Naslednja stopnja igranja harmonike

Finski harmonikar prav posebne sorte Kimmo Pohjonen je pred devetnajstimi leti prvič nastopil v Sloveniji. Njegov glasbeno-življenjski nazor je bil odlično predstavljen v dokumentarnem filmu Soundbreaker. Danes zvečer bo ob 20. 30 nastopil v Narodnem domu v Mariboru, jutri pa ob 20. uri v ljubljanskem Kinu Šiška v okviru Druge godbe. Poleg Kimma Pohjonena (harmonika, glas, skladbe) bosta za celovitost dogodka poskrbela že Sami Tammela (zvočno oblikovanje) in VJ Hellstone (vizualno oblikovanje).

To je priložnost, da vam povem, da sem izredno užival v filmu Soundbreaker. Bil je precej drugačen o siceršnjih glasbenih dokumentarcev.

Nisem želel dokumentarca, kjer bi samo govoril, saj sem želel narediti vizualni in glasbeni film in tako bolje izraziti to, kar delam. Užival sem v predstavljanju svojih različnih glasbenih projektov in pristopov.

Tam je izjemna scena, kako skočite v zaledenelo jezero.

Sicer vsi Skandinavci tega ne počno, poznam pa mnoge, ki to redno delajo. Sam to počnem petkrat na teden in mi je zelo všeč. To me hkrati napolni z energijo in mi odlično odplakne vso navlako iz glave.

Kaj je projekt UZone?

To je res nekaj novega zame. Harmoniko igram že 47 let in pred desetimi leti sem že nekako postajal utrujen od tega. Želel sem poskusiti nekaj novega s harmoniko s pomočjo tehnologije. To je pa precej zapleteno, saj poskušam najti nove zvoke, novo glasbo v harmoniki. To je zame končno spet izziv in zahteva precej raziskovanja zvoka, da bi bil zadovoljen.

O novem projetku Kimmo Pohjonen pravi, da je želelm poskusiti nekaj novega s harmoniko s pomočjo tehnologije. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Je v tem projektu precej improvizacije?

Povezujem tako improvizacijo kot že prej opredeljeno glasbo, vse pa je zelo elektronsko. V harmoniki ima veliko elektronike senzor v mehu, ki se odziva na zvok, ta pa se premika po prostoru.

Harmoniko poskušam dvigniti na naslednjo stopnjo igranja. Prej sem uporabil veliko zvočnih zank, zdaj pa vse odigram v živo. Ker pa igram glasbo sočasno v šestih plasteh, občinstvo pomisli, da imam kaj posnete glasbe. To je zapleten projekt in z njim sem na začetku. Mislim, da bo čez kakšna štiri leta nekako dokončno oblikovan. Razvijam ga že nekaj let in se mi zdi, da sem na pol poti.

Sicer pa vas na vsakem koncertu slišimo z drugo glasbo. Ne izvajate svojih največjih uspešnic.

(Smeh.) Sem zelo nestrpnega značaja in kaj hitro moram igrati kaj drugega.

V vaših rokah zveni harmonika kot odličen inštrument za glasbena raziskovanja.

Menim, da ljudi ne dojemajo, kako zalo različen in zmogljiv je ta inštrument. Je precej bolj zanimiv od recimo klaviatur, saj ima v sebi cel orkester. Z uporabo tehnologije pa lahko narediš zelo veliko doslej nepredstavljivih zadev. Zadnjih 30 let sem si zadal nalogo, da občinstvu predstavim številne zmogljivosti harmonike.

Se imate za enega od ambasadorjev harmonike?

Na neki način da. Ko sem bil mlajši sem z očetom preigraval bolj tradicionalno klasično glasbo za harmoniko. Ker pa želim predstaviti različno zvočnost občinstvu, je harmonika izvrsten inštrument za taka raziskovanja.

Na vaših koncernih ima verjetno marsikdo občutek, kot da gre za neki spopad med vami in harmoniko. Zdi se mi, da v tem spopadu običajno zmagate vi.

Upam. (Smeh.) To je moj cilj. Vendar pa včasih vendarle zmaga harmonika. (Smeh.) To je zelo telesni, fizični instrument. Zato se mi zdi tako izjemen, ker je odvisno od tega, kako ga uporabiš fizično, da ne rečem že fizikalno. Zame je to res neke vrste boj z inštrumentom.

Harmonika je na Finskem zelo popularna. Ste harmonikarji, kot sta Maria Kalaniemi in vi, ponesli ta inštrument na drugačno, višjo raven?

Na Finskem je kar močno razvita harmonikarska scena. Harmoniko poučujejo na glasbeni akademiji Sibelius, kjer sem se tudi sam šolal. In številni harmonikarji so zelo odprti pri ustvarjanju različnih stvari. Ko sem sam sprva začel uporabljati elektroniko in harmoniko, so se mnogi čudili, kaj neki delam. Zdaj pa je ta cesta glasbenega raziskovanja odprta za mnoge. In številni mladi gredo po njej.

Kimmo Pohjonen predstavlja poseben solo projekt UZone. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Verjetno je to tudi povezano z novo generacijo učiteljev.

Da, in z novo generacijo bolj odprtih ljudi, tako izvajalcev kot občinstva.

Tudi v Sloveniji je harmonika zelo popularen inštrument. A obstaja razlika v dojemanju vaše glasbe v deželah, kjer je harmonika običajen inštrument in drugimi?

V deželah, kjer je harmonika dobro znana, lahko bolje ocenjujejo in razumejo to, kar počnem. Vedo namreč, da to, kar počnem s harmoniko jaz, ne počne skorajda nihče drug. Da je to res nekaj zelo drugačnega.

Na drugi strani pa kamorkoli grem širom po svetu, vidim presenečene obraze, ki govorijo – kaj pa počne ta tip. (Smeh.)

Za dokumentarni film Invisible Demons, ki se loteva ekoloških vprašanj, predvsem v Indiji, ste naredili glasbo. Kako je pa z okoljskimi temami na Finskem? So pomembne, so spregledane?

Menim, da je to svetovno pomembna tema. Vendar se mi zdi, da mnogi, predvsem pa vlade, zadnjih 30 let le govorijo o tem, ne da bi v resnici kaj tudi naredili. Prava sramota so ti določevalci, ki se ne lotevajo potrebnih sprememb. Zato moramo voliti politike, ki se zavzemajo za take spremembe, ki so okoljsko bolj vzdržne. Očitno pa ljudje niso pripravljeni plačati za okoljsko vzdržnost iz svojega žepa. Sicer se pritožujejo, potem pa še vedno volijo iste škodljive politike. Zdi se mi zelo pomembno opozoriti na to.

Morajo biti umetniki dejavni pri obravnavi družbenih, političnih, gospodarski in okoljskih vprašanj?

Žal ugotavljam, da je umetnost vse bolj posel, tako da umetniki ne govorijo več o pomembnih zadevah. Je pa po mojem eden od razlogov, da se ukvarjaš z umetnostjo, ta, da poskušaš vplivati na družbo.

Da svet postane boljši?

Da. Na primer, jaz delam svoja glasbena raziskovanja tako, da delam različne stvari. Zame je moj aktualni projekt UZone način reflektiranja sveta, način sporočanja, da ni treba vedno delati iste stvari na način, kot jih delajo drugi. Kot da izginja ta bolj angažirana umetnost, vendar upam, da bodo naslednje generacije bolj družbeno, umetniško in politično dejavne.

Zdi se mi, da se sedanja mladina vse bolj zaveda pomembnosti okoljskih vprašanj.

Mora biti kar srhljivo, če si star 20 let in vidiš, kaj se dogaja po svetu in s svetom. Zagotovo jim ni lahko. Tisti, ki odločajo, pa so stari od 50 do 70 let, večinoma zelo premožni moški! Ti se igračkajo z nami v svojem peskovniku, s svojimi igrami vojne in moči. Sedanja mularija se pa lahko le čudi in se sprašuje, kaj neki ti počnejo?