Ko se stvari postavijo na glavo

»Pukl [v svoji glasbi] združuje znanje, dušo in pustolovski apetit, kakršen je podžigal evolucijo jazza od začetka. Je vzhajajoča zvezda nove generacije, ki energetično vodi to glasbo v njeno drugo stoletje.« Ta zapis v Guardianu je le eden od hvalospevov, ki mu jih pojejo v tujem tisku. Pri nas je leta 2015 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Saksofonist, skladatelj, glasbeni producent ter organizator in umet­niški vodja Kreativne jazz klinike Velenje je tudi takrat, ko ga ni bilo v domačih logih, redno skrbel za kondicijo ljubiteljev jazza s serijami mednarodnih koncertov, ki jih je prirejal v rodnem Velenju. Po dolgem času se vrača na osrednje jazzovsko prizorišče z zvezdniško zasedbo in glasbo, ki jo bo ovekovečil na dvanajstem avtorskem albumu.

Desetletje je minilo, odkar ste nazadnje igrali na Jazz festivalu Ljubljana. Vmes niste sedeli križem­rok. Odselili ste se v New York, posneli več albumov in nastopali po svetovnih odrih.

Res je. Leta 2012 smo s Kajo Draksler, Joejem Sandersom in Damionom Reidom predstavljali mojo ploščo Abstract Society, in to v Križankah!

Vmes sem posnel album za založbo Fresh Sound New Talent iz Barcelone, potem pa še tri albume za londonsko založbo Whirlwind Recordings. Te štiri plošče sem ob različnih priložnostih predstavil v Sloveniji, na Jazz festivalu Ljubljana pa res nismo igrali. Nastopali smo po svetu, na Japonskem, v Mehiki, Čilu in Izraelu, imeli smo turnejo po Kaliforniji, od San Francisca do Los Angelesa. Tik pred pandemijo sem svojo ploščo Broken Circles premierno predstavil tudi na newyorškem festivalu Winter Jazz. To ploščo so navdihnili prav politični pretresi in civilnodružbena gibanja v ZDA v preteklih štirih letih. V New Yorku sem živel skoraj deset let, se tam napajal z energijo – mesto je samo po sebi en velik festival, gotovo so name in na mojo glasbo, zavedno ali nezavedno, vplivali vsi tamkajšnji dogodki še pred pandemijo.

Med pandemijo ste se vrnili domov, v Slovenijo. In ostali. Sprememba je bila velika.

Podobno kot je z drugimi velikimi svetovnimi dogodki, se mi zdi, da vsak ve, kje ga je zajela novica o virusu. Tudi sam se tega natanko spomnim. Februarja 2020 sem se iz New Yorka odpravil v Velenje, kjer sem organiziral Kreativno jazz kliniko. Na njej so sodelovali številni glasbeniki iz Amerike in Evrope, nekateri, posebno tisti, ki so prihajali iz Italije, so bili zaskrbljeni. Po Kliniki smo se odpravili na turnejo, v Moskvo, Prištino in na Ibizo, kjer sem skoraj že obtičal, a sem vseeno tik pred zaprtjem javnega življenja priletel v Velenje. S tedanjo ženo sva živela v New Yorku in ona je ostala tam, toda najin odnos je bil že takrat skrhan in pandemija ter fizična odsotnost je odločitev, da se razideva, še utrdila. Od takrat sem v Sloveniji. V Velenju. Šel sem skozi veliko faz, a nekako zaupam sebi in svojemu instinktu ter prepuščam stvarem, da se odvijajo same po sebi. Mislim, da sem spremembe po tihem čakal in imel dovolj časa, da jih sprejmem s pozitivnim nabojem. Veste, od osemnajstega leta sem živel v tujini, najprej na Dunaju, med študijem v Bostonu in potem v New Yorku, to je skoraj petindvajset let, zato je vrnitev domov nekakšna katarza, moralna sprostitev vsega zamujenega (smeh).

Zdi se skoraj tako, kakor da bi z zasedbo, s katero prihajate na festival, postavili zaklepaj dogodkom iz preteklih dveh let. S skoraj istimi glasbeniki smo vas nazadnje slišali tik pred pandemijo v Kinu Šiška. Le namesto vibrafonista Joela Rossa se vam je zdaj pridružil trobentač Peter Evans. Sta projekta kakorkoli povezana?

Ha! To, da smo isti trije iz te zasedbe igrali na moji zadnji turneji pred pandemijo in zdaj igramo na prvi avtorski turneji po pandemiji, je naključje. A če se zamenja le en član benda, to prinese v glasbo drugačen zvok in drugačno energijo. Glasba sama je najbrž hibrid prejšnjih dveh projektov, vendar pišem drugače, kot sem pisal prejšnjo ploščo, z drugačnim zvokom v ušesih. Tudi zasedba je drugačna, saj nimamo harmonskega inštrumenta. Tokrat sem uporabil nekaj elektronike za podlago, med drugim Messiaenove moduse za navdih pri melodijah. Harmonijo in ritem pa puščam odprta, saj vem, da bosta Joe Sanders in Nasheet Waits dodala svoje brez mojih navodil. No, seveda tudi Peter Evans, ampak za naju sem melodijo zapisal bolj natančno. Zadnja komponenta kompozicije – in tista skrivnostna sestavina – so prav improvizacijske sposobnosti vseh treh glasbenikov. Rad bi jih s pridom izkoristil. Takrat bo glasba šele dobila smisel.

Ste lahko bolj konkretni? Kaj v vašo glasbo prinašajo Joe Sanders, Peter Evans in Nasheet Waits?

Veliko je v glasbi odvisno od zaupanja in med nami se je vzpostavilo. Z Joejem sva z leti postala dobra prijatelja. Ko sem se preselil v New York, je bil moj prvi cimer in najprej mi je, priznam, šel malo na živce, ker je zelo direkten. Potem sem ga spoznal v drugi luči in začel ceniti to njegovo odkritost do vseh in vsega. V glasbenem smislu je njegov zvok kontrabasa neverjeten, vsak ton je poln in globok, pomenski. Lahko spremeni tok glasbe, smer momenta in nas vse prepriča, da gre pravo pot in da mu sledimo (smeh).

Nasheet ima na bobnih prav tako poln zvok, ob tem pa neverjetno intuicijo in energijo, ki ti ne pusti spati. Ko igram z njim, se mi včasih zdi, kot bi letel pred lokomotivo. Če bi se ustavil le za trenutek – pa ne mislim samo na igranje veliko not, ampak predvsem smer glasbe, intenzivnost –, bi zamudil moment z njim. Nasheet je The man. Enkrat me je povabil v svojo zasedbo na turnejo po Evropi, kar mi je bilo v veliko čast, tako da je, verjamem, zaupanje obojestransko.

S Petrom bova skupaj nastopala prvič, čeprav sva v zadnjih dveh letih že igrala skupaj v Velenju na Kliniki, kjer je bil eden od mentorjev. Njegovo glasbo poznam. Je zelo prijeten človek in neverjeten improvizator. Njegove solaže so cunami.

"V New Yorku sem živel skoraj deset let, se tam napajal z energijo – mesto je samo po sebi en velik festival, gotovo pa so name in na mojo glasbo, zavedno ali nezavedno, vplivali vsi tamkajšnji dogodki," pravi Jure Pukl. FOTO: Aljoša Videtič

Z New Yorkom očitno ohranjate stik, čeprav se tja niste vrnili od februarja 2020.

Tam imam dobre prijatelje, s katerimi ostajamo v stikih. Z nekaterimi načrtujemo nove projekte, ki smo jih začeli skupaj, pa so trenutno na čakanju zaradi izgubljenih dveh let. Tak primer je bend Meat, ki ga vodiva s prijateljem saksofonistom Dariusom Jonesom. Je divji, svobodnjaški bend, ki ga v New Yorku ni sprejelo le občinstvo, ampak so ga opazili tudi nekateri kritiki. Tako smo se znašli celo v New York Timesu v izboru koncertov poleg Johna Zorna, kjer so nas najavili kot vročo noviteto. Zato si z Dariusom želiva to zasedbo pripeljati v Evropo in posneti album. V stiku sem ostal tudi z nekaterimi newyorškimi klubi, kritiki in promotorji. Ker sem umetniški vodja Klinike, seveda tudi z glasbeniki, ki bi jih rad pripeljal v Velenje.

Vidite svojo prihodnost v Evropi? So se vam kakšne možnosti za delo že odprle?

Evropa je zame gotovo največji trg. Veliko igram tukaj, tudi z glasbeniki, ki so prav tako prišli iz Amerike ali se od tam celo namenoma izselili. Nastopam na jazz festivalih v Moersu, Londonu, finskem Poriju, Beogradu, Barceloni in drugih. Mislim, da bom živel v Evropi, ja. Tukaj imam tudi slovenski kvintet z Janijem Modrom, Markom Črnčecem, Robertom Jukičem in Kristijanom Krajnčanom, ki so odlični glasbeniki in zelo dobri prijatelji. Pogosto nastopam na Dunaju, kjer sem v zasedbi inovatorja Georga Vogla, trenutno se pripravljam na snemanje albuma v Kölnu še z dvema nemškima glasbenikoma, pravkar sem se vrnil iz Irske, kjer smo bili na turneji z zasedbo basista Michaela Janischa. Kar nekajkrat na leto me univerze in konservatoriji po Evropi povabijo za gostujočega predavatelja. To je tudi nekaj, kar rad počnem, v prihodnosti se vidim kot rednega predavatelja na univerzi, če bo le priložnost za to. Z vodenjem Jazz klinike sem si pridobil veliko izkušenj, saj je mednarodno obiskana in vsakič znova je treba upravičiti sloves ter velika pričakovanja. Nekateri moji slušatelji so izkušeni in študirajo na dobrih univerzah po Evropi. Ampak opažam, da je največ, kar jim lahko damo, energija v jazzu. Veliko mi pomeni, ko vidim, da se je nekdo navdušil nad glasbo in dobil motivacijo za odskok. Ker imam priložnost, bi se rad zahvalil vsem slovenskim mladim glasbenikom, ki so prišli na Kliniko, nam zaupali in dali zagon za prihodnje edicije.

"Zadnja komponenta kompozicije in tista skrivnostna sestavina so prav improvizacijske sposobnosti vseh treh glasbenikov. Rad bi jih s pridom izkoristil. Takrat bo glasba šele dobila smisel," je povedal Pukl. FOTO: Aljoša Videtič

Rado se pozabi, da ste preden ste nastopili v znanem dunajskem jazz klubu Porgy&Bess, nastopili v velikem hramu klasične glasbe Konzerthausu. Pred jazzom ste imeli že začrtano kariero v klasični glasbi.

Ja, potem je šlo pa samo navzdol (smeh). Res sem z jazzom in bolj resno improvizacijo začel šele po zaključenem študiju klasičnega saksofona na Dunajski univerzi, ko sem imel 21 let. Bil sem kar perspektiven klasik in imel sem priložnost nastopiti s pokojnim Claudiom Abbadom kot član njegovega Gustav Mahler Jugend Orchestra. Igrali smo v Konzerthausu v sklopu festivala Wien Modern, ki ga je 1988 ustanovil Abbado. Bil sem tudi član klasičnega kvarteta saksofonov – Vienna Saxophone Quartet. Posneli in izdali smo na primer veliko Bachovo Umetnost fuge, transponirano za saksofone in nastopili na avantgardnem festivalu Varšavska jesen, kjer smo krstno izvedli kompozicijo ruske skladateljice Sofie Gubaidulina, ki je bila prisotna na generalki in smo jo osebno spoznali. Mislim, da mi je klasična glasba dala veliko, morda se vsega še niti ne zavedam. Vem, da mi na primer pomaga pri skladanju in igranju, kot tudi pri nekaterih vidikih discipline med samo vajo.

Tudi razbiti krog je mogoče skleniti

Klinika za telo, um in dušo