»Nagrada zame, za vse stanovske kolege in vse pevce«

Martino Batič sem zmotil s telefonskim klicem, ko je bila ravno na poti z novega delovnega mesta dirigentke pevskega zbora Francoskega radia v svoj pariški hotel. V Slovenijo bo prišla le za dan ali dva, da bo prejela­ nagrado Prešernovega sklada, zato pogovor v živo ne bo mogoč. Druge tehnične možnosti so dobrodošle, vendar zgolj za osnovno komunikacijo, medijski vmesniki ji na nobenem področju niso blizu, še najmanj na področju ustvarjanja in prezentacije umetnosti.

»Tudi najboljši posnetek na najboljšem predvajalniku z najboljšimi slušalkami na domačem kavču ne more nadomestiti enkratnega skupnega vdiha zbora pred karizmatičnim dirigentom. Kot tudi ne more nadomestiti vonja ob vstopu na koncertno prizorišče, vibracij lesenega odra, odrskih luči in pogleda na globoko doživljajoče glasbenike na odru. Neprecenljiv je čas in aplavz, namenjen človeku, glasbeniku, ki prek umetnosti nagovarja, sporoča in deli sebe s poslušalci in gledalci,« je povedala Martina Batič.

Po petih letih vodenja zbora ljubljanske Opere in sedmih letih na čelu zbora Slovenske filharmonije – od tam je odšla lani jeseni v precej napetih okoliščinah, vendar o podrobnostih ni hotela govoriti – je prevzela Mešani pevski zbor Radia France, ki je s 95 člani največji tovrstni profesionalni zborovski korpus v Evropi. Izjemen uspeh za dirigentko, katere profesionalna pot je dobila mednarodne dimenzije po zmagi na prestižnem tekmovanju mladih zborovskih dirigentov za nagrado zborovskega dirigenta Erica Ericsona pred dvema desetletjema.
 

Ericson je o svoji afiniteti do zborovske glasbe dejal, da jo je pil z materinim mlekom oziroma­ z očetovim delom, saj je bil njegov oče pastor. Tovrstna afiniteta do zborovske glasbe kot sinteze­ ­posvetnega in svetnega je značilna tudi za vaše otroštvo in odraščanje v Ajdovščini.

Ne bi se primerjala z Ericsonom, očetom zborovskega dirigiranja, vendarle prihajava iz različnih obdobij in prostora. So pa moji starši, verjetno podobno kot njegovi, že pred mojim rojstvom gojili ljubezen do zborovskega petja in to z velikim navdušenjem nevsiljivo prenašali name. Mama in oče sta pela v različnih posvetnih in cerkvenih sestavih, nikoli ne bom pozabila tata in njegovih prijateljev, ki so ob večerih do poznih ur v domači kleti prepevali slovenske pesmi za moške zbore.
 

Zborovska glasba ima v primerjavi z večino drugih glasbenih poustvarjalnih področij različne dimenzije, od ozko umetniške do družbene in socialne ter izrazito osebne in intimne.

Na Vipavskem tradicionalne pesmi nosijo v sebi posebno sporočilo, saj povezujejo ljudi, omogočajo izražanje veselja in žalosti, ne nazadnje so tudi izraz ljubezni do naše narave in domovine. Vse to sta mi mama in tata dala najprej z zgledom, potem pa še z opazovanjem in spodbudami pri odkrivanju mojih talentov in zanimanj za glasbo. Sicer pa je zborovska glasba kompleksna – od preprostosti z mislijo, da je pravzaprav vsak človek pevec, do zapletenih zaporedij tonskih višin in trajanj, ki jih skladatelji leta odkrivajo in zapisujejo, prek nujne intimne povezave z besedo, literaturo. Že samo njene delitve, kot na primer na sakralno ali posvetno, enoglasno ali večglasno, na glasbo ­različnih obdobij, umetno ali ­ljudsko, nam odpirajo vesolja. Kaj šele, če dodamo množico ljudi, ki se z njo ukvarjajo, bodisi ­ljubiteljsko ali profesionalno, vedno znova pa z ljubeznijo do nje.
 

Zaradi številnih dimenzij je – seveda neupravičeno – zborovski dirigent na nižji 'hierarhični' lestvici kot orkestrski. Se to ­spreminja ali delitev ostaja?

Delitev ostaja. Pot do enakovrednosti z orkestralnim dirigentom je dolga in včasih se zdi, da se cilj ne približuje, temveč odmika. Poklic zborovskega dirigenta je v primerjavi s poklicem orkestralnega dirigenta precej mlajši, mogoče tudi zato potrebuje več časa in prostora, da postane primerljiv. V današnjem času oba dirigenta prehodita enako izobraževanje, obiskujeta celo iste predmete, saj sta v osnovi oba študija enaka. Morda se poklicu zborovskega dirigenta danes dogaja krivica tudi zato, ker so bili zbori v preteklosti sestavljeni iz ljubiteljskih pevcev, ki so ob izobraženih orkestralnih glasbenikih izpadli amaterji v slabšalnem pomenu besede. Zato je prav, da danes mi, kot zborovski narod, poznamo razliko med zborovskim dirigentom, ki je namenil zborovskemu dirigiranju resen univerzitetni študij, je kvalificiran za delo, in enako izobraženim pevcem, pri čemer oba na delovnem mestu prejemata plačilo za svoje delo, ter nekom, ki ima za seboj drugačno pridobljeno znanje in pred seboj drugačno skupino glasbenih navdušencev.
 

Vaša predhodnica na tem mestu je bila Sofi Jeannin, ki je zdaj prevzela BBC Singers in je prva ženska, ki bo vodila ta zbor. Spremembe se torej počasi, ­vendar zanesljivo, dogajajo?

Kolegica Sofi Jeannin me je prvič predstavila zboru Francoskega radia. Ugotavljava, da si morava kot redki predstavnici zborovskih dirigentk pomagati in sodelovati. Pravzaprav smo zborovski dirigenti profesionalnih sestavov po Evropi kar povezani in to je velikokrat pomembna uteha in tolažba pri dokazovanju z našim delom.

Pariški zbor ima menda specifično barvo, v tako velikem korpusu je veliko glasbenih osebnosti z različnimi profesionalnimi karakteristikami, preferencami, glasovnimi zmožnostmi. Verjetno je treba biti pazljiv pri načrtovanju repertoarja in usklajevanju vseh faktorjev?

Francoski radijski zbor je poseben zaradi velikosti, zanimiv pa zato, ker omogoča izvajanje različnih sporedov z različno velikimi zasedbami. Med naslovi v večini najdemo večja vokalno-inštrumentalna dela, ki jih zbor priprav­lja z dvema orkestroma radijske hiše, ne izogiba pa se a cappella koncertom, snemanjem in gostovanjem. Sporedi predstavljajo občinstvu različna glasbena obdobja in obenem negujejo ter skrbijo za večjo kakovost ansambla. Samo z dobrim delom, ki mora vključevati premišljeno izbrane sporede in natančne načrte vaj in koncertov, lahko tak zbor preživi.
 

Ta sezona je bila določena vnaprej. Vaša naloga je, da jo izpeljete. Kaj načrtujete za prihodnjo sezono, v kateri boste imeli več manevrskega prostora?

Sezone se praviloma načrtuje veliko vnaprej, saj je od osnovne glasbene ideje do izbire glasbenikov, primernih prizorišč, naročanja not, morda novih del, snemanja in prodaje vstopnic treba nešteto ur usklajevanja, dogovarjanja in pogajanja. Ta usklajevanja ne potekajo samo med hišo in zunanjimi umetniki, ampak predvsem znotraj radijske hiše, in tako prihodnje sezone ne prinašajo veliko manevrskega prostora. Nujna je vizija, kaj si nekdo želi z določenimi programi doseči, sporočiti, mogoče izboljšati, celo izobraziti. To so največji izzivi umetniških vodij, saj morajo upoštevati ne samo poustvarjalca, ampak tudi poslušalca, torej občinstvo. Poleg vseh perspektiv mora vodja danes varovati in skrbeti tudi za ekonomski vidik ansambla.
 

Boste v prihodnje obvezani preživeti več časa v Parizu in vas, vsaj začasno, na slovenski sceni ne bo?

Moja pogodba dovoljuje udejstvovanje tudi zunaj francoske radijske hiše, zato se že danes veselim dogovorjenih sodelovanj z vrhunskimi profesionalnimi ansambli po Evropi. Kot rada ponavljam, moj dom je Slovenija, v posebno veselje mi bo deliti z domom tisto, kar vidim, slišim, doživim in se naučim v tujini.
 

Vaše misli ob nagradi ­Prešernovega sklada?

Nagrada mi je v čast in veselje, je pomemben mejnik in potrditev vsakemu umetniku, ki jo prejme, ter poklon slovenski umetnosti in spomenik slovenskemu umetniku. V mislih potujem z njo po spominih in dogodkih, ki so me oblikovali do tega trenutka. V rokah jo držim in delim z vsemi, ki so me spremljali na profesionalni poti, me spodbujali, podpirali, razumeli in mi sledili. V rokah jo držim za vse stanovske kolege in pevce, ki so z menoj kdaj sodelovali. V srcu pa jo nosim za pokojnega očeta, ki mu to nagrado tudi posvečam.