Življenje v senci največjega Jezusa Kristusa

Vsestranska poljska igralka ­srednje generacije Agnieszka Podsiadlik veliko nastopa v gledališču in na filmu. Ljubljano je obiskala kot gostja Liffa, pogovarjala pa sva se o njeni vlogi v filmu Obraz, družinskih odnosih, vplivu katoliške cerkve na družbo ter gradnji največjega kipa Jezusa Kristusa na svetu.
 

Film Obraz se začne z dramatičnimi posnetki skoraj golih potrošnikov, ki lahko nakupujejo le v spodnjem perilu in se sovražno napadajo v krutem boju za velike televizorje z velikim popustom.

Ko sem prvič videla film, so me te uvodne sekvence pretresle. ­Režiserka Małgorzata Szumow­ska je povedala, da je bila presenečena, ko je izvedela, da se to res dogaja, in si je na internetu ogledala posnetke takšnih potrošniških akcij. Ni se mogla upreti skušnjavi, da tega ne bi dala v film. Ta prizor je odlična podoba kapitalističnega načina življenja.
 

Je tudi na Poljskem nakupovanje­ nova religija, podobno kot v drugih postsocialističnih ­državah?

Ker sem rojena leta 1981, se socializma ne spomnim. O tem so mi pripovedovali starši. Na Poljskem je še mogoče čutiti sence tistih časov. Je pa res, da se je tudi pri nas obdobje brezumnega nakupovanja vsakršne šare prenehalo, zdaj so potrošniki zahtevnejši in raje kupujejo kakovostne in zdrave izdelke. Vse bolj se zavedajo negativnih posledic potrošništva.
 

V filmu, ki se dogaja na poljskem podeželju, igrate sestro glavnega junaka. Jasno je, da ima v tem okolju katoliška cerkev močno nadzorno vlogo.

Takšna majhna in ozkogleda mesta na poljskem podeželju resnično obstajajo. Zgodba filma govori predvsem o odnosih med sorodniki, zlasti med bratom, ki ima po nesreči iznakažen obraz, in njegovo sestro, ki ga brez pomisleka podpira, čeprav ga ne razume. Na drugi, sovražni strani je preostanek družine. Sinu se po nesreči odpove celo mati, ki pravi, da to ni njen sin.
Čeprav igram lik odprte ženske,­ ta junakinja poraja precej vprašanj, ki so namenoma neodgovorjena. Gledalec se zato ves čas sprašuje, ali bo imela dovolj moči, da bo pomagala bratu, ki sta mu družina in celotna družba obrnili hrbet.
 

Je težko živeti na poljskem ­podeželju, če si drugačen, če recimo poslušaš Metallico?

Vedno je težko, kadar se razlikuješ od okolice, ne glede na to, ali je to v mestu ali na vasi. Vendar je zagotovo na vasi težje. Ni lahko, če si drugačen od tega, kar se pričakuje. Še težje je, če se nekomu zato, ker je drugačen, odreče družina, njegovi najbližji.

 

V filmu se vaš brat, zelo metaforično, ponesreči pri gradnji največjega kipa Jezusa Kristusa na svetu in to za vedno spremeni njegovo življenje. Razen sestre nihče ne sočustvuje z njim in ga ne podpira.

To se zgodi zaradi strahu. Če si drugačen ali poseben, se pojavi vprašanje, sem čuden jaz ali vsi drugi. Običajno je, da tisti, ki jih je več, zmagajo. Vendar se pogosto­ izkaže, da je resnica ravno nasprotna. Precej bolj preprosto se je nekoga bati in ga sovražiti kot se potruditi in ga razumeti. Pogosto na druge projiciramo tisto, kar bi sami radi videli v njih.
 

Žalostni so prizori kristjanov, ki kljub temu, da se imajo za verne ljudi, hitro pozabijo, kaj sta dobrota in ljubezen, in to brez slabe vesti naredijo, kadar jim ustreza. Film se kar nekajkrat obregne ob to.

Vtis imam, da mnogi avtomatično prevzemajo vero in s tem povezane vzorce obnašanja, brez razmišljanja. Prav tako slepo verjamejo duhovnikovim besedam. Vse manj je povezanosti z duhovno platjo religije, tako da ostane le še materialno izražanje verske pripadnosti. Ena takih materialističnih oblik krščanstva je prav ta največji kip Jezusa Kristusa, ki ste ga omenili in resnično stoji na Poljskem v kraju Świebodzin.
 

So Poljaki zdaj bolj srečni, ker je njihov Jezus Kristus tudi uradno največji na svetu, večji od tistega v Riu de Janeiru?

Seveda (smeh). Veliko Poljakov je prepričanih, da če imaš največji Jezusov kip in največjo cerkev, si tudi največji kristjan. To je ravno nasprotno krščanskemu nauku. Zanimiv je tudi trenutek v filmu, ko se duhovnik obrne na vernike s prošnjo, naj z denarjem poma­gajo sovaščanu pri operaciji. Verniki seveda nočejo nič slišati o tem. Podobnih trenutkov v tem filmu je kar nekaj. Film Obraz je treba gledati metaforično, kot kakšno ljudsko pravljico in hkrati ogledalo družbi.