Skupina Autodafé praznuje petindvajsetletnico delovanja. Prvi
autodafé, ki ga je zakrivil pesnik in večstranski kulturnik Matjaž Pikalo, se je zgodil leta 1994 v galeriji na gradu na Ravnah na Koroškem. V okviru knjižnega sejma jim bomo lahko prisluhnili v soboto v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.
Zasedba Autodafé ni običajna pop rock zasedba, že ime ne obeta pretiranega optimizma. Katero javno kaznovanje ste imeli v mislih ob takem poimenovanju skupine?
Bojim se, da javnost še najbolj kaznujemo z našo muziko. V njej ni vse prav, vendar tudi ne vse narobe, sploh pa to ni najpomembneje. Glasba nam je v veselje in deluje, vsaj name, terapevtsko. Ko igram in pojem, sem takoj dober, upam, da dobro razpoloženje širimo med ljudi, ki jih z besedili nagovarjamo tudi k razmisleku. Autodafé nam ne pomeni kaznovanja, ampak je vsakič znova določena preizkušnja.
Je bil osnovni namen ustanovitve skupine uglasbiti vašo poezijo?
Da, to je bil osnovni namen, intuitivno je šlo tudi za druženje in filozofske debate. Navsezadnje smo vsi člani v skupini tudi člani iste družine. Skratka, gre za raziskovanje glasbe pa tudi nas samih in posameznikovega mesta v ansamblu. Zdi se mi, da v tem lepo napredujemo, daleč smo prišli, na kar smo lahko ponosni. Če ne bi vztrajali, ne bi bilo na primer albuma uglasbenih pesmi za male in velike otroke
Zverinice prijateljice.
Imate pri pisanju pesmi v glavi tudi njeno uglasbitev?
Pravzaprav ne, to je stvar navdiha, prebliska. Ta proces se pri meni dogaja spontano, brez načrta, je tudi stvar poigravanja z inštrumentom, v tem primeru s harmoniko. Ko imam melodijo, privlečem na dan še neobjavljene pesmi, nato jih priredim za uglasbitev. Rezultati ponavadi ne izostanejo, čudim se jim še sam. Zanimivo je to početje, dobro zapelje.
Radi naredite tudi kakšno obdelavo tujih pesmi. Kdo vam je glasbeno najbliže?
No, obdelave že dolgo nismo naredili, zadnja leta smo bolj avtorski. Sicer pa ja, osebno so mi blizu prav skupine, katerih priredbe smo naredili na plošči
Cinéma Voltaire, to so Beatli, Doorsi, šansonjerji kot Rade Šerbedžija in podobni. Že na prvi plošči
Namišljeno potovanje smo priredili skladbo skupine Velvet Underground. Francoski nenavadneži Les Négresses Vertes so bili navdih za ustanovitev Autodaféja, ko sem jih videl v živo. Vau!
Z zasedbo ste posneli tri albume, zdaj pa že dolgo nič. A kaj pripravljate?
Ljudje, ki so slišali naše nove pesmi, sprašujejo, kdaj bo na voljo tudi album. Nismo ga še posneli, smo v fazi razvoja aranžmajev, ko bomo uredili tudi to, bomo najbrž šli v studio in jih posneli. Vsaj jaz si tega močno želim, mislim pa, da tudi drugi člani, čeprav nas po izkušnjah sodeč čaka veliko dela. Mislim, da se je vredno potruditi.
Slišati je, da naj bi nova glasba dišala po morju?
Tako je, gre za štirinajst pesmi na temo morja, prav te bi radi posneli. No, so pa zato izšle v knjižici
Morje, morje, morje s prevodoma v hrvaški in italijanski jezik, kar je tudi nekaj. Igramo jih na koncertni turneji
Srebrna ohcet, ki poteka od spomladi, z njimi smo nastopili tudi v zaporu na Dobu. Tam nimajo morja, čeprav je zapor za obsojence nekakšen otok. Že naslovi, denimo
Vrzi me v morje,
Potapljanje ladjic,
Razodetje, so pomenljivi in namigujejo na očiščenje skozi kazen, življenjsko preizkušnjo, ki človeka izšola, ga, upam, prevzgoji in naredi boljšega.
Delujete že četrt stoletja, pa vendar ne nastopate ravno pogosto, ali pač? Kje vas bo še mogoče slišati?
V zadnjem času smo največ nastopali s pesmimi za otroke
Zverinice prijateljice, s katerimi se bomo v soboto v okviru knjižnega sejma predstavili tudi v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Te pesmi so prevedene celo v romščino, knjigi pa je priložen notni zapis. Spomladi smo kar dvakrat nastopili v Gradcu, poleti na festivalu v Topolovem, kjer smo zraven od začetka in kamor se vsakič radi vrnemo, ob obletnici pa v kompleksu na Ravnah na Koroškem, kjer smo imeli v galeriji na gradu prvi nastop, na Metelkovi, kjer sva imela z Andrejem Morovičem prvo kulturno produkcijo, pa smo imeli koncert v Menzi.
Zasedba Autodafé je doslej izdala tri albume: Le voyage imaginaire (1997), Cinéma Voltaire - Les chansones populaires (2001) in Zverinice prijateljice (2013).
Slišati jo je tudi v filmih Portreta z ozadjem Amirja Muratovića (2000) in Iz prahu sončnih žarkov Petre Seliškar (2001).
Slišati jo je tudi v filmih Portreta z ozadjem Amirja Muratovića (2000) in Iz prahu sončnih žarkov Petre Seliškar (2001).
Komentarji