Edith Piaf je v zakajenih lokalih kričala prek občinstva

Glasbena neumeščenost in ­nenehna plovba med zvrstmi in vplivi pri etno-šansonjerskem duu Primoža Vidoviča in Andreja Kosa nista naključni. Kje v širokem glasbenem repertoarju žanrov in zvrsti ima svoje mesto šanson?

Šanson ni glasba, ki bi se množično vrtela, saj v žanru redko nastanejo hiti, je poudaril Primož Vidovič. »Tako je bilo že od začetka. Tudi najbolj znane pesmi Edith Piaf so bile pogosto popevke. V zakajenih lokalih je glasbenik igral na harmoniko, ona pa je kričala prek občinstva. Tradicionalna edicija šansona, chanson réaliste, je govorila o pariških ulicah, prostituciji, bordelih. Če rečeš, da šanson ni popularen, ga daš v neki prazen prostor, v katerem lebdi, po drugi strani pa je to njegova realnost. V tem prostoru je. Organizatorji in uredniki ne vedo točno, kaj naj naredijo s šansonom. Naj to prodamo kot sproščen večer ob prijetnih pesmicah? Tako lahko promoviraš jazzovski koncept, recimo slovenskih popevk. Hkrati šanson ni v klasiki, kjer bo izvedba zelo resno odigrana na virtuozno visoki ravni. Lahko pa, da je to preprosto usoda šansona in bo v tem medprostoru ostal. Dobrodošlo je, da se vrača Festival slovenskega šansona, saj prostora za tako glasbo, ki vsekakor ni 'kul', pri nas trenutno skoraj ni.«

Če v glasbi pustiš prostor za improvizacijo, ta zadiha

Ena od zmot šansona je tudi prepričanje, da so šansonjerji predvsem glasbeniki starejše generacije. Med mlajšimi je treba omeniti še duo Zajtrk, ki ga sestav­ljata violinistka in pevka Laura Krajnc ter kitarist Sven Horvat, prav tako etno-šansonjerja, pa recimo pianista in pesnika Tomaža Hostnika. Vidovič in Kos opažata, da mladi ustvarjalci šansona hitro začutijo komercialni problem, namreč, kako naj to zvrst glasbe prodajo. Marsikateremu med njimi uspe najti nove načine izvajanja; šanson recimo oblečejo v jazz ali bolj rockovsko naravnano popevko, kar je prav tako legitimna interpretacija šansona, menita.

Tragično malo ljudi

Kljub temu pomisleki, da taka glasba ne bi imela občinstva, ne držijo. »Dobra priložnost bi bili festivali, vendar se spoprijemajo z enakimi izzivi kot komercialni organizatorji. Tudi oni iščejo ravnovesje med umetniškim okusom in komercialnim potencialom, saj morajo s pridobljenimi sredstvi pridobiti obiskovalce. Šansonski projekt, zlasti če nisi uveljavljeno hišno ime šansona pri nas, je težko izpeljati. Vita Mavrič takih težav ne bo imela, čeprav je pred nekaj leti njen nastop na Kantfestu prišlo poslušat tragično malo ljudi.«

Leta 2000 je ustanovila festival šansona in ga z namigom prav na Edith Piaf poimenovala La Vie en Rose. Na koncertu Kontra-Alba v Cankarjevem domu je z Janijem Kovačičem pionirka slovenskega šansona nastopila včeraj. Vidovič in Kosi sta poudarila, da so v preteklosti oblikovali umetniški okus radijski uredniki in novinarji, kar nekateri počnejo še danes, a težava je, da ljudje danes radia ne poslušamo več na tak način. Da bi slišali umetnika in mu nato hoteli prisluhniti še v živo, se redko zgodi.

»Glasbenika, ki sta samo prijet­na ali dobra, nista dovolj, če ne privabljata ljudi,« je razmišljal Andrej Kos. V čem je torej problem? Zakaj poslušalcev na dogodkih ni (dovolj)? »Kultura, v kateri bi občinstvo ocenilo raven glasbe, pri nas ni razvita. Če bi bili poslušalci pripravljeni poslušati bolj raznoliko glasbo, bi se taki dogodki izplačali tudi organizatorjem, saj bi glasbeniki sami privabili obiskovalce. Občinstvo je treba vzgajati. Težko je pokazati ljudem svoje delo, če za to ne dobiš priložnosti,« je dodal Kos. Mogoče je poslušalcev šansona bistveno več, pa tega kot glasbenik ne veš, ker ne prideš do njih, in obratno, meni.

Vidovič je povedal, da ga ob takem razmišljanju vsake toliko prevzame malodušje, in dodal: »Pri tem si seveda ne moreš pomagati. Napišeš novo pesem, ki jo strastno predstaviš občinstvu, da se bodo poslušalci nad njo zgražali ali se navdušili. Vztrajaš in upaš, da si boš sčasoma, ko te bodo ljudje prepoznali, ustvaril ime in da boš tudi glasbi, ki jo izvajaš kot žanr, pomagal najti prostor. Tudi to je del najinega poslanstva,« je zaključil.