Najprej skok s padalom, nato na oder

Prvič je nastopil na festivalu Arsana leta 2010 v okviru projekta Tango Compass s harmonikarjem Markom Hatlakom, tokrat pa je imel samostojni recital ob spremljavi pianista Vladimirja Miloševića. Na sporedu so bila dela Beethovna, Stravinskega, Campograndeja, Wieniawskega in Čajkovskega. Z njim smo se pogovarjali o njegovi karieri, padalstvu in dragoceni violini.
 

Na uho mi je prišlo, da ste pred koncertom obiskali ptujsko letališče in skočili s padalom.

S padalom sem moral skočiti, ker sem pilotiral letalo. (Smeh.) Moral sem se evakuirati. (Smeh.) Padalstvo je moja strast, moj hobi. Skačem že več kot deset let. Povabili so me na lepo majhno ptujsko letališče. Vreme je bilo lepo, in ko smo vzleteli, so mi za hip prepustili komande letala. To je bil res strašen občutek. Precej težje je, kot je videti. No, kasneje sem pa še skočil s padalom. To je bil moj 563. skok.
 

Kdaj in zakaj je Stefan Milenković postal Stefan Milenkovich?

Zelo preprosto. Vedno sem se predstavljal kot Milenković oziroma v tujini kot Milenkovic. V ZDA so moj priimek izgovarjali Milenkovik, kar me je čedalje bolj motilo. Pa sem dejal ekipi, če nihče ne reče John Malkovik, bom pa tudi jaz postal Milenkovich. (Smeh.) Tako sem priimku dodal h, in zdaj sem celo na nekaterih dokumentih Milenkovich. To me ne moti. Pomembno je, da ljudje vedo, za koga gre.
 

Kdaj ste ugotovili, da je mednarodna kariera za vas nujna?

V bistvu ne vem, ali je to bila zavestna odločitev. Že zgodaj sem bil izpostavljen zanimanju mednarodne javnosti. V naravi izvajalca je, da ne more igrati le na enem mestu, mora nastopiti tudi na mednarodnih odrih.
 

To je sicer za izvajalce klasične glasbe bolj preprosto kot za tiste, ki pojejo v svojem jeziku.

Gotovo. Mi govorimo v internacionalnem jeziku glasbe, zato nam je lažje, zanimanje mednarodne javnosti pa je večje.
 

Kako ste načrtovali kariero? Ste imeli mentorja, menedžerja ali kaj podobnega?

Vedno so blizu menedžerji, brez njih ne gre. So takšni in drugačni. V vsakem primeru moraš največ narediti sam. Brez tega vzgiba, da ste zainteresirani za razvoj svoje kariere, ni mogoče napredovati. Nihče ne more namesto vas vsega narediti, posebno v današnjih časih.
 

O vas so govorili, da ste wunderkind, čudežni deček. To je težko breme za otroka. Kako ste to doživljali?

Seveda se spomnim tega, ne sicer vseh podrobnosti. Kaj pa vem … Od začetka sem igranje violine vzel zelo resno. Zavedal sem se, da če bom vadil, če se bom pripravil, bom igral dobro. Samemu sebi se nisem zdel nič posebnega. Poslušal in bral sem o oznakah, ki so mi jih dajali, vendar tega na sebi nisem prepoznal. Pred menoj je ves čas bila jasna pot do želenega rezultata, do glasbe, do umetnosti, do kakovosti. Treba je veliko delati, vaditi, se temu v celoti posvetiti. Sicer mora obstajati tudi blaga naklonjenost temu, kar počneš, da delo obrodi nekaj smiselnega. Talent brez vaje ni skoraj nič.
 

Kot otrok ste igrali trem najmočnejšim osebam na svetu: ameriškemu predsedniku Ronaldu Reaganu, sovjetskemu predsedniku Mihaelu Gorbačovu in papežu Janezu Pavlu II.

Imam lepe spomine. Mogoče zato, ker sem bil otrok in so bili vsi z mano zelo prijazni in naravni. Spomnim se njihove človeške plati. Vsi taki obiski imajo zahtevne protokole in nimate veliko časa za interakcijo. Poleg nastopa se spomnim njihove človeške topline.
 

Izhajate iz glasbene družine. Ste kdaj imeli občutek, da hočejo vaši starši prek vas doseči, česar sami niso?

Gotovo se to komu dogaja. Vse je odvisno od perspektive. Človek lahko vse življenje preživi v prepričanju, da ni naredil dovolj. Vedno bo ostalo nekaj, česar še nismo naredili, še nismo dosegli. Tudi če so se starši občasno tako obnašali, tega nisem dojemal kot nekaj vsiljivega. Če ne bi bilo tako, bi gotovo bil nenormalen. Tako pa sem normalen … (Smeh.) padalec! Rad sem igral, starši pa so zgolj usmerjali mojo pot. Normalno je, da je vsak starš zadovoljen in ponosen, če otrok kaj doseže.
 

V klasični glasbi so tekmovanja pogosta. Tudi sami ste bili na številnih. Kako gledate na smiselnost tekmovanj v umetnosti?

Veste, da je po eni strani to skorajda nepojmljivo. Ocenjevanja so subjektivna, težko je meriti in ocenjevati glasbo in umetnost. Po drugi strani pa mislim, da so tekmovanja danes bolj kot kdaj prej smiselna. Prej je bilo vse odvisno od tega, koliko pozornosti, strokovne in medijske, je bilo deležno finalno tekmovanje. Če je bilo predvajano na televiziji. Danes prenašajo prav vse, to je gotovo relevantna platforma, da se predstavite širšemu občinstvu.

Raven izvedb je danes zelo visoka. Če greste na tekmovanje, obstaja možnost, da vas bodo slišali in videli milijoni ljudi. V tem primeru vsaka slaba ali krivična odločitev žirije ne gre mimo neopaženo. Mislim, da se je pomembnost tekmovanj, tudi resnih v klasični glasbi, spet povečala. Žal mi je, da ni bilo tako, ko sem še sam tekmoval.
 

Ob besedni zvezi klasična glasba mi pride na misel Johann Sebastian Bach, ob besedi violina pa Niccolò Paganini. Vam sta oba zelo blizu, mar ne?

To sta dva največja predstavnika svoje dobe s stilom, ki ga ni mogoče kopirati. Prepričan sem, da tisti, ki lahko dobro igra Bacha in Paganinija, lahko igra tudi vse drugo. Višje od njiju ni ničesar glasbeno bolj kompleksnega in tehnično bolj zahtevnega.
 

Na wikipediji piše, da ste igrali Stradivarijevo violino iz leta 1702, zdaj pa igrate violino Giovannija Battiste Guadagninija iz leta 1783.

To niso drage violine, temveč so inštrumenti brez cene. Njihova izdelava je neponovljiv trenutek v zgodovini. Guadagnini ne bo nikoli več naredil violine, prav tako ne Stradivari. Tako da imamo mi, ki igramo na teh glasbilih, poseben privilegij. Dejansko smo varuhi zgodovine. Ko sem nabavil Guadagninijevo violino, je bila stara 234 let. Zdaj jo varujem in nanjo bom igral ne vem koliko desetletij. Potem bo šla violina naprej in tako je tudi prav.