Ko zvok prednikov zazveni v prihodnosti

Na enem od svojih zadnjih koncertov v Ljubljani se je Femi Temowo pošalil, da bi lahko počasi zaprosil za slovensko državljanstvo, ker je tako pogosto v Sloveniji. Kot producent, aranžer, skladatelj in predvsem izjemen kitarist je številnim našim glasbenikom pomagal uresničiti glasbene ideje. Kot umetniški direktor je nekaj časa usmerjal tudi glasbeno pot pokojne Amy Winehouse.

Londončan nigerijskih korenin je po mamini smrti odraščal z babico, dokler ga pri desetih letih oče ni odpeljal čez ocean. Šele pri sedemnajstih je na kitari usvojil prve akorde, in odtlej se ni ločil od nje. Slavo je okusil na začetku novega tisočletja kot član zasedbe tedaj najbolj obetavnega britanskega saksofonista in raperja Soweta Kincha.

Dvakrat je prekrižaril Evropo na turneji z Amy Winehouse, ustanovil svojo založbo Femitone Music, vodil londonsko izpostavo serije koncertov po zamisli The Roots, nekajkrat tudi nastopil z njimi, ob tem je delil oder še z Georgeem Bensonom, Dee Dee Bridgewater, Paulom Simonom in Jazzmeio Horn. Posnel je tri avtorske albume in ustvaril glasbeno podobo za nekaj gledaliških predstav v londonskem West Endu.

Njegova avtorska glasba, ki jo spremlja oznaka neozahodnoafriška, je odprta, sončna, ritmična in melodična, pa tudi resna in virtuozna, ko poskočni afrobeat preplavi jazz. Novo leto Femi Temowo začenja v Sloveniji s prvim koncertom v okviru evropske turneje v Jazz Clubu Ljubljanski grad.


 

Kdaj ste prvič obiskali naše kraje?

Če se ne motim, leta 2006. Od leta 2012, ko sem prvič predstavljal avtorsko glasbo s slovenskimi glasbeniki, redno prihajam k vam. Tudi po štirikrat na leto. Rad imam Slovenijo, ljudi, naravo, vse je zelo navdihujoče.
 

Kaj vas tako navdihuje?

Predvsem ljudje. Tu sem spoznal veliko prijetnih ljudi, s katerimi se dobro razumem, tako na osebni kot na glasbeni ravni. Sodeloval sem z Markom Črnčecem, Juretom Puklom, sestrama Martensson. Vsi so glasbeno zelo odprti. Med ljudmi, ki so mi posebej blizu, je tudi basist Robert Jukič, s katerim sva se takoj ujela. Deliva podobne poglede na življenje in glasbo.
 

Prijateljstvo sta okronala tudi s skupno skladbo The Music Is the Feeling, kar je tudi naslov vašega zadnjega albuma.

Ob prvem srečanju mi je Robert pokazal neko svojo skladbo, ki ga je spominjala na Afriko. Strinjal sem se z njim. Potem sva jo nadgradila in posnela. Napisal sem tudi besedilo, ki govori o prijateljstvu. Obstaja še ena različica s slovenskim besedilom, a ta govori o nečem drugem. Všeč mi je, ko ima ena pesem dva obraza in vzbuja različna čustva.


 

Tokrat v vašem bendu ne bo Slovenca. Prihajate z novo, zanimivo zasedbo.

Zelo se veselim tega koncerta, ker že nekaj časa razvijam svoj zvok z londonsko zasedbo in bi novo glasbo rad predstavil slovenskemu občinstvu, ki me najbrž pozna samo po sodelovanju s slovenskimi glasbeniki. V bendu so basist Rick Leon James, ki je neverjetno nadarjen glasbenik in skladatelj. V glasbo vnaša svoje karibske korenine. Z bobnarjem Marijusom Alekso, ki je Litovec, sem sodeloval pri različnih projektih, in všeč mi je, kako se z vsakim projektom spreminja in razvije. Perkusionist Junior Alli Balogun je moje skrivno orožje. Je izredno podkovan in še preden se zaveš, kaj glasba potrebuje, ji on to že da. Vsem trem zelo zaupam. Razumejo, kam hoče glasba, in takoj začutijo, na kaj se odziva občinstvo.
 

Pravijo, da v afrobeat vnašate jazz, ali pa je morda ravno obratno? Sami pravite, da je jazza v vaši glasbi okoli 50 odstotkov.

Odraščal sem pod vplivom različnih glasbenih žanrov in ne gre drugače, kot da jih pomešam v svojo glasbo. Afrobeat, jazz, gospel, hip hop, pop, folk, vse je del mojega izraza. Ko si želim, poudarim določeno plat. Afrobeat in jazz sta povezana. Razumem ju kot nekakšno razširjeno zavezništvo. V afrobeat vnašam veliko jazza, hkrati pa pazim, da ohranjam duha afrobeata, ki mora živeti naprej.
 

Kaj imata skupnega spiritualna jorubska glasba zahodne Afrike in ameriška jazzovska tradicija?

Obe glasbi sta ritualni. Hočem reči, da sta obe nastali kot spremljava pri določenih opravilih. Jorubska glasba večinoma ni služila zabavi. Sliši se kontradiktorno, a velikokrat je spremljala obrede in dogodke. Tudi jazz, posebno bluesovska veja, je na začetku služil povezovanju skupnosti, pripovedovanju zgodb, ljudje so si prepevali med delom … V obeh glasbah je ključen element improvizacije. Obe povezujejo neposredni predniki, kar najlepše začutimo skozi ritem. V svoji glasbi intuitivno povezujem znanje prednikov in glasbenikov, ki so to počeli pred mano.
 

Med njimi je tudi Fela Kuti, ki ste mu na tretji plošči posvetili skladbo.

To je skladba Fela On Enugu Radio, ki ima poseben namen. Danes je afrobeat slišati povsod, ampak če bi bil Fela živ, bi gotovo hotel, da o tej glasbi razmišljamo bolj napredno. Da jo premaknemo naprej od tam, kamor jo je pripeljal on. To vodilo imam vedno pred očmi, ko ustvarjam. Na naslednji plošči si želim v tem raziskovanju še dlje. Predstavljam si, kakšno glasbo bi ustvaril, če bi me Fela pooblastil, da njegov zvok prenesem v prihodnost.

Zakaj ste se odločili, da boste ob igranju kitare tudi peli? In to v jorubskem jeziku?

To je moj materni jezik. Je lep, poetičen. V Angliji ga nisem velikokrat slišal, zato sem hotel, da bi ga ljudje, ki me obkrožajo, spoznali. Pisal sem besedila, in ker bi najbrž težko našel pevce, ki bi v tem jeziku tako uživali kot jaz, sem pel sam. Odraščal sem v družbi, v kateri so vsi prepevali, če so imeli posluh ali ne. To je del nas, to je del mojega odraščanja. Imam glas, zato ga uporabljam.
 

O čem torej pojete?

Skladbo Kri ni voda so navdihnile misli, ki so se mi porajale, ko sem se bolj podrobno poučil o nigerijski državljanski vojni v poznih šestdesetih letih. Najbolj strašno ni bilo to, da so se med sabo pobijali vojaki, ampak da je zaradi posledic vojne mnogo ljudi umrlo od lakote. Skladbo Least Resistance je navdihnila nigerijska ljudska pravljica o prevzetni želvi, ki je izgubila lase. V prenesenem pomenu govori o ljudeh, ki mislijo, da si zaslužijo lagodno življenje. A vedno bodo obstajali izzivi, s katerimi se moramo naučiti soočiti.

Pesmi so polne modrih misli vaše babice, ki vas je do desetega leta vzgajala. Najbrž ste jih docela doumeli šele, ko ste odrasli.

Natanko tako. Priznam, pomen njenih besed se mi razkriva v plasteh. Recimo, življenje je lahko kratko ali dolgo, a nihče ne more reči, da je porabil ves čas v vesolju. Tole nedvomno zveni čudno v angleščini ali slovenščini, a v jorubskem jeziku je logično. Lahko poskusim povedati drugače: Čas je kot srajca, ki se nikoli ne strga. Ko jo ponosi en človek, jo da drugemu, in na vsakem človeku je videti kot nova.
 

Pri založbi Femitone skrbite za umetniški razvoj mladih neuveljavljenih glasbenikov. Kaj pomeni artist development?

Mladim glasbenikom pomagam, da razvijejo zvok, ki ga želijo, in najdejo svoj slog. Najprej se pogovorimo, kaj jih zanima, v katero smer bi radi šli, moje delo pa je, da jim to omogočim. Ena možnost je z glasbenim aranžiranjem, druga pa z nasveti, čemu naj posvetijo več pozornosti, kam naj usmerijo energijo, da bi dosegli cilj. Predstavim jim različno glasbo, ki bi jih utegnila navdihniti, jim razširiti perspektivo. Produciral in aranžiral sem na primer ploščo dua Gwen & Tiana, ki je novembra prejel nagrado za najboljši afriški jazz album v Nigeriji. V to delo sem vložil veliko ljubezni. Delam tudi z nekaj perspektivnimi glasbeniki iz Evrope in najbrž bom sodeloval tudi z nekaterimi Slovenci.


 

Kot je znano, je bila to vaša vloga tudi v zasedbi Amy Winehouse, ki ste se ji pridružili leta 2004.

Z Amy sva se veliko pogovarjala o glasbi, različnih izvajalcih, tudi ona mi je predstavila glasbenike, ki jih nisem poznal. Ker sem bil nekaj let starejši od nje in imel morda nekoliko več izkušenj, kot skladatelj in predvsem kitarist, je rada prisluhnila mojim nasvetom. Včasih jo je zanimalo, kakšna je struktura določenega akorda, dal sem ji kakšno idejo, s čim lahko eksperimentira.
 

Če se ozrete nazaj, kaj vam pomeni obdobje sodelovanja z Amy Winehouse?

Če sem iskren, me spomni na to, kako zelo sem si želel postati umetnik. Amy je bila zelo zaverovana v svojo umetnost. Vedela je, kaj hoče, in ko smo bili na odru, smo se vsi nalezli njene samozavesti. Od nje sem se naučil, kako vključiti občinstvo brez posebnih učinkov, kot so barvita scena in divji lightshow. Naučil sem se delati glasbo, ki jo ljudje lahko doživljajo z ušesi in ne očmi. Seveda sem se odtlej kot glasbenik razvil, ampak to obdobje je eno od ljubših v moji karieri.
 

Prelomen dogodek je bil gotovo tudi, ko ste igrali z legendarnim Georgeem Bensonom?

George Benson je bil od mladih let moj veliki vzornik. Seveda so name močno vplivali tudi Wes Montgomery, Pat Metheny, Joe Pass in Jim Hall. A ko sem se začel ukvarjati z glasbo, sem se najprej posvetil samo kitari. V učnem procesu si ponavadi glasbeniki izberemo enega vzornika in ga popolnoma preučimo. To je bil zame Benson, ki je nedvomno razvil enega od bolj izvirnih stilov na tem inštrumentu. Ure in ure sem transkribiral njegove solaže, da bi razumel kitaro skozi njegovo perspektivo. Ko sem se znašel z njim v istem prostoru in sva skupaj jammala, skoraj nisem mogel verjeti, da se to res dogaja.
 

Svoje znanje boste konec prihodnjega meseca delili na delavnici Kreativna Jazz Klinika v Velenju, ki jo organizira Jure Pukl. Kaj želite, da udeleženci odnesejo od te izkušnje?

Rad bi, da bi spoznali, da je glasba odprt, brezmejen prostor, ki ga lahko napolnijo s čimerkoli hočejo, če le vložijo vanjo svojo integriteto, iskrenost in trdo delo.