Oder kot prva bojna črta

»Ne morem brez glasbe. Glasba je zdravilo,« je vprašujoče poglede v smehu odvrnil Ronald Bruner ml., stoječ pred portoroškim Avditorijem z zvočnikom v roki, iz katerega so bobneli energični ritmi. Še nekaj minut pred tem je bobnar slovitega raperja Kendricka Lamarja stal na odru z jazzovsko legendo Kennyjem Garrettom. Prejšnji teden je njegov kvintet gostoval pri nas v okviru Jazz festivala Piran/Portorož pod umetniškim vodstvom Braneta Rončela.

Glasba je zdravilo, je veselje, sreča, energija, je molitev in upanje. To sporočilo je dvainšestdesetletni saksofonist prelil na svojo kongregacijo, ki je na petkov večer častila glasbo v notranji dvorani portoroškega Avditorija. Ta se je ob tej priložnosti spremenila v nekakšen sakralni objekt, kjer se je občinstvo na Garrettovo prigovarjanje le dvignilo s sedežev, zaplesalo, ploskalo, dvigalo roke in z vzkliki odgovarjalo na njegove klice. Po navdušujočem koncertu sva sedla k pogovoru.

Na koncertu ste igrali glasbo z vaše zadnje plošče Sounds from the Ancestors. Bilo je tako, kot bi nas popeljali skozi vse pomembnejše postojanke na svoji glasbeni poti. Pa vendar se je zdelo, da ste se z zvokom vrnili domov – v Detroit. Pa ne le zaradi tega, ker ste ploščo lani izdali pri tamkajšnji založbi Mack Avenue …

Za to, kaj je zvok prednikov, obstaja veliko interpretacij. Zame pa je v resnici to glasba, ki napolni mojo dušo in srce. Kot otrok sem okoli zahvalnega dneva začel zbirati plošče z glasbo, ki mi je bila všeč, in si jih nato na božični dan drugo za drugo vrtel, da me je glasba napolnila z dobro energijo za vse leto vnaprej – do naslednjega božiča. Vsako leto sem na ta svoj repertoar dodal kakšno novo skladbo. Na zadnjem albumu sem torej poskušal s skladbami ujeti tega duha, ta občutek, ki sem ga doživel kot otrok, to veselje, to srečo – zaradi katere sem sploh postal glasbenik. Pomislil sem, to je zvok mojih prednikov. Tudi zato, ker je to zvok, ki so ga slišali moji starši. Pogosto je prvi stik otroka z glasbo ravno to, kar poslušajo njegovi starši. In zvok, ki so ga slišali moji starši, je zvok mojih prastaršev in tako naprej. To je zvok, ki se prenaša skozi generacije.

Kaj vse je bilo na vaši playlisti?

Marvin Gaye, Aretha Franklin, Wilson Pickett, gospel, cerkvena glasba, soul, blues … Moj ded je delal na plantaži bombaža – vse to se sliši v glasbi, ki jo igram, in te koščke preteklosti in zgodb prednikov sem poskušal obuditi na tej plošči.

Glasba je zdravilo, je veselje, sreča, energija, je molitev in upanje. To sporočilo je dvainšestdesetletni saksofonist Kenny Garrett prelil na svojo kongregacijo, ki je na petkov večer častila glasbo v notranji dvorani portoroškega Avditorija. Foto Tina Lešničar

Poleg tega je na plošči veliko posvetil, hommageev in poklonov. Johnu Coltranu, Royu Hargrovu, Royu Haynesu, Artu Blakeyju …

Kar se hommageev tiče, to počnem na vsaki plošči. Na vsakem albumu imam skladbe, ki sem jih napisal za mentorje, predhodnike, ali jim posvetil kakšno skladbo. Chief Blackwater je napisana za McCoya Tynerja, Chucho's Mambo za Chucha Valdésa, Conversations with Hutcherson za Bobbyja Hutchersona. To so ljudje, ki so me navdihovali, in upam, da jaz navdihujem zanamce.

Nedvomno, eden od takih je denimo vaš bobnar Ronald Bruner ml.

Ronald Bruner je igral z mano, ko je imel komaj osemnajst let. Potem je glasbo, ki jo je igral z mano, predstavil Kamasiju Washingtonu in Terraceu Martinu, ki sta potem prisluhnila moji glasbi. On je bil prvi član kolektiva L. A. Get Down, še preden se mu je tako reklo. Spomnim se, kako so vsi ti fantje hodili na moje koncerte. Če vam izdam ne tako znano skrivnost, je prav glasba z mojega albuma Songbook navdihnila Kendricka Lamarja. Tega ne govorim zato, da bi si karkoli lastil, ampak kot primer, kako se znanje in glasba prenašata iz roda v rod. Nekdo jo je podal meni, jaz jo predajam naprej. Tako to gre.

V eni skladbi se poklonite tudi Royu Hargrovu, vplivnemu trobentaču, ki nas je prezgodaj, še pred petdesetim letom, zapustil jeseni 2018.

Roy Hargrove je bil stara duša. Ne le to, glasbo je res ljubil. Bil je vojak na bojišču. Bil je eden od nas, ki se bojujemo v prvih bojnih črtah in žrtvujemo življenje za to glasbo. To počnemo, ker hočemo, da se tradicija nadaljuje. Ko nas ne bo več, bo za nami ostala le glasba, naše zgodbe. Nekatere bodo pozabljene, druge bodo oživljali zanamci. Na bojišču smo prvi, ki nas ustrelijo – govorim seveda metaforično. Hočem reči, da smo zelo izpostavljeni. Danes se glasbeniki učijo na univerzah, nato sami poučujejo v institucijah – to so drugačne fronte. Govorim o fizični bitki, ki jo izkusiš na terenu, na bojnem polju, v jarkih, med igranjem, nastopanjem z najboljšimi. Tam si izpostavljen vsakršnim nevšečnostim, »bakterijam«, poškodbam in ranam, ki jim mnogi podležejo.

Z vsakim tonom je izpustil malo svoje duše

Se med koncertom počutite kot na bojišču? Ali mislite na glasbeno industrijo na splošno?

Vsekakor obstaja glasbena skupnost in nekateri so v prvih bojnih črtah. Povedal vam bom, kaj me je napeljalo na to misel. Roya Hargrova sem videval vsepovsod, vsako priložnost za igranje in predajanje svojega znanja je izkoristil. Pomislil sem, poglej, no, zanimivo, tudi sam to od nekdaj počnem! Vedel sem, da ima težave z zdravjem, pa sem pomislil, poglej, tudi zanj je glasba zdravilo. Lahko pa te tudi poškoduje. Življenje glasbenika je zelo naporno, nenehno smo na poti, to človeka utrudi. No, danes je prvi dan turneje in smo vsi nabiti z energijo. Koliko je ura?

Poldne v New Yorku.

Tako je. Ob tem času nas ne more nič ustaviti (smeh). Govorim torej o teh vojakih. Prvi tak vojak je bil Louis Armstrong. Ni znano, kdo je bil vojak, ki je korakal pred njim, kdo je tisti, ki ga je Louis slišal in je vplival nanj. Vsi predniki so vplivali drug na drugega. Dizzy Gillespie, Miles Davis, Freddie Hubbard, to so navdihujoči ljudje, ki so potiskali glasbo naprej. Sam sem na stopnji, ko poskušam glasbo vsakič dvigniti za eno stopničko, na višjo raven. V dvorani je ponavadi veliko ljudi, ki me poznajo, pa tudi kdo, ki me sliši prvič. Za te se trudim, da igram najbolje. Podobno kot se starši vedno trudijo biti vzor otrokom.

Skladba Soldiers of the Fields na vašem albumu ima vendarle še en pomen, in sicer se v njej spominjate bitke za neodvisnost Haitija, revolucije, ki so jo začeli sužnji.

Da, to je bila vojna za neodvisnost v času Napoleona in francoskega kolonializma. Soldat du Champs so bili nekdanji sužnji, temnopolti vojaki, ki so izbojevali neodvisnost Haitija. Haiti je bila prva neodvisna država za ZDA in veliko ljudi pozablja na to dejstvo. Francozi morda vedo, o čem govorim, mnogi Američani pa ne. Zato sem jih hotel spomniti na ta zgodovinski dogodek. A na žalost na Haitiju bitka še vedno traja. To je ena od najrevnejših karibskih držav. Žalostno je videti turiste, ki tam brezskrbno uživajo v resortih, za ovinkom pa je življenje popolnoma drugačno. Tam smo igrali pred nekaj časa. Ko smo se vozili z letališča, smo videli najhujšo revščino, ljudi, ki dobesedno živijo v jarkih. Zelo žalostno.

Cena, ki jo še vedno plačujejo postkolonialne dežele ...

Človek bi pomislil, da bodo do danes stvari urejene. Da se bodo ljudje, ki še pomnijo preteklost ali pa se vsaj zavedajo vseh posledic, povezali, stopili skupaj in spremenili stvari. Pa se to ne zgodi. Nikamor se ne premakne. Če nekoliko skrenem s teme najinega pogovora, nikoli ne bom razumel tega … Imeli smo Katrino, cunamije, pandemijo … Katastrofe, v katerih se je skupnost povezala, vsaj občutek je bil tak. Strah nas je bilo, a bili smo skupaj. Ljudje so si pomagali, držali skupaj, si delili hrano, denar, dobrine. Še tatvin je bilo v času pandemije manj. Vsi smo stisko doživljali enako. Potem pa, ko je nevarnost prešla, smo se spet vrnili v stare tirnice. Svet je spet padel v kaos. Spet smo tam, kjer smo bili. To me zelo bega. Pandemija je bila za človeštvo velika preizkušnja, veliko bi se morali naučiti. Pa se očitno nismo, ne glede na to, ali si mislimo, da jo je ustvaril človek ali Bog. Ljudje se poskušajo vrniti v stanje pred pandemijo, ampak prav to, kako smo živeli prej, bi morali spremeniti. Imeli smo dobro priložnost. Pa je nismo znali izkoristiti.

Kenny Garrett Foto Jens Vajen/Wikipedia

Vem, kako utrujeni ste že od vprašanj o Milesu Davisu. Zato me je kar strah vprašati …

Res sem. A to je del moje zgodovine. Bila je edinstvena izkušnja in vesel sem, da sem imel to priložnost. A ni res, da nočem govoriti o tem, to je del tega, kar počnem.

Kako gledate na obdobje z Milesom Davisom, v vrsti vseh drugih velikanov, s katerimi ste igrali: Art Blakey, Duke Ellington Orchestra, Woody Shaw, Freddie Hubbard, Chick Corea? Kako pomemben je ta del poti na vaši trajektoriji?

Če se ozrem nazaj in pomislim na vse, ki so mi pomagali v karieri, je bila to usoda. Moj prvi učitelj gospod Bill Wiggins iz Detroita, klasični saksofonist, ki se je učil pri Larryju Tealu, je bil prijatelj mojega očima, ki je tudi igral saksofon. Takrat sem s sestrami hodil na srednjo šolo in Wiggins je imel v soseščini bend. Vsakič, ko sva se videla, me je zbodel: 'No, kdaj se boš pridružil mojemu bendu?' Tega se spomnim, kot bi bilo včeraj. Končno sem postal dovolj dober, da sem se jim res pridružil, in to je bila zame pomembna izkušnja. Dobil sem veliko novih informacij in znanja. Takrat sem igral prečno flavto, učil me je dolgih tonov in žvižgajočih tonov. Poskušal sem ga oponašati, on pa mi je zabrusil: 'Ne posnemaj tega, kar delam, delaj to, kar ti rečem.'

Prek njega sem spoznal Marcusa Belgrava, ki je bil steber glasbene skupnosti v Detroitu, učil je pianistko Geri Allen, saksofonista Jamesa Carterja in njegovo sestrično violinistko Regino Carter, in tudi mene je vzel pod svoje okrilje. Nadel mi je vzdevek pridigar, čeprav sem imel komaj petnajst, šestnajst let. Postal sem član njegovega big banda, ki je imel toliko saksofonistov, da sem moral sedeti v sekciji pozavnistov. A počasi sem si izboril svoje mesto. Naslednji korak je bil Orkester Duka Ellingtona, kjer sem se temeljito pripravil za sprejemne izpite za študij na Berkleeju. Takrat me niso sprejeli – zato pa so mi kasneje, leta 2011, podelili častni doktorat.

V bandu bobnarja Dannieja Richmonda sem se seznanil z glasbo Charlesa Mingusa. Vsi drugi člani zasedbe so bili študirani glasbeniki ali pa so se borili na fronti z Ellingtonom, Mingusom, Hutchinsonom. Igral sem z Dizzyjem Gillespiejem in Woodyjem Shawom. Z Mulgrewom Millerjem sva bila cimra in prepričan sem bil, da sem našel idealnega pianista zase. Potem pa mi je prav on svetoval, naj se malo razgledam naokoli. Tako sem prišel do McCoya Tynerja, Hanka Jonesa, Chicka Coree, Chucha Valdésa in Kennyja Kirklanda ter se prek igranja z njimi glasbeno razvijal in rasel. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem imel dober tajming. Ob tem, da sem v svoje delo vložil veliko ur truda in vaj, je bilo ključno tudi to, da sem bil na pravem mestu ob pravem času.

Kenny Garrett Foto Hollis King

Ne gre le za to, da so vam ti ljudje utirali pot, tudi vi ste s svojim stilom, zvokom odstirali obzorja njim. Miles Davis je v avtobiografiji zapisal: 'Vse, kar ti mladi fantje počnejo, je, da kopirajo igranje nekoga drugega. Le malo je takih, ki razvijajo svoj zvok in stil. Moj altist, Kenny Garrett, je eden od teh.'

Kot sem povedal, posnemaš zgodbe in zvok svojih glasbenih junakov, prednikov, s katerimi igraš, in nekje vmes najdeš svoj zvok. Motown r'n'b, soul, blues je iskal Miles Davis konec osemdesetih in moj zvok se je vklopil z njegovo takratno vizijo glasbe. Veliko je bilo glasbenikov, ki so dobro igrali. A on je takrat iskal moderen zvok, kar sem lahko prinesel jaz, s svojimi izkušnjami. Če bi igral kot Sonny Stitt ali kot Louis Armstrong, iluzija, ki bi jo to ustvarilo, ne bi bila taka, kot je hotel Miles Davis. Tudi sam vedno iščem nove mlade glasbenike, s katerimi skupaj doživljamo glasbo.