Glasba kot raziskovanje energije

Četrti koncert v sklopu abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb Slovenske filharmonije v Cankarjevem domu bo nekaj posebnega: slovenska javnost bo lahko prvič prisluhnila avantgardni mojstrovini Helmuta Lachenmanna Moje melodije, ki jo je eden od največjih sodobnih skladateljev ustvarjal kar devet let, prav tako bosta v Sloveniji prvič izvedeni skladbi V očesu zvoka nemške skladateljice Carole Bauckholt in Api-danza macabra priznanega slovenskega skladatelja Vita Žuraja.

V soboto je bila v Slovenski filharmoniji Sobotna izobraževalna matineja, ki je bila pravzaprav predpriprava na sredin koncert. Sprva je bilo mišljeno, da bo skladatelj sam predstavil svojo glasbo, a je nekaj dni pred matinejo direktorju SF Mateju Šarcu sporočil, da mu je zdravnik pot odsvetoval, zato se je oglasil v neposrednem prenosu prek zooma in odgovarjal na vprašanja Petra Šavlija.

V Ljubljano je namesto njega prišla njegova soproga, pianistka Yukiko Sugawara, in na matineji dvakrat odigrala eno od njegovih krajših skladb, Uspavanko iz leta 1963, dvakrat zato, da se v drugo pri poslušalcu pojavi učinek že slišanega, deja entendu, je dodal skladatelj. Spregovoril je tudi o delu Zrak, ki ga je napisal leta 1968 in je bilo prvič izvedeno leto kasneje, v katerem je uporabil tako imenovane napredne tehnike instrumentalne igre, saj ga je takrat zanimal drugačen način poslušanja, telesni in ne intelektualni, raziskovanje energije, ne zgolj harmonij in drugega v okviru tako imenovane »nove glasbe« (kar je sicer izraz, ki ga noče uporabljati, saj je prepričan, da je vsa glasba nova). V tem kontekstu je omenil, da ima svoj zvok tudi kozarec, ki se razbije na kamnitih tleh ali trk avtomobilov, in tega zvoka ne opišemo s tonaliteto, ampak nas zanima, kaj se je zgodilo.

Po študiju v Stuttgartu, je v koncertnem listu zapisal Gregor Pompe, je Lachenmann po italijanskem skladatelju Luigiju Nonu prevzel serialistično tehniko, zaradi česar je zvok dojemal kot izraz abstraktnih zamisli reda. Kasneje pa se je vse bolj zanimal za »anatomijo« zvoka in razvil koncept, ki ga je v navezavi na Schaefferjev izraz musique concrète poimenoval musique concrète instrumentale. Gre za princip ustvarjanja, »pri katerem so zvočni dogodki izbrani in organizirani tako, da je način njihove produkcije vsaj tako pomemben kot nastale akustične lastnosti same.« Delo Moje melodije, eno Lachenmannovih največjih orkestralnih del in obenem ena najpomembnejših kompozicij 21. stoletja, je napisano za osem solističnih rogov in simfonični orkester.

Vito Žuraj je v izjavi za Delo o simfonični skladbi Api-danza macabra, Mrtvaški ples čebel, povedal, da jo je napisal lani po naročilu Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia (WDR) v Kölnu. Skladba tematizira izumiranje žuželk, in še posebej čebel. Za to vsebino je skladatelja navdihnil oče Anton, tudi sam skladatelj in ljubiteljski čebelar. »Izumiranje žuželk,« je prepričan Žuraj, »ne pomeni samo nepopravljive škode za ekosistem, pač pa tudi veliko akustično izgubo. Pomislimo samo na to, kako različno brenčijo na primer komar, čebela ali čmrlj. Slednjega je prominentno 'uglasbil' že Nikolaj Rimski-Korsakov.« Glavno temo Čmrljevega leta Žuraj označuje kot melodijo, ki jo vsakdo pozna, a je zaradi njene hitrosti nihče ne zna čisto prav zapeti. To melodijo je Žuraj v skladbi citiral in spojil z drugimi elementi, ki zvočno slikajo svet žuželk: posnemanje brenčanja čebel z godali in trobilnimi ustniki, posnemanje cvrčanja čričkov s priskom zob na ustnik klarinetov in drsenje z nazobčanim držalom svinčnika preko godalnih strun, ter udarci biča v tolkalih, kar simbolizira zvok muholovca. Kadar se pojavi violina solo, pooseblja letenje zadnje preživele čebelice. Kaj se bo zgodilo, ko tudi ta utihne? Slišijo se cerkveni zvonovi ...

Slovenska praizvedba Žurajeve skladbe sovpada s projektom 3D-kranjica – čebela velikanka v preddverju Cankarjevega doma. Inštalacija je posvečena svetovnemu dnevu čebel, prikazuje pa kranjsko čebelo v stokratni povečavi, v povezavi z interaktivnim zaslonom, ki obiskovalcem predstavi specifiko življenja čebel. Žurajevo kratko simfonično delo Api-danza macabra se je po lanski praizvedbi hitro uveljavilo na mednarodnih odrih, prejšnji teden je finsko praizvedbo igral filharmonični orkester iz Helsinkov, letos poleti pa bo skladbo izvedel tudi orkester Gürzenich iz Kölna.

Delo V očesu zvoka je nemška skladateljica Carola Bauckholt napisala leta 2018, drugo različico dve leti kasneje. »Začetna točka,« je zapisala v izjavi za Delo, »je bil prvi takt Katakomb iz Slik z razstave, Z mrtvimi govorimo v jeziku mrtvih, v orkestraciji Elgarja Howartha. Potopila sem se v mešanico zvokov trobente, marinbe in ksilofona in potovala po njej.«

Namesto sprva napovedanega Ilana Volkova bo na koncertu orkester Slovenske filharmonije vodil dirigent in glasbeni teoretik Matthias Hermann, nekdaj Lachenmannov študent, ki zdaj poučuje na Visoki šoli za glasbo in uprizoritveno umetnost v Stuttgartu.