V nadaljevanju preberite:

Pred dnevi so iranske oblasti zaradi protestov proti oblasti, potem ko se je v Abadanu na jugozahodu Irana maja zrušila stavba nakupovalnega središča in pod sabo pokopala več kot 40 ljudi, zaprle še tretjega režiserja, tokrat po svetu slavljenega Džafarja Panahija, ki se je v zaporu pridružil kolegoma, nekdanjemu asistentu Mohamedu Rasulofu in aktivistu Mustafi Aleahmadu. Toda Panahijeva mora se vleče več kot dvajset let.

Džafar Panahi je eden od najbolj priznanih in nagrajevanih režiserjev tako imenovanega iranskega novega vala. V filmski svet je vstopil s kratkimi filmi in dokumentarci ter se povzdignil med velikane na ramenih mentorja Abbasa Kiarostamija. Že s simpatičnim prvencem Beli balon (1995), za katerega je prispeval scenarij prav Kiarostami, je postal ljubljenec festivalov. V Cannesu je za zgodbo o sedemletni Razieh, ki si želi zlato ribico, prejel zlato kamero. Mnoge filmske zgodbe, v katere je vselej zavita kritika državne religijske in politične represije, je izpovedal skozi oči žensk in deklic ter drugo za drugo osvajal festivalske zveri.