Ljubezen in upanje v težkih časih

Te dni bosta v Klubu Cankarjevega doma še dva zanimiva projekta domačemu občinstvu dobro znanih glasbenikov. Jutri bomo lahko ponovno priča ambientalnemu plesnemu koncertu bratov Krajnčan Ljubi me nežno, ki je doživel premiero leta 2019. V petek pa se bo pri nas znova oglasil vrhunski ameriški kitarist Marc Ribot z zasedbo Ceramic Dog.

Ljubi me nežno je plesno-glasbeni projekt, s katerim si brata Kristijan in Žigan Krajnčan ter njuni partnerici v umetnosti in življenju izpovedujejo ljubezen. Dve zgodbi sta navdihnili vse štiri, ki v svojem prvem skupnem projektu izhajajo iz življenjskih situacij, v kar vključujejo svoje največje ljubezni: drug do drugega, do plesa in glasbe. Skladatelj, bobnar, vio­lončelist, tudi filmski režiser in improvizator Kristijan Krajnčan ter klasična pianistka Tsarina Marinkova Krajnčan (Bolgarija) sta se spoznala na študiju na Nizozemskem, se zaljubila, se čez devet let poročila in dobila deklico. Žigan Krajnčan in Kristýna Šajtošová (Češka) sta se srečala poleti 2016 na plesni delavnici na Kitajskem. Čez sedem mesecev ga je Kristýna obiskala v Sloveniji in ostala. To je okvir intimne romantične zgodbe, ki jo je dramaturško oblikovala Andreja Kopač in se pred nami odvije ob glasbeni podlagi skladateljev Kristijana Krajnčana, Beethovna, Chopina, Schuberta, Debussyja in Rahmaninova.


 

Obup, ki vzbuja upanje

Newyorškega kitarista Marca Ribota ni treba posebej predstav­ljati. Občasni sodelavec Toma Waitsa, Elvisa Costella in Johna Zorna je že leta stalni gost naših jazzovskih odrov. Njegovo plodovito in raznovrstno ustvarjanje smo spoznavali prek številnih avtorskih (tudi solo) projektov in združenj, ki jih je znani improvizator, skladatelj in kitarist vzgojil v karieri. Ena od njegovih bolj čislanih, divjih in drznih zasedb je Ceramic Dog, noise rock trio, ki ga je z basistom Shahzadom Ismailyjem in bobnarjem Chessom Smithom ustanovil leta 2013. Pred mesecem dni je izšel njihov tretji album Hope, na katerem so se jim pridružili saksofonist Darius Jones, violončelista Rubin Kodheli in Gyda Valtysdottir ter backvokalist Syd Straw.



Naveličan, prestrašen in pretresen se je Ribot lotil snemanja novega albuma sredi največjega razmaha pandemije, ki je metropolo luči in življenja spremenila v mesto duhov. »Več kot dva meseca sem zapustil dom samo takrat, ko sem šel v trgovino z živili. Nisem se peljal s taksijem ali podzemno. Zaradi covida-19 sem izgubil več prijateljev in se bal, da jih bom zaradi neodzivnosti našega predsednika s pretenzijami po diktatorstvu izgubil še več. Zaradi njegovega zavestnega sprejemanja neresnice je v pandemiji izgubilo življenje več deset tisoč ljudi, prav tako je izginjalo še tisto malo upanja, kar ga je ostalo za preprečitev katastrofe globalnega segrevanja,« se je v zapisu pandemične groze spomnil Ribot, ki so ga razmere odtrgale od njegovih dragih. Snemanje albuma v takih časih ni bilo nič manj tesnobno. »V studio smo vstopili posamično, sedeli v izoliranih sobah, iz katerih se nismo videli, ter komunicirali z mikrofoni in slušalkami. Pozorni smo bili na umivanje rok: eden od nas ima težave z dihali, zato bi lahko bile posledice,« je opisal izkušnjo ­s snemanja v newyorškem studiu.



Čeprav naj bi med »jammanjem« pozabili na kataklizmo zunaj, je v eklektični glasbi, ki odseva elemente punka, reggaeja, bluesa in navdihnjenih poetičnih besedil, vseeno ostal odtis jeze, upravičenega besa in cinične nepristranskosti, kot ugotavljajo kritiki, ki hvalijo album kot »surov in iskren glasbeni zapis«, ki nagovori mnoge poslušalce. »Imelo vas bo, da bi dvignili pest v zrak ter zaklicali: 'Prekleto res!'«