Nikoli ne veš, kdaj iskra zaneti ogenj

V Novem mestu te dni poteka intenzivna glasbena delavnica Jazzinty, ki je bila v 21 letih za mnoge mlade domače glasbenike odskočna deska za študij v tujini. Povezave s tujimi glasbenimi konservatoriji, denimo new­yorškim New School ali nizozemskim Prins Claus, so vtkane v idejo izmenjave mentorjev in študentov. Letos so na Jazzintyju to poslanstvo še okrepili. V rezidenco so povabili avstrijskega kitarista Wolfganga Muthspiela, pobudnika in ustanovitelja programa Focusyear, ki ga ob vodilnih imenih jazza izvaja pod okriljem glasbene univerze v Baslu.

Wolfgang Muthspiel je končal študij na znamenitem kolidžu Berklee v Bostonu, nato pa devetdeseta leta preživel v New Yorku, kjer se je pridružil zasedbam legend, kot so Gary Burton, Paul Motian, Larry Grenadier in Gary Peacock. Ustanovil je svojo založbo Material Records, vendar je zadnje štiri albume izdal pri založbi ECM. Trenutno največ koncertira z jazzovskim triom, v katerem sta še basist Scott Colley in bobnar Brian Blade, ter komornim triom s pianistom Colinom Vallonom in trobentačem Mariem Romom.

Prvi večer Jazzintyja je krstil s solo nastopom. Muthspiel je poleg Billyja Joela, Hansa Zimmerja, Johna Malkovicha, Seana Lennona in Adriena Brodyja ambasador iniciative Music Traveler, ki si prizadeva za promocijo glasbene ustvarjalnosti, spodbuja interes poslušalstva in omogoča nove interakcije med glasbeniki. Vse to torej, kar tudi sam udejanja s programom Focusyear. Med poučevanjem, nastopi in javnimi predavanji v Novem mestu bo torej oprezal tudi za našimi mladimi glasbenimi talenti.
 

Kakšna iniciativa je pravzaprav Focusyear?

Focusyear je nekaj, o čemer sem dolgo sanjal in dosanjal v Baslu, kjer sem dobil priložnost, da svojo zamisel uresničim, za kar bi se rad zahvalil fundaciji in vodji tamkajšnjega oddelka za jazz. To je primer jazzovske izobrazbe, ki bi si jo takrat, v svojih dvajsetih, želel tudi sam. Gre za program, ki izbranim kandidatom eno leto omogoča poglobljeno glasbeno izkušnjo. Med številnimi prijavljenimi izberemo devet glasbenikov, ki nato leto dni ustvarjajo skupaj kot zasedba, pod mentorstvom različnih učiteljev, posnamejo album in gredo na turnejo. Vse se vrti okoli glasbenega ustvarjanja, zvočne in socialne interakcije. Vsi udeleženci so upravičeni do polne štipendije in pokritja življenjskih stroškov, tako da se lahko to leto osredotočijo izključno na glasbo.


 

Menda so Focusyear navdihnili različni programi, tudi tista, ki ju izvajajo na Monk Institutu v Los Angelesu in glasbeni univerzi Berklee v Bostonu?

Monk Institute in Global Jazz Institute na Berkleeju sta intenzivna tečaja jazza, ki sta mi dala idejo za Focusyear. Tudi sam sem v osemdesetih diplomiral na glasbeni univerzi Berklee. To je bil kraj srečevanja in druženja tedanje generacije jazzovskih glasbenikov. V času mojega študija je bilo vpisanih devetsto kitaristov! Ta šola sprejme vsakogar, če plača šolnino. Le najboljši pa dobijo štipendijo.
 

Pri vas je selekcija hujša. Izberete le devet kandidatov. Kaj iščete?

Izkazati morajo visoko raven znanja inštrumenta in improvizacije. Oprezamo za dobrimi poslušalci. Iščemo izvirnost, razvit smisel za kompozicijo, predane glasbenike, ki so pripravljeni vložiti vse – 'all in'. Pomembno je tudi, da izražajo visoko družbeno zavest v skupinski dinamiki.


 

Nekateri akademskemu jazzov­skemu izobraževanju očitajo, da izvirnemu svobodnemu izrazu, ki je esenca te glasbe, naredi več škode kot koristi. Kako se pri vašem programu izognete tej pasti?

Ne strinjam se z mišljenjem, da šole za jazz delajo škodo. Res pa je, da mora ustanova nenehno preizpraševati samo sebe in preverjati, ali strukture in rutina res omogočajo najbolj neposredno učno izkušnjo. Nisem zagovornik sistema zbiranja kreditnih točk za oceno, posebno pri predmetih, za katere učenec ne 'gori'. Menim, da bi glavna spodbuda vedno morala biti strast. Govorimo vendar o umetnosti. Strast je vse, kar imaš. Pri Focusyearju smo se stvari lotili drugače, v ospredju je igranje, nobenih drugih predmetov, nobenih kreditnih točk, nobene diplome na koncu.
 

Kakšen je torej želen rezultat programa?

Cilj je zelo nadarjenim jazzov­skim glasbenikom pomagati priti do bistva glasbe. Da jim omogočimo spoznavanje različnih pristopov mnogih mednarodno uveljavljenih glasbenikov. Veste, naš program nima starostnih omejitev. Tako je lahko privlačen tudi za starejše glasbenike, ki si želijo preoblikovati igranje, ga osvežiti, zaostriti, prav tako je zanimiv za mladostnike, ki so pripravljeni takoj skočiti v vodo.


 

Kakšna je podlaga za izbor mentorjev in njihovih pristopov?

Vsako leto povabimo k sodelovanju druge glasbenike iz jazzov­skega sveta, ki nas prepričajo s svojim delom. V prihajajočem letu bodo poučevali Jeff Ballard, Chris Cheek, Kris Davis, Sullivan Fortner, Larry Grenadier, Guillermo Klein, Ingrid Laubrock, Lionel Loueke, Linda May Han Oh, Aaron Parks, Elena Pinderhughes, Tineke Postma, Jorge Rossy, Becca Stevens, Cuong Vu, Miguel Zenón in jaz. Gre za izvrstno skupino ljudi, ki potiskajo glasbo naprej. Lahko bi se razgovoril o kvalitetah vsakega posebej, a naj na tem mestu rečem le, da so to enkratni glasovi našega glasbenega sveta.
 

Kako pomembne so za mlade študente glasbene delavnice, kot je Jazzinty?

Ugotavljam, da so take in podobne dejavnosti lahko neprecenljive. Nikoli ne veš, kdaj iskra v kom zaneti ogenj. Mogoče je to prav ta seminar ali delavnica. Prav tako menim, da je izkazovanje spoštovanja do jazza in druge nekomercialne glasbe in umetnosti dragoceno za vsako družbo. Vse, kar to zvrst približa več ljudem, je lahko samo dobro.
 

Letos boste na Jazzintyju umet­nik v rezidenci. Kaj boste počeli ta teden?

Teden se je začel z mojim solo koncertom. Poleg tega, da učim kitaro, sem včeraj imel predavanje, ki je potekalo bolj v obliki dia­loga. Naslov je Najti svoje mesto in uvodoma sem predstavil svojo karierno pot, kar je bila iztočnica za pogovor o možnostih, ki se glasbeniku odpirajo na splošno, in se je razvilo v debato o možnih poteh, po katerih lahko krenejo udeleženci.