Umrl je režiser Jean-Luc Godard

V 92. letu starosti je umrl režiser Jean-Luc Godard, »boter francoskega novega vala«, kot so ga poimenovali pri časniku Libération. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v tvitu zapisal: »V francoskem filmu se je pojavil kot prikazen, potem pa je postal njegov mojster. Bil je najbolj ikonoklastičen med ustvarjalci novega vala, izumil je drzno moderno, intenzivno svobodno umetnost. Izgubili smo nacionalni zaklad, oko genija.«

Igralec Antonio Banderas je zapisal: »Hvala, monsieur Godard, da ste razširili meje filma.«

Režiserjeva družina je danes sporočila, da je »umrl v miru doma. Uradne pogrebne slovesnosti ne bo. Kremiran bo.«

Francosko-švicarski umetnik je bil eden najbolj cenjenih režiserjev vseh časov, med filmske klasike sodijo njegovi filmi Do zadnjega diha, Prezir, Alphaville, Nori Pierrot, Ženska je ženska, Slavospev ljubezni, Živeti svoje življenje, Kitajka, Mali vojak, Naša glasba.

V svojih filmih se je oddaljil od konvencionalne kinematografije in z eksperimentalnimi prijemi, predvsem posebno tehniko montaže, in vse bolj političnimi filmi v šestdesetih letih bistveno pripomogel k vzponu francoskega novega filmskega vala.

V zadnjih letih je njegova kariera doživela prerod s filmi, kot sta Film socialisme (2010) in Adieu au langage (2014), kjer je eksperimentiral z digitalno tehnologijo, piše spletni portal The Guardian.

Rodil se je leta 1930 v Parizu. Odraščal je in se šolal v Nyonu ob Ženevskem jezeru v Švici. Ko se je po končanem šolanju leta 1949 vrnil v Pariz, je zahajal v kinoklube, ki so po vojni cveteli v francoski prestolnici in bili žarišče francoskega novega vala. Po srečanju s kritikom Andrejem Bazinom in bodočimi kolegi režiserji Françoisom Truffautom, Claudom Chabrolom in Jacquesom Rivettom je začel pisati za nove filmske revije, tudi za Bazinovo revijo Cahiers du Cinema.

Začel je s kratkimi filmi, med njimi je Charlotte et Veronique, ou Tous les garcons s'appellent Patrick. Njegov prvi celovečerni film je Do zadnjega diha iz leta 1960. Snemali so ga na pariških ulicah leta 1959. Po premieri je film postal pravi kulturni fenomen, ki je iz Jean-Paula Belmonda naredil zvezdo, Godard pa je na berlinskem filmskem festivalu prejel nagrado za najboljšega režiserja.

Ko je predstavil svoj prvenec Do zadnjega diha, je v Delu zapisal Denis Valič, spontano, vznemirljivo, šokantno izvirno delo, iskrivo posvetilo ameriškim b-filmom, pa je o njem govoril že skoraj ves filmski svet. Kmalu, že sredi šestdesetih let, ko je posnel nekatera svoja temeljna dela, Godard ni bil več le najbolj kontroverzen francoski režiser, pač pa tudi eden najvplivnejših svetovnih filmskih avtorjev sploh. Dosleden svojim načelom pa je Godard nadaljeval z raziskovanjem medija ter tako konec šestdesetih prešel v svojo politično-didaktično fazo, ko je snemal »revolucionarne filme za revolucionarno občinstvo«.

V 60. letih je z bliskovito naglico posnel vrsto prelomnih filmov. Njegov film Le petit soldat, ki je namigoval, da francoska vlada odobrava mučenje, je bil do leta 1963 prepovedan. Obenem je bil to film, v katerem je Godard spoznal svojo bodočo ženo Anno Karino, prav tako je skoval svoj najbolj znani aforizem »Film je resnica, ki se ponovi 24-krat na sekundo«. Med vrhunci sta bila še Une femme est une femme, samosvoj poklon hollywoodskemu muzikalu, v katerem je poleg Belmonda ponovno zaigrala Anna Karina, ekstravagantni, epski film o filmskem ustvarjanju Le mepris z Michelom Piccolijem, Brigitte Bardot, Jackom Palancem in Fritzem Langom ter Alphaville, bizarni hibrid filma noir in znanstvene fantastike.

Leta 1965 se je Godardov zakon z Anno Karino končal z ločitvijo, njun zadnji skupni celovečerec je bil Made in U.S.A. V tem času je bil Godard že močno povezan z revolucionarnimi politikami tistega časa, kar se je odražalo v njegovem filmskem ustvarjanju. Ustanovil je filmski kolektiv, poimenovan po Dzigi Vertovu, sovjetskem avtorju filma Mož s kamero, in med drugim sodeloval z mladim marksističnim študentom Jean-Pierrom Gorinom pri filmu Tout va bien, študiji o stavki v tovarni klobas, v kateri nastopa Jane Fonda.

Godard je leta 1970 spoznal filmsko ustvarjalko Anne-Marie Mieville, ki je postala njegova stalna sodelavka in po razpadu njegovega drugega zakona z Anne Wiazemsky tudi partnerica. V 70. letih so Godardova ostra politična in intelektualna stališča začela izgubljati veljavo, njegovo delo pa je v 80. letih izgubilo vpliv, piše The Guardian.

Leta 2001 se je vrnil s filmom Eloge de l'amour, ki je bil uvrščen na filmski festival v Cannesu. Leta 2011 je prejel častnega oskarja, ki pa so mu ga poslali po pošti, saj se podelitve v Hollywoodu ni udeležil, kerse je časnik New York Times takrat razpisal o njegovem domnevnem antisemitizmu. Njegov film Adieu au langage (Zbogom jeziku) je leta 2014 pobral nagrado žirije v Cannesu, film Le livre d'image (Knjiga slik), ki je bil leta 2018 uvrščen na filmski festival v Cannesu, pa je prejel posebno zlato palmo.