Vsi proti nam in mi proti vsem

Alejandro Landes je v tretjem ­celovečernem filmu vzel pod drobnogled obdobje odraščanja. To so težka leta, a še bolj, če ­potekajo med vojno.

Visoko v hribih Latinske Amerike ima skupina oboroženih mladost­nikov in mladostnic ohlapne vojaške enote vlogo čuvaja angleško govoreče Doktorice. Edini stik z zunanjim svetom je pritlikavi nadrejeni, ki jim s konjem pripelje živila ter opravi občasno indoktrinacijo v imenu Monosa, v imenu Organizacije.

Pripelje jim tudi kravo, črno-belo mlekarico Shakiro, ki si jo je enota le izposodila. Morajo jo varovati in redno molsti, da ne bi eksplodirala. Ko nadrejenemu vodji Volku in še eni vojakinji dovoli, da postaneta par, jima enota iz podrtega drevesa postavi posteljo. Sledi večerno slavje, na katerem ne manjka alkohola in brezglavega streljanja v zrak.

Ko se naslednje jutro mačkasti zbudijo, eden on vojakov v objestnem streljanju v prazno ubije kravo. Ta vojak mora za kazen izkopati luknjo in zlesti vanjo. Postane zapornik. Dogodek načne krhke odnose v enoti, o kateri ne vemo, kako je nastala in kaj počne v hribih, v betonskem kompleksu z labirintom podzemnih bunkerjev.



Kravo razmesarijo, da ne bi šlo meso v nič. Medtem ko to počnejo, se poveljnik Volk ustreli, kajti breme odgovornosti je zanj preveliko. V skupini se takoj spremenijo odnosi in dobi novega vodjo. Poveljstvu sporočijo laž, da je pijani vodja najprej po pomoti ubil kravo, nato pa namerno še sebe.

Poveljstvo jim ukaže, naj mrtvega poveljnika pokopljejo v neoznačen grob, si razdelijo njegovo opremo in imenujejo novega. Pojejo tudi gobe, ki so zrasle na Shakirinih iztrebkih, in začnejo halucinirati, iz omame jih predrami šele napad sovražnih sil. V ­trenutku spopada večina spozna, do so še vedno bolj otroci kot odrasli. Vsi pa občasno potrebujejo ­nežnost in človeški dotik. Tako mladostniki kot ameriška Doktorica so talci nepredvidljivih okoliščin. V nočnem spopadu njihova stran zmaga, dobijo nalogo, da zapustijo bunker in se odpravijo drugam.
 

Odtenki odnosov

Ko se s talko odpravijo v pragozd, na skrivaj vzame s sabo mačeto. Iz mrzlega in deževnega gorovja se enota vojaške mladine odpravi v toplo džunglo. Tam jim v trenutku nepazljivosti Američanka pobeg­ne. Ko jo ujamejo, jo priklenejo z verigo. Vendar odnosi med ujetnico in ječarji niso preprosti.

Ob ponovni inšpekciji nadrejenega, ki jih skuša znova oblikovati v vojaško enoto, morajo vojaki povedati kaj slabega o soborcih. Nadrejeni nato odpelje novega vodjo na zagovor v štab, a ga tam ubije in se vrne k vojakom. Enota se osamosvoji, vendar morajo vsi člani pokazati lojalnost vodji in drugim. Kdor ni z njimi, je proti njim. Tako postanejo mladostniki novodobni oboroženi otroci iz Gospodarja muh. Enota postane pleme, svoja Organizacija, in bije svoje bitke. Te niso povezane z vojno, to so bitke za preživetje v džungli, kjer so vsi proti nam in mi proti vsem. Vse bolj se zlijejo z naravo in narava z njimi.

Film prevevata slikovita narava in dinamika medsebojnih odnosov odraščajočih otrok. Čeprav ne spoznamo ideologije, ki jih poganja, ne vojne, katere del so, nam film podrobno razgali odtenke odnosov v izoliranih enotah, v katerih še tako stroga pravila hitro prilagodijo novim razmeram. Prav razkorak med otroštvom in odraslostjo je temeljni poudarek za premislek v tem filmu kolumbijsko-ekvadorskega režiserja Alejandra Landesa, ki se je rodil v Braziliji.