Iskanje ravnotežja med včeraj in jutri

Enoch Jamal Strickland je iz Miamija sledil glasbi v New York, kjer si je v devetdesetih letih v zasedbah z bratom dvojčkom Marcusom­ izboril mesto med poslanci nove jazzovske generacije. Glasbo je soustvarjal na več kot šestdesetih ploščah, zadnje čase pa se kot vodja lastnih zasedb posveča predvsem skladanju avtorske glasbe. Včeraj je glasbo z albuma Warriors For Peace predstavil v velenjskem klubu Max, danes se bo na evropski turneji ustavil še na Ljubljanskem gradu.
 

Z bratom dvojčkom Marcusom sta odraščala z glasbo. Kaj ste poslušali doma?

Moj oče je bil tolkalec v simfoničnem orkestru Fort Lauderdale. Službeno sicer ni igral jazza, a ga je imel nadvse rad. To je bila glasba, ki smo jo poslušali doma. Menda je najini mami med nosečnostjo večkrat prislonil slušalke na trebuh in nama vrtel Johna Coltrana. Zato jazz ni bil nikoli nekaj tujega, od nekdaj sva ga imela v ušesih.


 

Potem ste očitno šli po očetovih stopinjah. Brat igra saksofon, vi pa bobne.

Od nekdaj me je zanimal ritem in ko sem poslušal glasbo, sem bil vedno najbolj osredotočen na bobne. Nekoč smo imeli v soseski zabavo in oče je sedel za bobne ter začel igrati. Popolnoma sem bil očaran. Koliko zvokov je izvabljal iz tega inštrumenta, ugotovil sem, da se v bobnih skriva veliko glasbil. V srednji šoli mi je učitelj priporočil, naj izberem drug inštrument, da bi se podučil o harmoniji in melodiji. Jaz pa sem hotel igrati samo bobne. Na koncu sem kljub temu popustil ter izbral pozavno. A sem jo hitro opustil in prepričal učitelja, da bom trdo vadil bobne in da bo oče moj mentor.


 

Nadvse zabavno je moralo biti, ko ste vedno imeli ob sebi brata dvojčka, s katerim sta vadila, igrala in kasneje skupaj nastopala, snemala plošče …

Vsekakor. Seveda sva vadila tudi vsak zase, veliko pa tudi skupaj. Dolgo sva igrala skupaj v bendu, zdaj pa se bolj posvečava vsak svoji karieri. Marcus je član kvarteta basista Christiana McBrida, ima pa tudi svojo zasedbo. Za to izkušnjo sem zelo hvaležen, saj sem kot bobnar ob bratu razvil posluh za druge inštrumente. Naučil sem se interakcije z drugim glasbenikom, se uril v orkestriranju. Na urah klavirja, ki jih je imel moj brat, sem sedel zraven ter se spoznaval s tem inštrumentom. Doma sem ga raziskoval in to je moj glasbeni svet še razširilo, mi omogočilo, da sem slišal glasbo zunaj bobnov.
 

Vloga bobnov v zasedbi se je ­skozi zgodovino spreminjala. Kako jih doživljate vi?

Menim, da bobni nosijo največjo odgovornost v zasedbi in da so hkrati najveličastnejši inštrument (smeh). Seveda ste pričakovali tak odgovor. Ampak čisto resno. Glede tega vprašanja nisem niti malo skromen. Smo kot vozniki benda. Naš inštrument je zelo glasen in mogočen, s tem pa pride velika odgovornost. Razviti moraš občutek za to, kje igrati glasno, hitro, močno in kje subtilno, mehko. Vsak naš udarec na bobne ali činele vpliva na glasbo. Naša vloga ni samo držanje ritma, ampak tudi skrb za dinamično raznovrstnost zasedbe, čustveni spekter, orkestracijo benda. Kot jazzovski bobnar moraš znati slišati, kaj igra saksofon, bas, klavir in trobenta, ter vse te zvoke povezati. Bobni so lepilo, ki drži vse druge inštrumente skupaj. Bobnarje neizmerno spoštujem.


 

Kateri bobnarji vas navdihujejo?

Prvi, ki sem ga slišal, je bil Elvin Jones, še vedno je moj največji vzornik. Tony Williams, Philly Joe Jones, Roy Haynes, Billy Higgins … vsi so vplivali name. Med študijem sem prisluhnil številnim še živim legendam, kot so Jeff 'Tain' Watts v zasedbah Wyntona in Branforda Marsalisa, poslušal sem Dennisa Chambersa in njegove premike v fusion jazzu. Pa Briana Blada. Rad poslušam tudi mlajše kolege, kot sta Justin Brown in Marcus Gilmore. Z vso to glasbo se krepi tudi moj zvok, ki sem ga z leti pridobil.
 

Vaša generacija je zaznamovala nove smeri v devetdesetih letih jazza. Ponavadi vsaka nova generacija v svoji revoluciji najprej opravi z vrednotami starejše. V jazzu je drugače. Spoštovanje do preteklosti in znanje prednikov se prenašata iz roda v rod.

Ravno v tem se morda jazz najbolj razlikuje od druge popularne glasbe, ki ne pozna takega malikovanja tega, kar so zgradili predniki. V jazzu skušamo na vsakem koraku in pri vsem, kar delamo, spoštovati premike, ki so jih pred nami naredili veliki glasbeniki. A nekateri preveč ostajajo v tej preteklosti, kot bi se zataknili v poklonu prednikom in se ne morejo premakniti naprej ter ustvariti česa novega. Zaradi spoštovanja tradicije ne napredujejo. Strah jih je, da bi zavili na stranpot, da če bi si izposodili elemente drugih žanrov ali igrali tisto, kar čutijo sami v svojem času, to ne bi bil 'čisti jazz'. Zato je pomembno ravnotežje. Ko hodiš, se tal najprej dotakneš s peto – to predstavlja preteklost, potem preneseš težo na srednji del stopala, to je tvoja duša – sedanjost in potem stopiš na prste, to pa je prihodnost. Tako razumem tudi jazz. Premika se in raste organsko, pri čemer moramo ohranjati ravnovesje. Če se preveč nagibaš v preteklost, lahko padeš nazaj, če daš prednost samo svoji duši, stagniraš in tvegaš, da boš obstal. Če pa stopicljaš po prstih, se lahko prekucneš naprej. Da bi kam prišel, moraš uporabljati celo nogo.


 

Veliko ste igrali tudi s pred kratkim umrlim Royem Hargrovom. Glasbena skupnost še vedno žaluje za njim. Kako se ga spominjate?

Roy je bil edinstven primer tega, kar bi moral biti vsak glasbenik. Bil je podkovan v glasbi, študiral je glasbene korenine in jih ponotranjil. Obenem je bil izredno občutljiv za dogajanje okoli sebe, za svoj čas in to je vnesel v svojo glasbo, ni se bal stopiti v novo smer. Za prihodnost je skrbel tudi tako, da je mlajšim glasbenikom predajal znanje in bil nenehno prisoten na sceni. Veliko glasbenikov, vključno z mano, sčasoma neha hoditi po klubih in igrati na jam sessionih. Danes v klubu redko srečaš legendarnega glasbenika, kaj šele, da bi se podal na oder in igral z začetniki. On je bil drugačen. Kot bi slutil, da ne bo dolgo med nami, je za igranje izkoristil vsako priložnost. Se še bolj trudil in razdajal. Toliko dobre glasbe nam je zapustil. Zelo ga bom pogrešal. Zvok, ki ga je izvabil iz trobente, je bil zvok čiste ljubezni.
 

K nam prihajate s kvintetom, v katerem igra tudi slovenski saksofonist Jure Pukl. Kako ta sestav vpliva na vašo glasbo?

Vsakič, ko takole drastično zamenjaš člane zasedbe, se zvok zasedbe spremeni. Vsak po svoje vnese v mojo glasbo svež pogled. S saksofonistom Jaleelom Shawom in basistko Lindo Oh se že dolgo poznamo in smo igrali v številnih zasedbah, kar vedno pride do izraza v glasbi. Jureta Pukla sem večkrat poslušal v newyorškem klubu Smalls. Všeč mi je bil zven njegovega tenorja, potem pa sem odkril, da igra tudi sopran, in natanko to sem potreboval, nekoga, ki dobro igra oba inštrumenta. Vesel sem, da se je pridružil mojemu bendu. Je dober glasbenik, zraven pa še prijeten človek. Pianist Taber Gable, ki prihaja iz Tennesseeja, je najmlajši član zasedbe in nas z energijo vse drži pokonci. Svojo veselo in sončno osebnost izžareva tudi skozi glasbo.


 

Po svetu hodite kot bojevniki za mir. Vsaj tako, Warriors For Peace, je naslov vašega albuma z avtorsko glasbo, ki ste ga v nekoliko drugačni postavi posneli letos med turnejo.

S tem albumom sem se hotel pokloniti vsem borcem za pravico. Skozi zgodovino je drža ljudi, ki se postavijo za tisto, kar je prav, večkrat naletela na odpor. Zato sem album naslovil Bojevniki za mir, da bi poudaril to komponento boja proti nasprotnim silam. Enakost, pravica, raznolikost, ljubezen, sprejemanje … to so zame pojmi, ki generirajo mir. Mir kot splošno stanje, ne le nekaj, kar pripada samo nekaterim. Danes je pomembno, da se spominjamo vseh, ki se borijo za obče dobro. Naslov prve skladbe na albumu je Uvumilivu, kar v svahiliju pomeni 'vztrajanje', to pa potrebujemo, da se zoperstavimo krivicam. Skladba Coexistence vsebuje idejo, da bi lahko vsi na planetu živeli v sožitju, vse rase, religije, kulture, svetovni nazori. Meditativna balada Let It Go želi priklicati notranji mir. Naučiti se moramo spustiti stvari, ki nas omejujejo. Ne smemo se oklepati jeze, negativne energije. Namesto tega se raje naučimo sprejemati stvari, ki nas hranijo.