Pred skoraj dvema desetletjema je založnik Jamie Byng v ­Edinburgu še pred jutranjo kavo zasačil ugledno kanadsko pisateljico Margaret Atwood ter jo navdušil za sodelovanje pri projektu mednarodne zbirke na novo napisanih mitov. Napisala je ­Penelopino prejo: mit o Penelopi in Odiseju,­ ki jo je Mladinska knjiga izdala v prevodu Alenke ­Moder Saje hkrati z izidom izvirnika, ­pozneje pa je avtorica delo priredila za oder. Premiera Penelopiade v koprodukciji SNG Drama Ljubljana s Festivalom Ljubljana in režiji Livije Pandur bo 29. maja na Peklenskem dvorišču Križank.

Kanadska pisateljica je ob izidu knjige pred leti za Delo pripomnila: »Ko sem našla pravo zgodbo, se mi je odprlo. Le z napačnimi zgodbami pisatelji izgubimo preveč časa. [...] Spolna razlika je bila pomembna tudi za Grke. Ženske so se jim zdele nevarne, raje so jih držali v zadnjih sobanah. To je že v izročilu, nič si nisem izmislila.«

Najstarejša detektivka

»Pogosto,« je dodala pisateljica, »so ženskam pripisovali nadčloveške lastnosti. In potem se vprašaš, kaj vse so počela vsa ta bitja. Moja zgodba je polna žensk, te so bistvene, moški v njej počnejo običajne reči, pač ropajo, kradejo, posiljujejo, no, Odisej je poleg vsega še dober pripovedovalec, dober govorec, dober lažnivec in premetenec. Nič manj krvoločen kot drugi. In vsemu temu se ni bilo mogoče izog­niti, to je že v zgodbi.« O obešenih deklah je dodala: »Predstav­ljajo krivico, neravnotežje v zgodbi, vse to pa poganja vse zgodbe na svetu. Odkrili bi radi vzroke za zlo, zato imamo radi tudi klasične detektivke. In najstarejša detektivka je mit o Ojdipu.«

Razkrivanje različnih resnic

Po besedah režiserke Livije Pandur je roman Margaret Atwood Penelopina preja, za dramatizacijo katerega je poskrbel Tibor Hrs Pandur, zelo aktualen v času, ko so tudi v večinske medije prišle tabuizirane zgodbe žensk o posilstvih, agresiji nad ženskami, razkrivanju spolnih zlorab in vsega, kar so ženske stoletja molče trpele.

Do avtoričine dramatizacije besedila je režiserka prišla prek gledališko-literarne kanadske naveze in v trenutku, ko je prebrala dramatizacijo in roman, je vedela, da je to prava tema za ta čas. »Zgodbe, ki se jih loteva kanadska avtorica, so absolutno aktualne, vsak dan bolj. Seveda je vedno vprašanje, kaj razkrivajo stari miti ali stara kanonska besedila, kakršni sta Penelopiada ali pa Homerjeva Odi­seja, zlahka pridemo do novih interpretacij, novih videnj, obratov v pripovedovanju zgodbe. Tega se po svoje loti tudi avtorica, ki pravi, da je njena Penelopiada šesti odmev zgodbe iz Odiseje, jaz pa mislim, da je naša uprizoritev sedmi odmev, saj smo dramatizacijo Margaret Atwood naredili spet na novo, drugače, in pri tem upoštevali njena navodila. Avtorica kot tudi tokrat­na predstava sta vzeli za izhodišče 22. spev iz Homerjeve Odiseje, ki opisuje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, suženj, ki jih je Odisej po vrnitvi domov skupaj s snubci, ki so oblegali Penelopo, pobil. V predstavi odpirajo zgodbo z vidika žensk, Penelope kot aristokratinje in dekel, ki so bile kot sužnje pravno ničvredne. Kratek odlomek iz speva Odiseje je bil povod za plaz besed, ki razkrivajo po eni strani zgodbo Penelope, ki se brani zaradi Odisejevih zločinov in razkriva svojo resnico, na drugi strani pa resnico dekel, ki razkrivajo, kaj se je sploh zgodilo. V uprizoritvenem konceptu je to v središču, razkrivanje različnih resnic, ki trčijo druga ob drugo. V današnjem svetu je razkrivanje resnice posebno izzivalno, zdi se mi, da na koncu, ko so osvetljene vse plati zgodbe, ostane vprašanje, kaj se je zares zgodilo in kaj bo zgodovina ponovno zapisala.«

Namerni molk?

Dramaturg uprizoritve Tibor Hrs Pandur je za gledališki list predstave prevedel avtoričin uvod v dramatizacijo Penelopiade, v katerem je Margaret Atwood zapisala: »Oba glasova – Penelope in dekle – pripovedujeta iz grškega podzemlja, kjer lahko Penelopa neovirano izpove svojo zgodbo z lastne perspektive. Veliko težko verjetnih dogodkov (na primer Ali Penelopa res ne bi prepoznala Odiseja, ko se pojavi preoblečen v berača? Ne bi opazila, ko Odisej skoraj zadavi Evriklejo?) najlaže razložimo s Penelopinim namernim molkom ali z motivi, ki so v Odiseji neraziskani, čeprav lahko v njej najdemo njihove nastavke. Zbor dekel je delno poklon zboru v grški tragediji, kjer nižji liki komentirajo osnovno dogajanje, delno pa satirskim igram, ki spremljajo tragedije in jih smešijo. Dekle v Penelopiadi počnejo te stvari, a so hkrati jezne, saj še vedno čutijo, da so bile obešene po krivici.«

Glasove Penelope in dekel kot tragiškega grškega zbora, je dodala režiserka, postavlja avtorica v grško podzemlje, v zasmrtje, kjer s humorjem in ironijo odkrivajo v Odiseji prikrite in zamolčane dogodke. Vsi liki iz Odiseje so demitizirani in predstavljeni kot ljudje s slabostmi, so hkrati dobri in zli in nikakor ne absolutni junaki, kot jih slika Homer.

Lik Homerjeve Penelope, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot po­učen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve pomembni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. Uprizoritveni koncept sledi posmrtnemu reflektiranju dogodkov in intimnemu razkrivanju Penelopine zgodbe, ki jo zdaj, ko je mrtva in »ko je drugim zmanjkalo sape«, lahko pripoveduje brezobzirno, brez strahu in brez cenzure, ne misleč na srečen konec, do katerega »se najlaže dokoplješ, če pustiš prava vrata zaklenjena in spiš med divjanjem«.

Potrpežljiva, brezpogojno vdana, diskretna in uvidevna

V vlogi Penelope, ki izreče »Ko sem umrla, so me spremenili v zgodbo, žal ne v takšno, ki bi jo želela slišati«, bo nastopila prvakinja igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana Polona Juh, ki je o Penelopiadi zapisala: »Mit o Penelopi se je dopolnjeval skozi čas, ko so o njej in namesto nje pisali zgodbo drugi. V patriarhalnih okoljih so jo oblikovali v prispodobo potrpežljive, brezpogojno vdane, diskret­ne in uvidevne žene, ženske, ki je zaradi ljubezni pripravljena vse svoje življenje podrediti moškemu. Zakaj Penelopa ne bo nikoli pila iz reke pozabljenja? Kaj so resnice in polresnice njenega preteklega življenja? Je mit o Penelopi poučna legenda? Kje je bila, ko je Odisej obesil dvanajst njenih najljubših dekel? So ženske danes enako zaznamovane kot v preteklosti? So razumljene ali podobno kot Penelopa pogrešajo prava usta, skozi katera bi lahko govorile? Je drugi breg reke še vedno preveč oddaljen, da bi bile slišane? Penelopa, o kateri piše Margaret Atwood, bi rada povedala ženskam: 'Ne zgledujte se po meni.'«

Glasbo v predstavi je podpisal duo Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), poleg Polone Juh igrajo še Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stoič ter Gaja Filač in Ivana Percan Kodarin kot gosta. V vlogi deklet kot gostje nastopajo Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina. Scenograf predstave je Sven Jonke, kostumograf Leo Kulaš, svetovalka za gib Sanja Nešković Peršin.