Alya rada združuje nezdružljivo

Alya je že skoraj dvajset let ena vodilnih domačih pop pevk in vedno znova očara z drznostjo pri podajanju pop glasbe. Zvečer bo ob 20. uri v ljubljanskem SiTi Teatru predstavila novi album Iz dnevne sobe.
 

Zagotovo je težko biti uspešen v popu, kjer moraš biti vedno drugačen in hkrati nikoli preveč drugačen, mar ne?

Težko je odkriti toplo vodo. Znanih je veliko dobrih melodij, zaporedij akordov. Vem, da je zelo težko, še posebno če se priprav­ljaš za kak tekmovalni festival, najti dobro pesem in biti drugačen, a ne preveč. V bistvu je pop vse, kar je popularno.
 

Glasbenike občasno zgrabi želja, da bi na novo posneli svoje starejše pesmi. Kaj je pa vas pičilo, da ste se tega lotili?

Veliko nastopam in zaželela sem si, da bi nekatere pesmi pre­aranžirali. Res se naveličaš igrati vedno isto. Zdela se mi je dobra ideja, da bi jih naredili tako, da bi bile popolnoma drugačne. O tem sem se s svojo ekipo začela pogovarjati že predlani. Potem pa smo imeli lani dva velika Valentinova koncerta v dvoranah in sem sklenila, da bomo za ta posebna dogodka pripravili nove aranžmaje. Ko smo to končali, pa sem si želela, da bi za te koncerte oder dejansko spremenili v dnevno sobo in si ga naredili bolj domačega, udobnega.

 

Oder je praviloma precej sterilen za nastopajoče.

Da, predvsem zame. Ker pa imam rada notranje oblikovanje, se mi je zdelo nujno narediti oder tako domač, da se na njem počutimo sproščene. Pa tudi ideja o novih preoblekah starih uspešnic je nastala v dnevni sobi. Koncept je bil na koncertih odlično sprejet, zato smo nadaljevali tudi letos in od tod naslov novega albuma Iz dnevne sobe. Ker oder pre­uredimo v dnevno sobo, je tudi zvok precej bolj topel, prijeten in domač.
 

Je koncept albuma Iz dnevne sobe zbirka največjih uspešnic?

Res je, smo pa dodali tudi pesmi, kot je Kaj naj zdaj. Ta je s prejšnjega albuma, a je šla po mojem mnenju preveč neopaženo mimo. Je pesem Marka Gregoriča, ki je med drugim napisal Carja. Pesem Kaj naj zdaj ima hudomušno besedilo, kakršen je tudi avtor, in smo jo temeljijo spremenili.
 

Snemali ste s producentom Dejanom Radičevićem.

On je bil moj prvi producent. Začela sem z njim in kitaristom Matejem Mršnikom. Razmišljala sem, s kom bi delala takšen album, saj je bil Žare Pak zaseden. Z njim sem posnela vse albume, zadnjega pa tudi z Martinom Štibernikom. Potem sem se zavedela, da moram to narediti s svojim prvim producentom. Dobro me razume, poznava se že sto let in se odlično ujemava.
V studiu nam je šlo dobro, saj smo vse posneli v enem tednu.
 

Ali tudi vam z leti bolj ustreza akustična glasba?

Mislim, da gre za obdobja. Zdaj grem res raje poslušat in sedet na koncert. Všeč mi je koncert, kjer lahko slišim vse, vsak posamezen inštrument, več vokalov. Nikoli si nisem mislila, da mi bodo všeč koncerti, na katerih se sedi. Vendar se mi zdi, da je tako občinstvo precej bolj pozorno, kaj delam na odru, in koncerti dobijo poseben žar in naboj. Občinstvo mi veliko da, ker vem, da ljudje res poslušajo besedila pesmi in kaj jim sporočam.
 

Za vas pišejo pesmi zelo različni avtorji, od Raaya, Roka Lunačka, Marka Gregoriča do Jana Plestenjaka. Kar nekaj besedil pa je napisala Cvetka Omladič, ki je vaša …

… mami. Ravno nedavno sva se pogovarjali, da že dolgo ni zame napisala besedila. Je odlična teks­topiska, ki pač potrebuje neki navdih. Napiše takrat, ko začuti to nujo.
 

Ne more po naročilu?

Težko. Začelo pa se je tako, da mi je Dejan Radičević napisal skladbo Igra, s katero sem šla na televizijsko oddajo Supermodel. Tam bi morala nastopiti, pesem pa je bila še v demo obliki. Pa sem rekla mami, da sem brez besedila in da kmalu potrebujemo končano pesem. Ker je bila pod prisilo, je kar napisala besedilo in sem bil očarana.
Tako je bilo tudi na mojem prvem albumu Alya leta 2004. Ker nismo imeli besedil za vse pesmi, jih je prispevala kar nekaj. Tudi Fluid, ki je bila najboljša rock skladba leta na slovenskem radijskem festivalu.
 

Avtorji, katerih pesmi pojete, so žanrsko zelo različni.

Kot ena redkih na naši glasbeni sceni delam tako. Tak pristop me veseli, ker sem prepričana, da glasba nima meja. Rada združujem nezdružljivo. Po tem sem znana. Zdi se mi, da bi moral vsak spoštovati glasbeni žanr, ne glede na to, ali mu je všeč ali ne.
 

Zelo dejavni ste tudi na družbenih omrežjih, še posebno na instagramu. Kako lovite mejo med zasebnim in javnim?

Menim, da imam pri tem ravno pravo mero. Glede moje družine, mojega zasebnega življenja in partnerja je to zelo omejeno, kar je normalno. Sicer kaj povem o tem, vendar ne prav veliko, saj je to edino, kar mi ostane. Rada imam svoje občinstvo, cenim ga in spoštujem ter sem mu hvaležna za vso podporo. Nikoli se mi ni zoprno z oboževalci fotografirati, kakšno reči ali dati avtogram. Zavedam se, da je to del posla, in v tem uživam.