Zanosna zgodba prvega slovenskega filma

Letos mineva sedemdeset let, odkar je prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji dosegel navdušeno občinstvo. Filmu, ki tematizira partizanski boj na Primorskem, je režiser Slavko Hren posvetil dokumentarec Filmoljubje,­ ki ga bo TV Slovenija predvajala nocoj ob 20. uri.

Dokumentarni film je v grobem sestavljen iz dveh delov. V prvem se scenarist in režiser Slavko Hren vrne v prva leta po drugi svetovni vojni, ko so film z veliko truda začeli pripravljati in snemati. V drugem delu se film posveti temu, kako je inavguralno delo slovenske kinematografije nepreklicno zvezano z Baško grapo.
 

Snemanje v krizi

Filmoljubje nam približa predvsem kontekst nastajanja prvega slovenskega celovečernega filma, ki je bil – bi lahko rekli – tako po vsebini kot produkciji otrok svojega časa. Na svoji zemlji nam skozi usode partikularnih junakov in junakinj prikaže partizansko osvobajanje Primorske, ki je trpela pod fašizmom in nacizmom. Ne preseneča torej, da so prizori, v katerih talka tik pred smrtjo reče: »Sezula se bom, ker grem zadnjič po naši zemlji«, ali: »Stane, glej jo, to našo Grapo!«, in zadnji prizor, ko glavna protagonista zanosno gledata na osvobojeni Trst, učinkovali na občinstvo.



Film so z velikim entuziazmom začeli pripravljati takoj po vojni, uspel pa je predvsem zaradi kolektivnih prizadevanj, od piscev do prebivalcev vasi Koritnice in Grahovega ob reki Bači. Scenarij je napravil Ciril Kosmač po noveli Očka Orel, glasbo je napisal Marijan Kozina, za sceno je poskrbel slikar Veno Pilon, ki je bil kot osebnost dovolj slikovita figura, da so mu podelili vlogo kuharja v filmu in posebej zanj skovali nekaj vrstic dialoga. V filmu so igrali velikani slovenske igralske scene, od Lojzeta Potokarja, Štefke Drolc do Majde Potokar in Staneta Severja. v Hrenovem filmu lahko vidimo tudi najnovejši pričevanji direktorja fotografije, snemalca in montažerja Ivana Marinčka ter snemalca in igralca Ivana Iva ­Belca.

Pri filmu, ki ga je lansiral Triglav film, so se torej združili največji duhovi tedanjega časa, a so pri produkciji imeli nemalo težav. Zamenjali so dva režiserja: najprej je film snemal avantgardist Ferdo Delak, za njim Jože Žnidaršič - List, dokler ni zadeve prevzel mladi France Štiglic, ki je pred tem snemal dokumentaristične kratke filme. Režiser in njegova ekipa sta delala v težkih razmerah. Po vojni ni bilo filmske opreme, težko jo je bilo tudi kupiti, tako da so veliko improvizirali. Snemali so na lokaciji in sproti prihajali do režijskih rešitev. Znano je, da so kostume iz Ljubljane, vse preveč snažne in zlikane, na licu mesta zamenjali z oblekami domačinov, da bi te delovale bolj prepričljivo.

Za prvi del filma je Slavko Hren posnel pogovore s še živimi člani prvotne ekipe, zbral starejše arhiv­ske intervjuje s Štiglicem in drugimi sodelujočimi, nabral je tudi impresivno količino fotografskega materiala, ki prikazuje dogajanje v zaodrju filma. Ključna poanta tega dela filma je, da sta neizmerna volja in entuziazem pri gradnji slovenske kinematografije naposled pripeljala do učinkovitega prvenca. Hren je v film vključil tudi izjave filmskih teoretikov, tako arhivske posnetke Silvana Furlana in Zdenka Vrdlovca kot novejše poglede na film.



Nil Baskar je spregovoril predvsem o spodletelem filmskem projektu Sovjetov, ki so po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji snemali film o partizanih. Peter Stanković je poudaril, kakšen čudež je bil, da je Na svoji zemlji v povojnih razmerah vsesplošnega pomanjkanja sploh nastal, še večji čudež pa, da se je posrečil. Na svoji zemlji z določeno mero naivnosti, socialistične pravovernosti prikaže partizanski boj – kako tudi ne, saj je šel film skozi strogo cenzuro jugoslovanskega politbiroja –, tudi o moralni neoporečnosti junakov ne pušča dvoma, a obenem zanos, ki ga film najde »na terenu«, med igralci in naturščiki, prepriča.


 

Nazaj na kraj snemanja

Drugi del filma se vrne na eno izmed njegovih ključnih lokacij, v Baško grapo, kjer je etnologinja in antropologinja Nadja Valentinčič Furlan s sodelavci napravila tematsko pot. A Slaka tu ne zanima toliko pot na osmih lokacijah, kjer so posneli ključne filmske prizore, ampak predvsem pričevanja vaščanov Koritnice in Grahovega, ki se spominjajo snemanja ali so pri tem kako drugače sodelovali. Film se je vtisnil v kolektivno zavest domačinov predvsem zaradi prisrčnega odnosa, ki so ga pred več kot sedemdesetimi leti ustvarili z ekipo. Štiglic jim je rad prisluhnil, razložil jim je, kakšen film je to, jim sproti kazal posnetke. Pomembno se mu je zdelo, da je upodobitev vaščanov čim bolj pristna.

Domačini so pomagali tudi pri postavljanju scene in v njem igrali. Tako so se s filmom poistovetili in ta navezanost na pomemben kos slovenske filmske zgodovine se je obdržala do danes. Ena izmed glavnih igralk v tem filmu Štefka Drolc je tako rekoč do smrti letos obdržala stik z domačini.

Film je dragocen, ker zbere dokumente, pričevanja, razlage fenomena Na svoji zemlji, ki je doživel restavracijo in digitalizacijo. Pri arhivskih pričevanjih (na primer Štiglica, ki je preminil leta 1993) bi si gledalec morda želel le zaznamek, kdaj je posnetek nastal.

A v osnovi Hrenu uspe pritegniti gledalca k dogajanju v zaodrju Na svoji zemlji. Zgodba njegovega nastanka z vsemi težavami, ovirami, pomanjkanjem pravzaprav pojasni, zakaj film, ki bi po vseh pravilih moral biti amaterski polizdelek, deluje kot profesionalno delo nastajajoče ambiciozne kinematografije.