Pojoči angelčki cesarja Maksimilijana

Zbor dunajskih dečkov deluje že vse od leta 1498, prvi zborovodja je bil Slovenec, med dosedanjimi člani prevladujejo Avstrijci.

Galerija

Z zborom navežejo stik na različne načine, včasih za to poskrbijo starši, včasih sami, brez njihove vednosti. Navadno z zborom ostanejo v stiku tudi, ko ga zapustijo. FOTO: Lukas Beck

Nina Gostiša

12. 1. 2025 | 18:05

8:51

A+A-

Da so skoraj angeli, je o eni najstarejših ohranjenih tradicij cesarske Avstrije, Zboru dunajskih dečkov, menil Walt Disney, ki jim je leta 1962 posvetil film s prav takšnim naslovom. Del fenomena, ki z raznovrstnim repertoarjem, tudi prepevanjem popularnih sodobnih uspešnic, dandanes razveseljuje občinstvo po vsem svetu, naj bi bil kot najstnik nekoč sam Jakob Gallus.

Gallus ni edina skupna točka Slovenije in slovitega zbora, ki deluje že vse od leta 1498, za prvega zborovodjo je namreč njegov ustanovitelj cesar Maksimilijan I. določil Jurija Slatkonjo ter ga imenoval tudi za prvega rezidenčnega škofa na Dunaju, med številnimi dosedanjimi člani – v zadnjih dvajsetih letih iz skupno kar devetintridesetih držav, prevladujejo pa Avstrijci – jih je še nekaj imelo ali pa jih ima slovenske korenine. Večkrat so že nastopili v Sloveniji, med drugim so peli s Heleno Blagne, pred pomladno turnejo na Japonskem, s katero bodo zaznamovali 50-letnico svojega prvega obiska v deželi vzhajajočega sonca, pa bodo opravili postanek tudi v Cankarjevem domu.

Leta 2017 so v Cankarjevem domu zapeli s Heleno Blagne. FOTO: Jože Suhadolnik

In kako nekdo postane dunajski deček? »Sprejem poteka prek avdicij, ki so prilagojene starosti in predhodni izobrazbi prijavljenih otrok. Po uspešno opravljeni avdiciji jih povabimo, da preizkusijo življenje v našem internatu ter se prepričajo, ali jim je všeč oziroma jim ustreza,« so v nedavnem intervjuju za Delo pojasnili predsednik zbora Erich Arthold, umetniški vodja Erasmus Baumgartner ter arhivistka in zgodovinarka Tina Breckwoldt. Merila, ki jih pri tem upoštevajo, so še dober posluh, pretanjen občutek za ritem, ljubezen do glasbe in muziciranja ter – želja. Ne ozirajo se na njihovo narodnost, etnično pripadnost ali veroizpoved, v svoje vrste so denimo sprejeli tudi begunce iz Afganistana, Konga, Sirije in Ukrajine.

Budilka zazvoni ob 6.45

Zbor je bil ustanovljen, da bi skrbel za glasbo na dvoru, predvsem pri cerkvenih obredih in ob državnih priložnostih, kot so parlamentarna zasedanja in kronanja. Še danes kot del Dunajske dvorne kapele s člani Dunajskih filharmonikov in zbora Dunajske državne opere poje pri nedeljskem bogoslužju. Ker je bil do razpada cesarstva leta 1918 del dvora, je sprva nastopal v uniformah nižjih dvornih uradnikov, od vnovične ustanovitve – kot zasebno združenje – pa so zanj značilne mornarske uniforme, ki so bile takrat modna otroška nedeljska oprava.

Deški zbor je razdeljen na štiri skupine, poimenovane po velikih avstrijskih skladateljih, Haydnu, Schubertu, Mozartu in Brucknerju. Že dvajset let imajo tudi dekliški zbor, poleg tega pa še mešani otroški pevski zbor in mladinski zbor za mlade od petnajst do osemnajst let. Biti del zbora za dečke pomeni tudi, da imajo zagotovljeno šolanje od osnovnega do sprejemnih izpitov za univerzo, bivajo v pripadajočem internatu in se držijo strukturiranega urnika.

Budilka v internatu zazvoni ob 6.45, po zajtrku odidejo k pouku. Po štirih učnih urah sledi daljši odmor za malico, nato pa dve uri zborovskih vaj z vmesnim odmorom. V tem času imajo tudi individualne ure petja. Ob enih sedejo h kosilu, ki jim ga v tamkajšnji kuhinji pripravi lasten kuhar. Ta upošteva morebitne prehranske posebnosti posameznikov, sicer pa sta na voljo vedno dve glavni jedi, od tega ena vegetarijanska, pa juha, solate, bife s sladicami in voda.

Do 14.30, ko je znova na vrsti pouk z daljšim odmorom, imajo čas za sprostitev, večina jih gre igrat nogomet. Pouk, med katerim delajo tudi domače naloge, traja do 17.50, ob šestih je večerja, nato pa spet čas za prostočasne dejavnosti. Tako je torej poskrbljeno, da imajo kljub natančno določenim in časovno odmerjenim obveznostim dovolj časa za počitek in igro – tudi na turnejah. Vsak zbor dve tretjini šolskega leta preživi na Dunaju, eno pa na turneji. Takrat pouka nimajo; ob dnevih, ko imajo koncerte, spijo popoldne, njihovi vzgojitelji pa jim zagotovijo, da države, ki jih obiščejo, polno doživijo.

Nazadnje so pri nas nastopili leta 2021 na Ljubljana Festivalu. FOTO: Voranc Vogel

Že 527 let

»Vsaka zgodba je drugačna. Včasih se na nas obrnejo starši, nam pošljejo povpraševanje ali nas pokličejo po telefonu. V drugih primerih smo prejeli razglednice, elektronska sporočila ali celo kratke videoposnetke dečkov, ki so se prijavili brez vednosti staršev. Motivi? Želijo si peti, prepevati s podobno mislečimi vrstniki, biti na odru kot del Zbora dunajskih dečkov, ustvarjati glasbo z odličnimi glasbeniki, skupaj potovati po svetu,« so na vprašanje, kako potencialni pevci z njimi navežejo stik, odgovorili Erich Arthold, Erasmus Baumgartner in Tina Breckwoldt. Dunajski dečki Samuel, Izaak in Richard pa so delili svoje vzgibe za pridružitev ter nam zaupali, kaj je najbolj vznemirljivo in razveseljujoče pri tem, da so del tako imenitne in navdušujoče zgodbe, ki skupno traja že 527 let.

Samuel FOTO: Lukas Beck

Samuel

13 let

Ko sem bil precej majhen, morda star sedem let, sem nastopal v muzikalih. Nekega dne me je po nastopu neki oboževalec vprašal, ali sem član Zbora dunajskih dečkov. Postal sem radoveden in vprašal mamo, ali se jim lahko pridružim. Odpeljala me je na avdicijo, opravil sem jo in bil sprejet v osnovno šolo zbora.

V zboru se počutim zelo dobro. Najraje imam turneje, lepo je biti na poti skupaj s prijatelji. Med drugim sem do zdaj obiskal Nemčijo, ZDA, katedrala v St. Louisu je bila zelo lepa, prav tako mi je bilo zelo všeč peti v razprodanem Carnegie Hallu. Junija lani smo se udeležili gala večera v Luksemburgu, kjer smo z dekliškim zborom v navzočnosti velikih vojvode in vojvodinje prejeli evropsko kulturno nagrado. Bilo je spektakularno. In res se veselim naše japonske turneje to pomlad.

Richard FOTO: Lukas Beck

Richard

14 let

Starši so me peljali v opero na ogled Mozartove Čarobne piščali. Navdušen sem bil nad tem, da so bili na odru skupaj z odraslimi pevci tudi otroci, in vedel sem, da si želim peti vlogo enega od treh dečkov. Mama mi je uredila nastop na avdiciji in sprejeli so me v zbor. Uspelo mi je peti v Čarobni piščali: v zadnjih dveh sezonah sem sodeloval v produkciji v Dunajski ljudski operi.

V zboru uživam. Lahko potujemo in nastopamo, ljudje so zelo prijazni, kamorkoli pridemo, nas obravnavajo kot VIP-osebe. Najraje od vsega sem na odru in prepevam. Sami veste, kako dober, zadovoljujoč občutek je, ko se zavedate, da delate vse popolnoma prav. In ko je pesmi konec in občinstvo izbruhne v aplavz, je prav neverjetno. Tudi na poti se zelo zabavamo.

Izaak FOTO: Lukas Beck

Izaak

13 let

Nekoč sem obiskal koncert zbora in bil mi je zelo všeč. Zato sem šel na avdicijo in povabili so me v šolo.
Izkušnja je bila dobra in še vedno je. Veliko je super projektov, koncertov z orkestrom v velikih dvoranah. Ko smo izvedli Mahlerjevo Osmo simfonijo, se je stavba dobesedno tresla. Ob neki drugi priložnosti smo v Budimpešti izvedli koncert zborovske glasbe, jaz pa sem imel solo na violini. Za to sem prejel velik aplavz. Mislim, da teh trenutkov ne bom nikoli pozabil. V kratkem nas čaka potovanje v Južno Korejo, nato pa v Švico, kjer bomo ob spremljavi orkestra, ki bo igral na historična glasbila, izvajali Bacha, kar je zelo zanimivo. In zelo se veselim Vojnega rekviema v Ljubljani.