Christophe Coin: Bach je bil prav dober plesalec

Na 42. festivalu stare glasbe v Radovljici bo nocoj in jutri zvečer na violončelu nastopil priznani francoski violončelist Christophe Coin. V tako imenovanem Bachovem ciklu, ki je že skoraj desetletje reden del festivala, bo izvedel vseh šest suit za violončelo brez spremljave tega nemškega baročnega skladatelja.

Ko se je umetniškemu vodji Festivala Radovljica Domnu Marinčiču, tudi vašemu nekdanjemu učencu, porodila ideja, da bi letos v Bachov cikel zajel vse njegove suite za violončelo, je takoj pomislil na vas. Ni pa bil prepričan, ali bi jih izvedli skupaj.

Zelo redko se mi ponudi priložnost za to. Ponavadi imam poleg različnih krajših del na programu eno od njih, včasih dve, največ pa tri s premorom. Za to obstaja poseben razlog: zadnji dve zahtevata posebno uglasitev. Pri peti gre za tako imenovano skordaturo, pri čemer prvo struno violončela uglasimo za ton nižje.

To suito obarva nekoliko bolj temačno in otožno. Šesta pa je napisana za inštrument s petimi strunami, cello piccolo, ki je, kot pove že ime, nekoliko manjši od običajnega violončela in ima neke vrste kontratenorski zvok. Ta suita zato zahteva uglasitev, ki sega kvinto višje, suita je zelo svetla, v D-duru.

Zakaj je tako nenavadno odigrati vseh šest?

Ker to traja zelo dolgo in je zelo zahtevno tako za glasbenika kot občinstvo, vsi festivali pa za to ne morejo organizirati dveh koncertov.

Od konca 70. let redno nastopa z znanimi ansambli za staro glasbo; dva je ustanovil, sicer pa tudi predava in poučuje. FOTO: Nemo Perier Stefanovitch

Kakšen je vaš odnos do teh suit?

Nazadnje sem jih igral pred mnogo leti. Z veseljem jih še kdaj, čeprav sem se odmaknil od baročnega repertoarja in zdaj odkrivam romantičnega. Velika čast in velika sreča bo odigrati vseh šest.

Kakšna je njihova zgodba?

Ne poznamo je prav dobro. Nekateri muzikologi menijo, da je Johann Sebastian Bach prve tri zložil v Köthnu, kjer je napisal večino svoje komorne glasbe, druge tri pa v Leipzigu, kjer je deloval ob koncu svojega življenja. Zagotovo pa vemo, da sta bila v kapeli, kjer je služboval, dva cella piccola, ter da je tam imel nekoga, ki je znal igrati na ta inštrument. Zelo možno je, da je šesto suito napisal tedaj, torej nekoliko pozneje kot preostale.

Nimamo pa takšne sreče kot violinisti, ki imajo na voljo Bachov rokopis za partito in sonate, imamo le prepise. Najbolj znan je tisti njegove druge žene Anne Magdalene, tu so še prepisi njegovih učencev. Ne vemo pa, kateri je prvi in najbolj zanesljiv.

Niti niso bili prav natančno prepisani, kajne?

Tako je. Sicer pa je vzorec v vseh podoben: vse vsebujejo preludij, alemando, couranto, sarabando in gigo; po dve imata pred to menuet, po dve bourrée in po dve gavoto. Preludij, torej, potem pa zaporedje plesov. Namen sicer ni, da se zares plešejo, so bolj navdih. Bach je bil najverjetneje kar dober plesalec.

Res?

O, ja.

Zakaj?

Takrat so tako rekoč vsi znali menuet in couranto. Sicer pa je znano, da je na akademiji nadomestil plesnega mojstra. Verjetno je zelo dobro poznal tako plesne korake kot tudi različne sloge z vseh koncev Evrope. Posebnost teh suit je vsebnost plesnih elementov in s tem njihov zelo tipični ritem.

Kako to, da jih je vključil?

Najbrž je menil, da sta violina in violončelo primerna za to. Čeprav violončelo nima zmožnosti za ponazoritev harmonij, kot je to mogoče pri klaviaturah. Zato jih mora glasbenik občinstvu znati sugerirati.

Bacha poznamo predvsem kot virtuoza na orglah in čembalu. Od kod pa mu povezava z godali?

Vemo, da se je zelo spoznal na violino. Morda ni bil ravno izjemen violinist, je pa znal precej dobro igrati nanjo. Vemo, da je kdaj pa kdaj v kantatah, koncertih in drugem igral violske parte. Ti so v njegovih kompozicijah za orkester vedno zanimivi. Vedno so zelo bogati, kar v baročni glasbi ne velja vselej.

Omenili ste zmožnosti violončela – ukvarjate se tudi z raziskovanjem zgodovinskih inštrumentov in tehnik, ki jih nato aplicirate v svojo prakso.

Način, kako inštrument držim, je drugačen od sodobne tehnike ter omogoča zelo posebno in natančno artikulacijo, ki je za to glasbo zelo pomembna. Ob poučevanju Bachovih suit učencem naročim, naj bodo na to zelo pozorni.

Omenili ste tudi, da rokopisi niso prav zanesljivi. Včasih se je zato treba odločiti, kako se boš lotil branja – ali boš zapisu zelo natančno sledil, kar je lahko kdaj nenavadno, ali bo branje bolj relativno – in izvedbe. Zame je najpomembneje, da v način igranja ne vnesem preveč karakterja, ampak jasnost.