V novi sezoni se v ljubljanskem Siti Teatru obeta šest jazzovskih koncertov Big Banda RTV Slovenija. Prvi bo danes ob 20. uri, ko bo nastopila Emilia Martensson, ki je pred kratkim izdala ­album Loredana. Švedska jazzov­ska pevka slovenskih korenin bo predstavila nekaj novih pesmi ter nekaj starejših, za katere je big­bandovske aranžmaje naredil ­dirigent Lojze Krajnčan.
 

Se bova pogovarjala po slovensko ali angleško, kajti moja švedščina je zelo skromna?

(Smeh.) Lahko, prosim, po ­angleško.
 

Kdo je naslovna Loredana z ­vašega novega albuma?

Loredana je moja mati, Slovenka.
 

Se mi je kar zdelo.

Album je tematski ter obravnava odnos med otrokom in materjo. Občinstvu na družbenih medijih sem postavila štiri vprašanja. ­Njihovi odgovori so zame bili močna inspiracija. To je bilo raziskovanje in pogovor o tem posebnem odnosu ter hkrati navdih za album.
 

Odnos med otrokom in materjo je eden od temeljnih.

Sama nisem mati in album raziskuje tudi to pojavnost, ko si nekaj več kot trideset let stara ženska brez otrok. V moji generaciji je to pogost pojav. Živimo v sivem območju.
 

Je to neki prisiljen podaljšek ­študentskega življenja, bivanja s sostanovalci in podobno?

Govorim lahko le zase in sama gotovo ne živim več študentskega,­ ampak zelo odraslo življenje. Družina se mi doslej še ni zgodila in mnogi prijatelji, ki so dejavni glasbeniki, imajo podobno izkuš­njo. Tudi sama tega ne razumem povsem.
Tudi odnosi med moškimi in ženskami so se temeljito spremenili. Ali je sploh nujno biti v part­nerstvu? To so velika vprašanja, na katera res nimam odgovorov. Različni ljudje si pač na različne načine uredijo življenje, kolikor si lahko.
 

Album Loredana ne zveni kot ­'čisti' jazzovski album. Radi ­mešate glasbene vplive?

Seveda, všeč so mi različne glasbe. Nikoli nisem razumela tistih, ki so se strogo držali žanrskih opredelitev, ki so živeli v škatlici.
 

Tudi definicije žanrov so poljubne in subjektivne. Kaj je recimo jazz?

Seveda. Kaj za vraga je jazz? Nimam pojma. (Smeh.) V bistvu na jazz ne gledam kot na glasbeni slog, temveč kot na pristop h glasbi in morebiti celo k življenju.
 

Z veliko improvizacije?

(Smeh.) Seveda. Ne načrtujem preveč, rada pa improviziram. Tak je moj pristop tudi pri glasbi. Kar slišim, je mešanica švedskih melodij, jazzovskih harmonij ter različnih ritmov s številnih koncev sveta. Na to seveda vplivajo tudi člani moje skupine, ki so iz različnih držav, iz različnih kulturnih okolij.
 

Verjetno je to tudi zato, ker ste otrok dveh različnih kultur, ­švedske in slovenske?

Verjetno res. Ko me vprašajo, od kod sem, težko odgovorim. V Londonu živim že vse odraslo življenje, sem pa odraščala na Švedskem. Zadnjih petnajst let je Slovenija velik del moje identitete.
 

Poleti ste s triom Elda, v katerem sta še Janez Dovč in Adriano Adewale,­ nastopili tudi v ­Združenih državah Amerike?

Ko sva se že pogovarjala o mešanju kulturnih vplivov, Elda je tudi tak projekt. Raziskovali smo ljudske zgodbe iz vsega sveta, vendar predvsem iz Slovenije, Brazilije in Švedske. Tako glasbo smo popeljali v Združene države Amerike na Rochester Jazz Festival v ameriški zvezni državi New York in jim je bila res všeč. Prepričana sem bila, da bom v ZDA nastopila z jazzovskim projektom, nisem si pa mislila, da bom tam nastopila z bolj etno zastavljeno zasedbo s harmoniko in tolkali. Ponosna sem na naš tamkajšnji nastop.
 

Večino poletja ste preživeli v Izoli, kjer ste imeli tudi vokalno šolo.

Te vokalne jazzovske delavnice sem imela že šesto leto zapored. Nanje pridejo pevci in pevke z različnih koncev Evrope. Vsakič sprejmem dvanajst učencev, delavnice so zahtevne in trajajo ves dan. Imamo tudi jam sessione ter koncerte. Polovico učencev je bilo novih, polovico pa se je tega udeležilo že lani. Letos sem v Izoli pripravila tudi festival Beyond Vocals, za katerega upam, da se bo ponovil prihodnje leto, v okviru tega smo podnevi prav tako imeli bolj sproščene delavnice, zvečer pa koncerte.
 

Seveda ste se tudi več družili s sestro Marino, ki se je pred leti preselila v Izolo.

Odkar sem se z osemnajstimi leti preselila v London, se bolj redko vidiva in močno pogrešava druga drugo. Se pa velikokrat slišiva. Je pa res krasno, da poleti vsaj nekaj časa živiva v istem mestu.
 

Boste prvič nastopili big bandom?

K sodelovanju so me povabili verjetno zato, ker je lani z njimi nastopila Marina. Lojze Krajnčan je naredil odlične aranžmaje za osem mojih pesmi, od katerih so štiri z novega albuma. Povabilo je zame velika čast in tokrat bom dejansko prvič pela ob spremljavi big banda. O tem sem se pogovarjala z mamo in je rekla, da je neverjetno, kako so naju v Sloveniji toplo sprejeli.