Oder je le iluzija

Nazadnje sem vas poslušala pred pandemijo na newyorškem festivalu Vision, ki junija poteka v Brooklynu. Sami znani obrazi in sproščeno, gostoljubno vzdušje. Spomnim se, da me je preveval nenavadno domač občutek, kot bi bila recimo v Cerknem.

Prav imate! Na festivalu Vision je zelo podobna energija kot na Jazzu Cerkno. Tudi sam se v Cerknem počutim, kot bi bil na newyorškem festivalu, le na drugi strani Atlantika (smeh). Plesalka in koreografinja Patricia Nicholson Parker je festival Vision osnovala kot dogodek, naravnan k skupnosti. A ne le newyorški skupnosti, temveč s težnjo povezati vse ljudi. Festival je tako postal srečanje starih in novih znancev, ki se družijo ob kozarcu vina in hodijo med koncerti skupaj na večerje. To je bil njen prvotni namen, da bi ustvarili nekakšen družinski dogodek, za skupnost, ki jo veže skupna energija, skupni vibe.

Je to tisto, kar legendarni basist, poet, Patricijin mož in vaš stalni sodelavec William Parker opisuje kot ton sveta, the tone world?

Ta koncept temelji na predpostavki, da ima vsak človek svoj specifičen zven, ton, glas, aspiracijo, intenco, vibracijo. Vsi ti toni se skupaj ujamejo nekje v svetu. Iz te množice različnih tonov želimo ustvariti harmonično reakcijo, vseobsegajoč ton. Nekakšno enotnost sredi vse te različnosti. Da bi vzpostavili ravnovesje glasov, moramo najprej spoštovati drug drugega in vsak posamezen glas, se zavedati razlik med nami in tega, da so razlike lepe. Kot v velikem vrtu, kjer raste veliko različnih rož, a vse skupaj predstavljajo lepoto vrta. Vsi imamo svoj ton, morda ga še nismo odkrili, a ga imamo. Pa ne govorim le o glasbi, ampak tudi o likovni umetnosti, plesu, lahko si vodoinštalater, hišnik, bankir, karkoli. Ton sveta je ideja o tem, da vsak najde svoj glas in ugotovi, kako rezonira, kako je uglašen z drugimi.

Hamid Drake: Morda postane jasno, da glasbeniki iščemo svojo notranjo svobodo, da bi jo izrazili navzven in spremenili še koga. FOTO: Rita Cigolini

Govorite tudi o tem, da se glasbenik uglasi z občinstvom?

Vsi imamo poseben način vibriranja. Ton je vibracija, zato vsi vibriramo na določeni frekvenci. Naše celice vibrirajo. Ko zabrenkaš na struno, vsak ton vibrira drugače. Vi in jaz, oba vibrirava na svoj specifičen način. Namen je, da ustvarimo harmonijo med temi vibracijami.

Ali si ni za nekaj takega prizadeval John Coltrane, ko je iskal univerzalni zvok?

Da, seveda. S tem, da v našem primeru ne gre le za glasbo, ampak tudi za povezovanje vseh ljudi. Razširiti moramo pogled na to, kaj je umetnost. Vse je lahko umetnost, če je le ustvarjeno z določenim namenom.

Ali glasbo doživljate sinestetično, z barvami, okusi, vonji?

Gotovo. Tudi če pogledamo vse ljudi, ki se vračajo na festivale ali redno obiskujejo koncerte, je jasno, da so glasbo okusili in hočejo še. Glasbo so vdihnili, poznajo njen vonj in prihajajo nazaj, da bi jo še vonjali. Dotaknila se jih je in vrnili so se po še. Vsi to počnemo; tisti, ki glasbo ustvarjamo, in tisti, ki jo poslušajo. Koncert nikoli ni enosmerna ulica, ampak glasbeniki ustvarjajo energijo in prav tako jo ustvarja občinstvo; med nami se pretaka energija, ki smo jo skupaj ustvarili. Oder je le iluzija.

Zdaj ste mi pred oči priklicali prizor, ko v magični svetlobi zahajajočega sonca na neki pečini sredi skal in dreves zamaknjeno igrate na svoja tolkala in bobne, obkroženi s hipnotizirano množico ljudi, ki poseda okoli vas ...

Da! To je posnetek mojega solo koncerta na festivalu Isole che parlano na Sardiniji. Paolo, organizator festival, se je domislil, da bi solo koncerti potekali na mestu arheološkega najdišča, bogatega z neolitskimi najdbami. Vibracije tam so tako močne! Starodavne in sodobne obenem. Zdi se ti, da igraš v sozvočju z vso to davnino, a si tukaj in zdaj, pred ljudmi, ki vse to čutijo in dojemajo. Ob tem pa nas vse povezuje še narava.

Ste kdaj imeli slabo izkušnjo z občinstvom?

Sem. Ampak to, da je bila izkušnja slaba, je le moja percepcija. Včasih glasbeniki rečejo, joj, občinstvo ne razume, ne čuti, kar igramo, a nikoli ne pomislijo, da je mogoče težava v njih samih. Morda kdaj slabo komuniciramo to, kar hočemo povedati. Zato govorim, da mora energija prehajati dvosmerno. Če misliš, da glasbenik daje, poslušalec pa sprejema, ne boš nikoli odprt za to, kar ti ponuja in daje občinstvo. Energije in čustva vzbrstevajo povsod, le dovzetni morate biti zanje. Če se nam zdi, da je bil koncert slab, smo morda le našli najmanjši skupni imenovalec z občinstvom.

Kako se pripravite do odprtosti, da lahko energija nemoteno steče? Ste, medtem ko igrate, v posebnem čustvenem, duhovnem, mentalnem stanju?

Lahko bi rekli, da je to eksotična razlaga, v resnici pa je zelo preprosto. Vse, kar morate narediti, je prositi za dovoljenje: Ali se lahko predam temu trenutku? Ali lahko dam vse, kar premorem? Prosim, da bi bil odprt za to, kar mi ponujajo drugi. Tako lahko vprašate svoj notranji jaz ali pa vesolje. Nekateri glasbeniki si, preden stopijo na oder, vzamejo trenutek tišine. Spomnim se, da smo s skupino iz Chicaga vedno pred nastopom stopili v krog, se prijeli za roke in skupaj nekajkrat vdihnili. Včasih smo se spodbujali z besedami, da smo se uglasili.

Dobro se je vprašati tudi, ali smo vredni tega, kar počnemo. Menim namreč, da umetniki nosimo veliko odgovornost, saj ustvarjamo pomene. Nekoč sem poslušal pogovor z igralcem in pevcem Harryjem Belafontejem, dejal je, da imajo »umetniki potencial, da so varuhi resnice«. Če temu verjamemo, je to resna stvar. Seveda pa to ne izključuje veselja in radosti, ki ju ob ustvarjanju občutimo. Ne smemo se jemati preveč resno in si misliti, kako smo pomembni. Vsi smo pomembni. Vsak ima v življenju svojo vlogo in vse so enako pomembne. Kot košček sestavljanke smo. Če eden manjka, ne moremo sestaviti celote.

Tako je svet razumela tudi Alice Coltrane, ki je samospoznanja zadnja leta delila z drugimi v svojem kalifornijskem ašramu.

Res je. Zelo globoko je bila povezana s »človeškim stanjem«. Vedela je, da na nekem nivoju vsi trpimo, in skozi glasbo, zvok in vibracije ter pisanje – napisala je veliko dobrih knjig – se je želela dvigniti nad to. V to izkušnjo je vabila ljudi, da bi sledili njenemu vzoru. V nekem trenutku se je umaknila iz javnega nastopanja in ustanovila ašram, duhovno skupnost, ki je bila odprta za vse. Poučevala je jogo misli in si prizadevala, da bi pomagala ljudem, da se povzdignejo, se osvobodijo in pridejo do višjega spoznanja sebe in drugih. Z Johnom sta skupaj počela veliko stvari, a ona je bila tista, ki ga je vpeljala v ta visoko vibracijski duhovni aspekt glasbe. Bila je nekakšna znanstvena prerokinja. Zelo globoko je bila uglašena s tonom sveta.

Ste jo spoznali? Ljudje so pravili, da so pred njenim obličjem začutili prisotnost božanskega ...

Že od mladih let je bila Alice Coltrane zame velik navdih. Prvič sem jo slišal igrati v živo, ko sem imel šestnajst let. Nastopila je na odprtem prizorišču festivala Ravinia v čikaškem predmestju z basistom Charliejem Hadenom in bobnarjem Benom Rileyjem. Po koncertu sem šel na oder in jo spoznal. Takrat sem pripadal religiji, imenovani bahá'í, in podaril sem ji dve knjigi ustanovitelja te vere. Izmenjala sva si naslova in si kasneje večkrat pisala. Opazil sem, da je v svoj naslednji album Universal Consciousness vključila citat ene od knjig, ki sem ji jih podaril, kar mi je veliko pomenilo.

Drugič sem jo videl, ko je nastopala v veliki dvorani Orchestra Hall v simfoničnem centru v Chicagu, kjer je spet igrala z Benom Rileyjem, na basu pa je bil Reggie Workman. Na kratko sva spet govorila. A na moje veliko obžalovanje je nikoli nisem obiskal v njenem ašramu. Kasneje mi je njen producent podaril njeno knjigo, v kateri opisuje prizadevanje, da bi svoja duhovna dognanja prelila v glasbo. Njena glasba je name globoko vplivala. In nisem edini. Poznal sem veliko glasbenikov, ki so igrali z njo, in vsi so jo kot glasbenico izredno spoštovali.

Tako kot splezamo na hrib in pod sabo vidimo veliko več, se moramo povzpeti tudi na vrhove svoje zavesti in uma, pravi Hamid Drake. FOTO: Roberto Masotti

Bila je nekakšna matriarhinja, častili so jo kot gurujko, ki uči in te spodbuja, da postaneš najboljša verzija sebe. Vse to skozi glasbo, ki je velikokrat tantrična mantra ali pa globoka, z bluesom prežeta meditacija.

Meni je brez dvoma pomagala, da sem odkril svoj glas, svoj ton. Opogumila me je v spoznanju, da sem na pravi poti. Včasih dvomiš o sebi, ampak po njenem vzoru sem vedel, da delam prav. Pomagala mi je razviti univerzalni koncept in razumevanje glasbe in umetnosti nasploh. Spoznal sem, da vibracije vplivajo na ljudi, jih spremenijo in jim pomagajo stvari videti v drugi luči, morda taki, o kateri prej še niso razmišljali. Pomislite samo na kakšen free jazz koncert. Kdo, ki prvič posluša tako glasbo, si morda misli: »Moj bog, kakšno sranje pa je to? Saj ne znajo niti igrati!« Če pa se glasbi prepustiš, začne prodirati vate in tvoja perspektiva se spremeni. Morda postane jasno, da glasbeniki iščejo notranjo svobodo, da bi jo izrazili navzven in spremenili še koga.

Svobodna improvizacija torej zame ne pomeni, da igraš karkoli. Najprej moraš do potankosti poznati svoj inštrument, da lahko v določenem trenutku izraziš modalnost, ki je primerna za trenutek. Svoboda je torej, kot je rad rekel John Coltrane, znanje. Znanje nas bo osvobodilo. Znanje ima moč, da odpre um.

Ljudi zaprt um zasužnjuje. Če nosimo plašnice in je naš pogled periferno omejen, se tako tudi obnašamo. Nočemo spoznavati drugih kultur, nočemo vedeti, kaj se dogaja v drugih državah, kako živijo ljudje in da morajo zaradi vojne bežati z domov ... Do teh svetov moramo biti bolj odprti. Tako kot splezamo na hrib in pod sabo vidimo veliko več, se moramo povzpeti tudi na vrhove svoje zavesti in uma.

V življenju ste se obdali s spiritualnimi ljudmi. Med njimi je bil gotovo tudi trobentač Don Cherry, s katerim ste igrali dvajset let, vse do njegove smrti leta 1995.

Bil je eden velikih ljudi, s katerimi sem se imel priložnost družiti. Bil je moj učitelj, mentor in dober prijatelj, tudi on mi je odprl širše dimenzije glasbe in umetnosti. Don je znal vsakogar, ki je prišel v njegov krog, motivirati.

Menda vas je naučil poslušati ...

(Smeh.) Res je, to je bila ena od večjih lekcij, ki mi jih je dal. Na eni prvih turnej smo nastopali v Parizu in na vaji nam je Don dal napotke, kako naj zaključimo neko skladbo. Ritmični vzorec naj bi trikrat ponovili in zatem nehali igrati. Na koncertu so navodilu sledili vsi, razen mene. Mižal sem in igral naprej. Don je moral druge spet pritegniti k igranju, da smo lahko zaključili komad. Šele ko sem odprl oči, sem videl, da sem ga polomil. A Don te je znal opozoriti na napako, ne da bi te spravil v zadrego ali te okrivil. V zaodrju mu je rekel: »Hamid, vidim, da rad padeš v trans. Trans je kul. Včasih pa je fino, da tudi poslušaš.« (Smeh.)

Don je znal dobro poslušati in vedno je dal vsem dovolj prostora za svobodno izražanje. Iz njega je nenehno lila kreativna energija. Tudi on je bil zaradi visoke glasbene zavesti kot prerok. Zaradi njegovega prispevka h glasbi ga imenujemo oče glasbe sveta. Bil je med prvimi, ki je združeval glasbenike z različnih koncev sveta in jih spodbujal, da v glasbo vnesejo svojo kulturno perspektivo. Verjel je v združevanje vseh umetnosti.

Tudi vi radi glasbo združujete s poezijo, slikarstvom, plesom. Na Jazz festivalu Ljubljana bo v sredo z vami na odru Gallusove dvorane tudi plesalka.

S plesalci sem sodeloval že zelo mlad in to je bilo zame vselej lepo doživetje. Veliko sem se od njih tudi naučil. Plesalci namreč drugače govorijo o svojem delu kot mi, glasbeniki. Govorijo o tem, kako se njihovo telo odziva na zvoke. Njihova povezanost s telesom je za večino ljudi nenavadna. Ni jih strah govoriti o ranljivosti, negotovosti, saj tega ne morejo skriti, vse se vidi na njihovem telesu oziroma pride do izraza, ko plešejo. Navsezadnje je njihovo telo njihov inštrument. Glasbenikov inštrument pa je le podaljšek njegovega telesa.

Pri tem projektu bo z nami na odru Ndoho Ange, ki bo plesala, recitirala poezijo in brala iz knjig Alice Coltrane. Včasih na odru samo sedi in opazuje nas, glasbenike, kot nekakšna priča, predstavlja duh Turiyasangitanande, kakor je Alice prevzela ime po sanskrtu. V tradicionalni indijski glasbi, ki jo je študirala Alice, sta ples in glasba tesno prepletena. Glasba odseva ples in ples odseva glasbo. Sta kot dve luni, ki krožita okoli istega sonca.