Glasba v objemu drevesnih krošenj in ptičjega petja

Z odra pod drevesno hiško v celjskem mestnem gozdu se je v zadnjih tednih razlegala glasba. Festival Prisluhi v mestnem gozdu, ki ga je pripravil celjski umetniški ekološki Inštitut E-Art, je letos nosil podnaslov Zrak in les.
 
Umetniški vodja festivala, flavtist Luka Železnik pravi, da je kljub znatnemu številu glasbenih dogodkov in festivalov prav ta festival, v središču gozda, ko je treba do odra 20 minut hoditi strmo navkreber, potreben: »Mislim, da se je resna glasba oziroma umetnost na splošno ujela v sterilno situacijo, v kateri smo vsi zelo strogi, resni, izgubili smo stik z naravo. Tu se vse dogaja sredi narave, kjer pojejo ptiči in ljudje hodijo po peš poteh naokoli, se tako umetnikom kot publiki vrača občutek, da je umetnost nekaj izrazito naravnega. Da to ni neka sterilna, stroga, racionalna forma nad katero se navdušujemo, ampak je to nekaj izrazito naravnega in človeškega.«


 
Letos so v okviru festivala pripravili tri dogodke, in sicer glasbeno pravljico Jezero Modrosti, pesniško-glasbeni dogodek s pesnikom Kristianom Koželjem in koncert klasične glasbe v zasedbi flavta, violina in fagot.
 
Vsi dogodki so bili zelo dobro obiskani, po koncertu klasične glasbe je bilo slišati več komentarjev, da bi morali biti tovrstni koncerti pod drevesno hiško večkrat na sporedu. Železnik pravi, da za prihodnje leto, ko bodo pripravili tretji festival Prisluhi v mestnem gozdu, že načrtuje več prireditev: »Verjetno bodo dogodki prihodnje leto ob koncih tedna, najbrž jih bo vsaj dvakrat več. V načrtu pa imamo, da bodo festivalski dogodki slej ko prej prek celega leta oziroma takrat, ko je to možno, torej od pozne pomladi do jeseni.« Za zdaj načrtujejo še en dogodek konec letošnjega avgusta.


 
Poleg publike pa so festival dobro sprejeli tudi izvajalci, ki so se radi odzvali, pove Železnik: »Za izvajalce je to tudi domala zdravilna izkušnja. Da gremo iz sterilnega, zatohlega okolja koncertnih dvoran in se spomnimo, da igramo, ker smo glasbeniki. Situacija je dodatno naporna, ker recimo ptičev ne moreš grdo pogledati, pa bodo nehali čivkati. Sprejeti moraš situacijo. In kot izvajalcu mi kasneje to pomaga tudi v koncertni dvorani, da pristopam na bolj sproščen, naraven in človeški način, kar se mi zdi za umetnost zelo pomembno.«