Čikago in ves ta jazz

Od leta 1975, ko je Čikago v gledališču 46th Street v New Yorku doživel premiero, se je zvrstilo toliko ponovitev in produkcij muzikala, da natančen podatek ni znan niti režiserju in koreografu Mykalu Randu, ki je Čikago obudil v prenovljeni obleki, a seveda z globokim spoštovanjem izvirnika Boba Fosseja, slavnega broadwayskega koreografa, ki je režiral še mnoge druge muzikale, kot so Sweet Charity, Kabaret in Ta vražji jazz.

»Poskusili smo ohraniti duha Boba Fosseja, a vseeno predstaviti zgodbo nekoliko drugače, navsezadnje je tema, ki se dotika tudi medijskega senzacionalizma in manipuliranja javnosti med sodnim procesom, odmevna še danes – ozremo se lahko le na lansko leto v času koronavirusa ali na sodni proces O. J. Simpsona. Čikago je zgrajen iz več vodvilskih točk, jaz pa sem poskusil te točke združiti v barvito predstavo z veliko luči in bogato koreografijo. Na odru je tudi trinajstčlanska zasedba glasbenikov,« je povedal Rand na današnji novinarski konferenci pred premiernim večerom na 69. Ljubljana Festivalu.

Med pripravami se je izognil primerjavam s preteklimi uprizoritvami in s šestimi oskarji nagrajenim filmom iz leta 2002, v katerem v glavnih vlogah nastopijo Renée Zellweger, Catherine Zeta-Jones in Richard Gere, in se je raje navdihoval pri številnih drugih gledaliških delih in vodvilskih šovih iz časa, v katerega je postavljeno dogajanje v muzikalu. To so zgodnja trideseta leta preteklega stoletja. Pri vizualizaciji si je režiser pomagal z glasbo, ki diktira tako zgodbo kot like in kroji tempo dogodkom.
 

Vrhunska zasedba

​V zasedbi so priznani britanski pevci in plesalci. V glavnih vlogah naivne novinke Roxie Hart in uveljavljene kabaretne zvezde Velme Kelly igrata britanska igralka in pevka Ceili O'Connor ter portugalska pevka Madalena Alberto. Skupaj sta že stali na odru v muzikalu Evita. Ceili O'Connor, ki je pri nas pred osmimi leti gostovala z muzikalom Briljantina (tudi tega je režiral Mykal Rand), je povedala, da je Roxy zanjo ikonična vloga, ki pri interpretaciji dopušča veliko zabave ter igrivih pristopov.

»Od nekdaj me je privlačilo obdobje vodvila, prizori kot v skladbi Funny Honey, kjer je zapeljivka v rdeči obleki s kozarcem vina v roki zleknjena prek klavirja, rada se prepuščam tem trenutkom in podoživljam performanse velikih umetnic pred mano, ki jih tako občudujem,« je dejala.

Da bi nekoč igrala Velmo Kelly, je od nekdaj sanjarila Madalena Alberto, zato se je vloge lotila s strahospoštovanjem, a je ob režiserju in soigralcih premagala strah. »Na Portugalskem, kjer sem odraščala, ni velike tradicije muzikalov, tako sem se s to gledališko zvrstjo srečala dokaj pozno. A prav Čikago je bil prvi cede, ki sem si ga kupila in ga neštetokrat poslušala, zato sem bila z glasbeno platjo muzikala zelo dobro seznanjena. Ko dobiš v roke scenarij, je to vseeno nekaj drugega. Nedavno sem si ogledala tv-serijo o življenju Boba Fosseja in mislim, da mi je bilo po tem nekoliko lažje. Nisem več bila pod tako velikim pritiskom,« je dejala Madalena Alberto.

A kolegi se z njo niso strinjali, zato je pristavila: »Lažje v smislu, da tv-serija postavi stvari v drugo perspektivo. Da se ni treba strogo držati predstav, ki jih imamo o Čikagu in junakinjah, ampak zgodba dopušča veliko svobode v interpretaciji in lahko znotraj okvirov, ki nam jih zastavljata scenarij in glasba, ustvarimo svoj svet.«