Vroča poletna noč, zemlja pleše med zvezde, ribič, ki ne lovi na mrežo, med iskrenimi ljudmi nikoli ne zmaga laž ... Na vse to pomislimo ob imenu skladatelja, ki je zakladnico slovenske popularne glasbe 20. stoletja napolnil z več kot 400 avtorskimi skladbami in 600 priredbami ter velja za očeta slovenske popevke in šansona. Ni vsak star 90 let, predvsem pa ni vsak Mojmir Sepe. Okroglo 90-ico bo dopolnil v soboto.

Zemlja pleše, Malokdaj se srečava, Poletna noč, S teboj, Vzameš me v roke, Brez besed, Pridi, dala ti bom cvet, Ta tvoj zakaj, Kraljica noči, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Kje je tista trava, Ljubi, ljubi, ljubi, Med iskrenimi ljudmi, Orglice, Pismo za Mary Brown, Izpoved, Glažek vinčka...



To je le del njegovega obsežnega opusa, skladbe, nagrajene na različnih slovenskih in jugoslovanskih festivalih. Mojmir Sepe je ustvarjal v tandemih z najboljšimi avtorji besedil (Gregor Strniša, Branko Šömen, Elza Budau, Miroslav Košuta, Ivan Minatti, Dušan Velkaverh) in izvajalci (Berta Ambrož, Eva Sršen, Marjana Deržaj, Nino Robić, Beti Jurković ...), med katerimi je bila tudi njegova soproga Majda. Na Slovenski popevki je zakonski par zmagal dvakrat, s skladbama Med iskrenimi ljudmi in Uspavanko za mrtve vagabunde.

Glasbeni tandem skoraj pet desetletij – Mojmir in Majda Sepe
Fotodokumentacija Dela

Šansoni, popevke, gledališki songi, filmska glasba

Mojzes, ta glasbeni »prerok« slovenske popularne glasbe (ime se ga je prijelo že v srednji šoli), je že kot šestleten otrok sedel za klavir in začel skladati preprosto melodijo. Po maturi je odšel na glasbeno akademijo študirat klavir in trobento, se prijavil na avdicijo v plesni orkester, ki ga je vodil Bojan Adamič, tam igral trobento in napisal tudi prve skladbe. Časi džezu niso bili naklonjeni, a on se je povsem predal prav džezu in svingu. Ustanovil je Ansambel Mojmirja Sepeta in z njim nastopil na številnih jazzovskih festivalih ter posnel eno prvih džezovskih plošč v Jugoslaviji. Dolga leta je bil urednik zabavne glasbe na Radiu Ljubljana, redni dirigent in aktiven skladatelj različnih zvrsti glasbe za različne naročnike. Pisal je šansone, popevke, gledališke songe, filmsko glasbo in celo narodno-zabavno glasbo. Dve njegovi popevki sta odpotovali tudi na Eurosong, leta 1966 je v Luxembourgu njegovo Brez besed zapela Berta Ambrož, leta 1970 v Amsterdamu pa Eva Sršen njegovo Pridi, dala ti bom cvet. Danes ga uvrščamo v zlato generacijo ustvarjalcev, v kateri so bili Bojan Adamič, Borut Lesjak, Jure Robežnik, Jože Privšek. Leta 2010 je za zaokrožen življenjski opus s področja zabavne glasbe prejel Kozinovo nagrado, najvišje priznanje za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, že prej pa tudi Ježkovo nagrado in viktorja za življenjsko delo. Po upokojitvi leta 1991 se v njegovem življenju ni spremenilo nič, je povedal. Dirigiral, pisal in snemal je še naprej.

S teboj ljubezni se predam ...

Nocojšnji koncert bo zanj nekaj posebnega, drugačen kot dosedanji, na katerih je bil sam aktiven gost. Nocoj bo, kot pravi, bolj naglušen poslušalec. V zadnjem času je preživel dve operaciji, a zdravstveno stanje se počasi izboljšuje, in tokrat se bo pustil presenetiti. Hvaležen je vsem organizatorjem za pozornost in trud ob njegovem jubileju. In čeprav ga večina pozna po pesmi Poletna noč, sam najraje iz zvočnika zasliši neko drugo skladbo, ki pri poslušalcih ni imela toliko uspeha. »To je pesem S teboj, napisana je bila za Majdo, pela jo je Majda.« Gre za klasično popevko, z motivom, ki se razgrajuje in pride do vrhunca, z lepimi harmonijami, na katere je bil sam kot skladatelj izredno pozoren. In skladbi veliko doda tudi besedilo Elze Budau. Med drugim pravi: »S teboj ljubezni se predam. V vrtincu sladkih sanj, skrivnosti in iskanj živim le, kadar sem s teboj ...«