Kaj še preostane fantu s kitaro?

Po uspehih, ki jih je dosegel kot basist, član zasedb Demolition­ Group, Laibach, Borghesia in Dan D, se je posvetil glasbenemu poslu v založbah Dallas ­Records in Mars Music. Zdaj kot predavatelj na dogodkih, kot je serija predavanj, ki jo Sigic pripravlja v sodelovanju s centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, po­učuje mlade glasbenike o glasbenem poslu in, kot pravi, s tem pokuša sprati nekatere pretekle grehe. Predavanje, polno anekdot, slikovitih primer in grafik, zveni nekje med provokacijo in motivacijskim govorom.
 

Katere so najbolj vnebovpijoče težave v glasbeni industriji pri nas?

Prvič, glasbe pri nas sploh ne obravnavamo kot industrijo. V pogovoru s podjetneži ali državnimi odločevalci imam občutek, da nas, glasbenike, pomilovalno dojemajo kot nekakšne otroke cvetja, ki se s tem ukvarjamo izključno iz romantičnih vzgibov. Po drugi strani sami radi kažemo podobo občutljivega, nerazumljenega in obubožanega umetnika iz 19. stoletja, ki bo zaslovel šele po smrti. Sožitje zastarelih konceptov potiska v ozadje vprašanje, ali se da od glasbe v 21. stoletju dobro živeti, hkrati so to plodna tla za prevešanje krivde za slabo stanje v naših denarnicah na 'zunanje sovražnike'. Pri tem so priljubljena tarča tradicionalni posredniki – založbe, organizatorji, radio, televizija, tisk ipd. –, katerih vlogo demoniziramo ali precenjujemo. S tem zapravljamo čas, energijo, pozornost, ki jih potrebujemo za razvoj kariere, za napačne tarče.
 

Pravite, da radio izgublja vlogo promotorja glasbe?

Ko se v kratkem času poveča število enot v obtoku, bo vrednost posamezne enote najbrž padla. Učinek današnje hiperprodukcije, hiperdistribucije in hiperpotrošnje glasbenih vsebin je najbrž primerljiv z inflacijo na drugih gospodarskih področjih. Proti milijonom dolarjev, ki jih globalna industrija meče v posamezne izjemne skladbe ali izvajalce, se je na tako majhnem trgu težko boriti drugače kot z zanosom, ki lahko izhaja samo iz lastne izvirnosti. Tradicionalni posredniki pri tem še ohranjajo svoj vpliv, še zdaleč pa ta ni več tako usoden kot v preteklosti.

Učinki na obiskanost nastopov ali na nakupe fizičnih izdelkov pogosto niso v korelaciji s tradicio­nalno medijsko prisotnostjo. V kumulativnem seznamu najbolj predvajanih skladb zadnjih pet let stežka najdete narodno-zabavnega izvajalca, kaj šele kakšnega od dežurnih krivcev s hrvaške ali balkanske estrade. Kljub temu jim gre na terenu menda čisto v redu.
 

Glasbeniki (umetniki nasploh) se trudijo priti v medije tudi zato, ker v razpisih za državna in občinska sredstva velik del točk predstavljajo objave. Se vam ne zdi, da gre tu za neki zlobni krogotok?

Ne bi vedel, ker se za ta sredstva že dolgo nisem potegoval. Seveda je še vedno boljše, da si v medijih, kot da te ni. Pravim le, da ob obilici drugih orodij pojavljanje v tradicionalnih medijih ne vpliva več usodno na glasbeno kariero. Zato je te neumno obravnavati kot sovražnike, še bolj neumna je vnaprejšnja kontaminacija ustvarjanja z ugibanjem, kako se prebiti skozi njihove filtre. Tudi če smo pri tem uspešni, lahko kaj kmalu preverimo resnične rezultate v praksi, ti pa običajno ne ustrezajo našim pričakovanjem. Z izjemo izvajalcev z narodno-zabavne scene se je v zadnjem desetletju kljub splošnemu dvigu ravni produkcije vsebin in kljub medijski prisotnosti le malo debitantov prebilo do tipičnega prvoligaškega statusa. Rad bi, da se ta stagnacija neha – če ne bo množično uspešnih mladih izvajalcev, tudi mladega občinstva kmalu ne bo več. To se da preprečiti le z novimi vsebinami in večjim ustvarjalnim tveganjem. Pogum je nalezljiv, saj mobilizira tako avtorje in izvajalce kot ljudi, ki so nam blizu. Enega po enega.


 

Odpisati radio bi pomenilo odpisati tantieme, ki s tega naslova še vedno niso zanemarljive …

Veste, da sem občutljiv na denarnico. Bojim se pa, da bomo – če ne bomo osmislili več poguma v ustvarjanju – priča zmanjšanju vplivnosti ne samo glasbe, temveč tudi donosnosti radia kot enega izmed možnih posrednikov glasbe. Zato lahko kmalu tudi tantieme postanejo stvar preteklosti. Če bomo še naprej ustvarjali neškodljive konfekcijske vsebine po merilih formatiranih medijev, bo žep še nekaj časa varen. Ne verjamem pa, da prav dolgo. Impotenca pri ustvarjanju novega se skriva za dobronamernostjo komentarjev, kot sta 'saj je že vse izumljeno' in 'takšne so želje poslušalcev', zakrita je z vedno novo reciklažo tudi do petdeset let starih žanrov, pogosto celo v izvedbi najstniških izvajalcev. Vzburjenja in mobilizacijske moči, ki se razvije ob stiku z inovacijo, se s tem ne da primerjati. Dokler bodo pop izvajalci v nedogled drug za drugim ponavljali slogane, kot so Primiva se za roke in poletiva v nebo, premikov ne bo.
 

Recikliranje je danes moderno, da.

Si predstavljate današnjo pop glasbo, če bi Elvis ali Chuck Berry zaznamovala svojo kariero z izvajanjem glasbe iz leta 1905, Pink Floyd in Hendrix iz leta 1915 ali Sex Pistols ter Kraftwerk iz leta 1925? Bili bi prikrajšani za razburljive glasbene novosti, zanimiva prepletanja z drugimi umetnostmi ter povezave z družbenimi gibanji. Samo ugibamo lahko, ali bi se pomembnih vprašanj odnosa do avtoritete, spolne in rasne neenakopravnosti, vojne in miru, drugih stanj zavesti, kupne moči, volilne pravice, revščine in tehnologije tako učinkovito dotaknil kdo drug kot glasbenik. Današnja revitalizacija starega kaže na dolgo obdobje impotence oziroma odsotnost novega. Tisto, kar nam je že znano, nam seveda vzbuja lepe občutke, ki se jim je težko upreti. Vendar tisto, kar sam iščem v glasbi, ni samo zabava ter užitek za dušo in telo – nekaj mora ostati tudi za možgane.


 

Torej so glasbeniki sami krivi, da jih nihče ne posluša?

Če bi namesto Primiva se za roke in poletiva v nebo glasbenik zapel Imam zdravilo za raka, bi mu verjetno prisluhnilo več ljudi.
 

Kot kaže, ste opravili z vsemi znanimi nosilci glasbene industrije in vso odgovornost preložili na posameznika. Diši po ­neoliberalizmu …

Premalo sem izobražen, da bi vedel natančno, kaj to pomeni. A če me sprašujete, ali se čutim odgovornega za to, kar počnem, je odgovor: da! Ali pričakujem oziroma zahtevam kakšne privilegije za svoj poklic? Ne. Ali verjamem v trg? Tudi. In če vas zanima, ali kaj pričakujem od države, naj stresem iz rokava nekaj stvari. Pričakujem resno analizo področja, prepoznanje dodane vrednosti, uskladitev zakonodaje s tistimi državami EU, ki imajo do ustvarjalcev pozitiven odnos, državne uradnike, ki me ne bodo zmerjali s parazitom, odločbe, ki ne bodo favorizirale uporabnikov, spodbude tistim, ki razmišljajo o izvozu. Vse našteto pričakujem ne samo zaradi sebe, temveč predvsem zaradi prihodnosti države same.
 

Na predavanju ste izpostavili nekaj statističnih podatkov, ki pa so precej neoprijemljivi. Ni jasno, koliko denarja naša glasbena industrija sploh generira.

Poenostavljena podoba zakajenega hipija s kitaro ali rdečeličnega veseljaka s harmoniko bo živa toliko časa, dokler ne bo celostne statistike glasbene industrije, postavljene v koordinatni sistem nacionalne ekonomije. Resna analiza seveda presega meje sposobnosti povprečnega glasbenika, ki pogosto ne vidi dlje od honorarja za posamezen nastop. Lahko se torej pogovarjamo o sto evrih posameznika na 'špil', mogoče pa bomo s pomočjo analize ustrezne državne službe vendarle ugotovili, da gre za skupnih pol milijarde na leto, kar je že en odstotek slovenskega BDP. O cifrah kot amater lahko za zdaj samo ugibam, vendar če drži to zadnje, bo obravnava področja precej drugačna.


 

Kaj dotlej lahko stori fant s kitaro sam?

Temeljito spozna peskovnik, v katerem bo gradil kariero. Pravila igre je dobro temeljito poznati, ne samo zato, da jim slepo sledimo, temveč tudi zato, da jih lahko spremenimo, zaobidemo, porušimo ali vzpostavimo na novo. Če kdaj, je za izstopanje iz inflacijske gmote danes idealen čas svobode in inovacije, tako v procesih proizvodnje kot trženja vsebin. Pa brez skrbi, tudi industrija krvavo potrebuje nove impulze. O besedilih sva že govorila. Trajanje in struktura skladb nista več obsojena na togost triminutne izmenjave kitic in refrenov. Tudi čudni ritmi so nam precej bližje, kot si mislimo. Med sabo se ne pogovarjamo v štirih četrtinah, pa se kljub temu razumemo; veliko slovenskih ljudskih napevov je v bolj zapletenih, na primer petosminskih ritmikah; Prešeren ni pisal v ritmu polke ali valčka, temveč v nekih čudnih enajstercih; občinstvo poskakuje tudi na balkanske ritme, le povedati mu ne smemo, da to počnejo v sedemosminskem ritmu. Natančnost pri izvajanju je z današnjo tehnologijo nekaj običajnega, prav zato obožujemo najbolj avtentične slovenske moške vokale, ki so na svojo nepopolnost lahko upravičeno ponosni – Kresota, Perota in Zokija ter še marsikoga, ki bi mojo pohvalo tukaj lahko narobe razumel. V sferi pop popolnosti smo si hitro lahko podobni, napake pa so praviloma unikatne. Za eksperimente na področju razširjanja oziroma trženja vsebin pa je tu premalo prostora. Bo še kakšna priložnost.