Umrla odlična filmska in gledališka igralka Mira Furlan

Za posledicami virusa Zahodnega Nila je umrla je hrvaška gledališka in filmska igralka Mira Furlan. Hrvaški Večernji list se glede vzroka za smrt sklicuje na vire blizu igralkine družine, ki so potrdili, da se je igralka nekaj mesecev po okužbi po piku komarja borila za življenje.

Mira Furlan se je rodila v Zagrebu leta 1955. Najprej je ustvarjala v Narodnem gledališču v Zagrebu, igrala v delih Moliera, Čehova, Shakespeara in Brechta. V 80. letih prejšnjega stoletja pa je postala ena najbolj prepoznavnih in cenjenih igralk jugoslovanskega filma. Ustvarila je nekaj izjemnih vlog, leta 1982 v filmu Kiklopi, štiri leta kasneje v Za srečo so potrebni trije. Med njenimi zgodnji filmi so tudi Oče na službeni poti Emirja Kusturice (za vlogo je leta 1985 prejela zlato palmo v Cannesu, film je bil nominiran tudi za tujejezičnega oskarja), The Beauty of Vice Živka Nikolića in A Film With No Name Srđana Karainovića. 

Ob razpadu Jugoslavije je z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem zaradi nevzdržnih političnih razmer v domovini odšla v Združene države Amerike in si tudi tam uspela ustvariti ime. Hrvati so ji po odhodu obrnili hrbet, menda ji niso mogli odpustiti, da je leta 1991, ko je Jugoslavija že začela pokati po narodnostnih šivih, sodelovala na mednarodnem gledališkem festivalu BITEF v Beogradu. Zaradi javno izraženega stališča, da umetnost ne bi smela služiti političnim ali nacionalnim idejam, je v svoji domovini postala tarča medijske gonje, izgubila je službo v hrvaškem narodnem gledališču.

Kot priznana gledališka igralka je nato leta 1995 v ZDA prejela nagrado za nastop v glavni vlogi v Sofoklejevi Antigoni in Lorcovi Yermi. Njeni najbrž najbolj prepoznavni vlogi sta v serijah Babilon 5 in Skrivnostni otok (Lost). V Skrivnostnem otoku je igrala skrivnostno francosko znanstvenico Danielle Rousseau. Leta 2015 se je pojavila v epizodni vlogi v uspešni seriji NCIS, vseskozi pa sodelovala z bosanskimi, hrvaškimi in srbskimi režiserji. Leta 2010 je nastopila v kritiško slavljenem in pri gledalcih zelo dobro sprejetem filmu Zapuščeni režiserja Adisa Bakrača. 

Intelektualka, ki si je upala govoriti naglas

Kot danes piše portal Oslobođenje, je bila Mira Furlan intelektualka, ki si je vedno upala izraziti kritični pogled na norosti, ki so se na področju nekdanje skupne države dogajale v 90. letih. Vedela je, da sta nacionalizem in sovraštvo, ki prihaja iz njega, pogubna za ljudi. Pred kratkim je v intervjuju za beograjski NIN dejala: »Oblastniki poskušajo svoje podanike prepričati, da nimajo nobene druge izbire razen predpisanega. Kaj pa, če jo v resnici imajo? Kaj, če je kljub vsemu mogoče izbrati drugače od tistega, kar oblast želi? Kakorkoli že je težak ta izbor. Ta misel je za sistem pogubna, ampak morda je edina, ki omogoča pot do svobode.«

Po desetletni odsotnosti se je na hrvaške odre vrnila leta 2002 z glavno vlogo v Evripidovi drami Medeja v okviru teatra Radeta Šerbedžije Ulysses Theatre Company. Leta 2004 je v Beogradu nastopila v glavni vlogi v filmu Take a Deep Breath Dragana Milinkovića.

Smrt 65-letne umetnice je njene kolege in občinstvo zelo pretresla. »Mira Furlan je bila sigurno ena od najbolj čudovitih igralk na področju nekdanje Jugoslavije. S svojim talentom in lepoto je bila Mira Stupica naše generacije. Radi so jo imeli njeni prijatelji, igralci in igralke, režiserji, oboževala jo je publika, tudi filmska kamera, vsi so jo imeli radi. Čeprav je ljubila svet, se ga je hkrati tudi bala,« je dejal Rade Šerbedžija. 

Od igralke se je z besedami poslovil tudi Branko Đurić Đuro. Na instagramu je objavil skupno fotografijo in zapisal: »Ostajaš tu. Kot na fotografiji iz nekega starega filma. Za vedno.«



Avtor Babilona 5 J. Michael Straczynski je igralki v slovo na družbenem omrežju twitter spisal ganljivo sporočilo, v katerem je opisal, kako je prišla k njemu na avdicijo za Babilon 5, tik po razpadu Jugoslavije. »Občudoval sem njen pogum, da si je upala oditi v tujino, ona pa je zamahnila z roko in rekla: 'Kaj je najhuje, kar bi se mi lahko zgodilo? Ja, lahko bi me ubili. Kaj potem? Umetnost ne bi smela imeti meja.«



Po premieri gledališke predstave Jesenska sonata leta 2017 je v pogovoru z enim od novinarjev povedala: »Ko snemam oziroma igram 'fikcijo', se počutim neiskreno. Potrebujem občutek avtentičnosti in resnice, da bi sama verjela v to, kar igram ali o čemer pišem. Potrebujem popolno poistovetenje z vlogo. Sicer se počutim, kot da lažem. Celo sprememba imena v prozi je zame problematična. Vem, da je čisto razumsko gledano to nesmisel, ampak to ne spremeni mojih lastnih občutkov.«

Omenila je, da že nekaj let (kot vsaka stara igralka – ob tem se je široko nasmehnila) piše avtobiografijo. »Ampak kljub temu, da gre za resnico, pišem pravzaprav fikcijo, ker mi je kristalno jasno, da je moj spomin subjektiven, resnica pa neulovljiva.« Furlanova je leta 2011 objavila zbirko esejev Totalna razprodaja, ki jih je pet let pred tem pisala za Feral Tribune, časopis, ki so ga na Hrvaškem nato brutalno ukinili. V kolumnah avtorica nenehno izpostavlja vprašanja, zakaj je za svoj novi dom izbrala prav ZDA, kako se počuti v Los Angelesu. Piše o različnih izkušnjah emigrantov v ZDA, seveda skozi svojo optiko.