Dejan Žura že več kot 25 let ozvočuje različne prireditve. Dobrih 20 let to počne kot podjetnik s svojo opremo in svojo ekipo. Zaradi prepovedi dela, ki je bila posledica ukrepov ob pandemiji, je imel lani komaj 20 odstotkov zaslužka v primerjavi z letom prej. Pa še to je večinoma zaslužil s prireditvami, ki so bile januarja in februarja. Nestrpno pričakuje, kdaj bodo množični javni dogodki spet zaživeli.
 

Kako vas je zaneslo v ozvočevalski posel?

Bil sem zaposlen na RTV Slovenija, kjer sem bil del različnih televizijskih šovov in dogodkov, ki so potrebovali različno opremo, kar me je zelo zanimalo. Najprej sem bil odgovoren za zvok, kasneje pa za posebno računalniško televizijsko snemanje in predvajanja videa in avdia.

Sicer pa sem začel nekje v srednji šoli, kjer sem povezoval predvajalce cedejev in gramofone, ker sem mislil, da bom celo didžej. Ker navaden hi-fi sistem ni bil dovolj, sem ga z leti nadgrajeval in dodajal vse boljše zvočnike ter drugo opremo. Ko sem kupil prve zvočnike – alfa 6 RIZ (Radio industrija Zagreb) – skupaj s prijateljem Alešem, ki je prispeval svoj par zvočnikov, sva z njimi ozvočila našo novoletno žurko. To je bilo moje prvo ozvočevanje, glasbo pa mo vrteli s kaset.
 

Kaj pa izobrazba?

Po izobrazbi sem elektrotehnik, študiral sem tudi telekomunikacije, kjer mi manjka le še diploma.
 

Elektrotehniki so nekako najpogosteje pristali v avdioinženirstvu, v različnih oblikah ukvarjanja z zvokom.

V Sloveniji je težava našega posla, da ne moreš za to doseči neke formalne izobrazbe. Težava je tudi v klasifikaciji naših poklicev v industriji prireditev, od recimo odrskega tehnika ali pa tonskega mojstra v pravem pomenu besede. Neko približno izobrazbo se je dalo dobiti na mednarodnem inštitutu SAE, ki pa je pred leti nehal z izobraževanjem v Sloveniji. Sicer so bolj izobraževali za delo v studiu, za tiste profile, ki pa delajo v živo na prireditvah, kar večinoma dela moje podjetje DB Team, pa ne. Ostali profili našega osebja specifičnih poklicev, torej tonski tehniki, lučni tehniki, videotehniki, pirotehniki in drugi, ki so potrebni za izvedbo koncertov in podobnih prireditev, uradno ne obstajajo, pa tudi primerno usposobljenih ljudi ni prav veliko. Da bi se širše uredilo naše delovanje, smo tudi nedavno ustanovili Zbornico industrije sejmov in srečanj, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije.

Ste začutili potrebo tudi po formalni obliki organiziranja?

Da. Vsa podjetja, ki se v Sloveniji ukvarjajo s tehnično podporo organizatorjem dogodkov, so bila klasificirana zelo različno – od gradbenika do izposojevalca. V času pandemije pa je klasifikacija postala izjemno pomembna, saj je bila od tega odvisna stopnja pomoči, ki bi jo lahko kdo prejel. Nujno smo potrebovali uradnega zastopnika naših interesov v dialogu z državo. Upamo na pozitivne učinke naše nove gospodarske zbornice.
 

Ozvočevanje je tudi posel, ki zahteva precej kapitala za nakup opreme.

Glede na to, da sem začenjal kot ljubitelj, je minilo kar nekaj časa, dokler se nisem odločil, da bom prodal avto, motor, se zadolžil za nekaj let in kupil nekoliko večje ozvočenje. Iz espeja sem naredil podjetje s partnerjem Boštjanom Koničem. Kasneje sva se sporazumno razšla. Ker pa je uvoznik za kar 90 odstotkov opreme, ki jo imam, gojim z njim in njegovim studiem KSL zelo dobre odnose. Vsa tehnična vlaganja so šla prek njih. Ko sem izračunal leta naložb, sem ugotovil, da sem od leta 2000 doslej vložil že več kot milijon evrov v opremo. Takrat sem imel prve donosne posle, ki so omogočili večje naložbe.

Tam nekje 2001 ali 2002 so Siddharta igrali v Medvodah na motorističnem srečanju. Imam njihovo fotografijo z nastopa – trije reflektorji, neka strehica, martin avdio ozvočenje in jaz za mešalno mizo. (Smeh.) Z veseljem se spominjam teh začetkov, teh naših dogodkov.
 

Razvoj opreme pa je vse hitrejši. Kako pogosto je treba opremo zamenjati?

Nekako na pet let se lotim večjih naložb, saj naj bi se v tem času naložba povrnila. Hkrati pa že razmišljamo, kako bomo starejšo opremo, staro pet do deset let, prodali. Na trgu je pa tako, da dražjo kot imaš opremo, več zanjo dobiš, ko jo kot rabljeno prodaš.
Opremo moramo posodabljati, kar so velike naložbe. Ta pandemični izpad dohodka se bo zato poznal tudi pri naložbah v novo opremo. V Slovenji na tem področju ne bomo enakopravni z Evropo, ker so pri nas najbolj množični koncerni redki, okoli 20 na leto, kjer se taka oprema potrebuje. Tu so recimo mešalne mize vredne po 150 tisoč evrov.

Z našo opremo smo z leti prišli na raven svetovnega formata, tako da smo recimo pred dvema letoma delali Erosa Ramazzottija v ljubljanskih Stožicah. Za večje dogodke pa najamemo še dodatno opremo.

So to zelo zahtevne stranke?

Prihaja do tega, da je produkcija nekaterih izvajalcev vezana na točno določeno opremo, do nje pa prideš zelo težko ali pa je zelo draga. Ena produkcija bi imela določeno mešalno mizo ali zvočni sistem, ki je ogromno vreden, čez tri dni pa bi drugi producenti imeli nekaj povsem specifično drugega, in tako naprej. Za koncerte domačih zasedb pa je oprema, ki jo imamo, dovolj.

Delamo namreč veliko produkcije tujih izvajalcev, kjer je potrebna specifična oprema, ki bi jo sicer radi imeli, vendar jo v teh primerih najamemo. Bojim se, da take opreme še nekaj časa ne bomo imeli, glede na upad dohodka. V tujini sorodna podjetja dobivajo konkretno pomoč države, da bi lahko preživele te pandemične čase. Na Novi Zelandiji so za leto 2020 od države dobili pomoč, ki je znašala kar osemdeset odstotkov prihodka leta 2019, kar je bilo namenjeno ponovnemu zagonu dejavnosti.

Pri nas pa dajo premalo celo za osnovno preživetje.
 

Opremo je treba skladiščiti in prevažati.

Srečo imam, da me pandemična kriza ni ujela v času, ko sem bil zadolžen, tako da so oprema, skladišče in drugo brez tega bremena. Kako je pa tistim, ki so ravno pred pandemijo šli v naložbe in se zadolžili … Tega si ne znam predstavljati. Imamo tudi tovornjak, ki je »na delu« drugje. Ta čas prevaža vodo po Ljubljani. Eden naših nekdanjih šoferjev je šel v drugo službo, tam pa so potrebovali šoferja in manjši tovornjak. Tako smo ponovno aktivirali naš tovornjak, ki je eno leto stal, tako da smo ga že odjavili iz prometa. S tem, ko smo ga oddali imamo vsaj nek prihodek.

Ozvočevanje je predvsem projektno delo. Za vsak dogodek morate oblikovati primerno veliko ekipo.

K sreči poznam dovolj ljudi, saj sem v tem poslu okoli 25 let in poznam 90 odstotkov ljudi, ki se v industriji srečanj ukvarjajo s tem. Pri tem dela okoli 500 ljudi in se hitro spoznaš z njimi. Se bo pa kmalu postavilo vprašanje, koliko jih je v tem poslu še ostalo. To bo opazno ob ponovi oživitvi korporativnih in športnih dogodkov in koncertov, kjer mi delujemo.
 

Kako pa je z vašimi zaposlenimi?

V mojem podjetju sem ta trenutek zaposlen samo jaz, dva sem imel redno zaposlena in sta šla na zavod za zaposlovanje. Dogovorjeni pa smo, da se po potrebi vrneta, če bosta želela.
 

Koliko dogodkov ste na leto ozvočevali pred pandemijo?

Od 150 do 200 prireditev. Potem pa od 8. marca lani do konca leta okoli 15, torej le slabih deset odstotkov prejšnjega leta. Odpadlo nam je veliko zadev. Bili smo pripravljeni ozvočevati planiške skoke, pa so jih prestavili, tako da smo jih delali kasneje brez občinstva.

Lani smo imeli za 81 odstotkov nižje prihodke od leta 2019, odpadlo nam je kar 90 odstotkov dogodkov. Večino smo zaslužili januarja in februarja lani.
 

Ste eden ključnih delov industrije srečanj, ki je od vseh gospodarskih panog utrpela največ škode. Kako vam je država pomagala?

Na začetku bolj malo. Tuji partnerji so mi povedali, da so njim od vsega začetka krili vse stroške in dohodke ljudi. Pri nas pa je država potrebovala osem mescev, da je podjetju priznala nekaj stroškov. Prvo polovico leta je podjetje za enega zaposlenega prejemalo po 800 evrov na mesec. Državi pa smo s prispevki vrnili še več, za kar smo dajali denar iz rezerve podjetja. Septembra ni bilo niti pomoči niti se ni vedelo, kaj bo naprej in smo morali popolnoma oklestiti stroške, da bi preživeli do trenutka, ko bomo smeli delati.

Pred nami je nestrpno pričakovanje poletnih športnih in kulturnih dogodkov. Ste pripravljeni na ponovni zagon?

Smo pripravljeni. Tehnika je pripravljena, ekipo lahko hitro sestavimo. Vedno znova pa je treba povedali, da se koncertov ali drugih dogodkov ne da narediti čez noč. Potrebni so sestanki, ogledi lokacije, inženiring, logistika. Če je vse to pripravljeno, potem lahko kot vodja projekta predam svoji ekipi navodila in projekt lahko hitro izpeljemo.

Želimo si delati. Eden prvih večjih dogodkov bo Maraton Franja, težava pa je, ker zdaj upravne enote ne sprejemajo nobenih vlog za prireditve. Od upravne enote pa morajo organizatorji za tak dogodek dobiti dovoljenje 30 dni prej. To je velik problem za organizatorje in tudi za nas.