dobro razume. V zasedbi nisem nameraval imeti violine in klarineta … Ko smo bili z njim na turneji po Srbiji, smo imeli nekaj časa. Takrat smo z Matejem in Matijo improvizirali in skupaj igrali neke melodije. Zelo dobro je zvenelo. Jan se nam je pridružil nekoliko kasneje. Ko je prišel še Metod s kitaro, smo postali celota.
Izkušnja z Magnificom je bila dragocena. Njegov disciplinirani pristop k aranžmaju je tudi naš projekt dvignil na višjo raven.
 

Ni skrivnost, da je vaš vzornik Django Reinhardt in njegova različica jazza, imenovana gypsy swing oziroma manouche jazz.

To je res. Osnova je tam, vendar moram povedati, da ga nisem študiral, zato ker mi je bilo pretežko dojeti, kaj on sploh igra. Tudi če analiziraš njegovo igranje, si s tem ne moreš veliko pomagati.
Sicer pa rad poslušam njegovo glasbo in ga bolj razumem na ravni glasbene atmosfere, ki jo ustvarja, kot po tehnični plati. Glasbo si moraš zastaviti dovolj kompleksno, da postane izziv, v katerem uživaš. Občinstvo namreč zazna samo to, ali kot glasbenik v tem uživaš ali ne.
 

Zasedba igra zgolj na akustične inštrumente brez tehnoloških pomagal. Gre za pristen, skorajda bio odnos do inštrumenta in glasbe.

Želimo si, da bi bilo občinstvo deležno čim bolj naravnega zvoka naših akustičnih inštrumentov.
 

V času vsesplošne histerične obsedenosti s tehnologijo ter čedalje glasnejše glasbe je vaš retro zvočni pristop pravi balzam za ušesa.

Žal so taki trendi, vendar je čedalje več občinstva, ki prisega na naravni zvok inštrumentov, zaznava življenje bolj dovzetno in ugotavlja, da mu takšna vrsta glasbe nudi veliko več.