Strahovi, ki jih ne vidimo, so najbolj strašni

Ponudba televizijskih nadaljevank je čedalje bolj kakovostna in vse kaže, da so mali zasloni pred kratkim preživeli metamorfozo, ki jih ni zgolj ohranila pri življenju, temveč jih je po kakovosti povzdignila na raven kinematografskih blockbusterjev, še bolj pa občutimo njihov povečani­ kulturni vpliv.



Preobrazba iz poceni produkcij v vrhunske izdelke je dokazala, da televiziji – izraz mali zasloni je v času plazme in LED-televizorjev nekoliko zastarel – še zdaleč ni odbila zadnja ura. Upad obiska kinematografov, ki ga je prinesel razvoj medmrežja, je v televizijski program v zadnjih letih uvrstil največja imena Hollywooda, nadobudne mlade ustvarjalce in drzne, velikokrat mejne vsebine. Nadaljevanka Avtsajder ni ena izmed teh, gre za nizkotvegano produkcijo, ki nastaja po preverjenem receptu. Vrhunski scenarist Richard Price je priredil zgodbo Stephena Kinga iz leta 2018, pod režijo se je podpisal zvezdnik Jason Bateman, ki v nadaljevanki tudi nastopa.
 

Premišljeno in učinkovito

Avtsajder je nadaljevanka, ki si ne privošči eksperimentiranja, raje se drži preverjenih metod podajanja zgodbe, ves čas samo sebe pojasnjuje, da ji lahko sledijo tudi manj pozorni gledalci, a to ne pokvari užitka. Že na začetku prvega dela nas prilepi pred zaslon odkritje izmaličenega dečka. Sumljivo je, da ga niso raztrgali živalski zobje, temveč človeški. Smo v majhnem kraju v Georgii, učitelj deške bejzbolske ekipe Terry Maitland (Bateman) je glavni osumljenec zločina. Vsi dokazi so proti njemu, na otroku najdejo sledi njegove DNK, ujele so ga nadzorne kamere, a obstaja še ena težava. Detektiv Ralph Anderson (Ben Mendelsohn) kmalu ugotovi, da ima trener, ki je bil še pred kratkim eden od najbolj priljubljenih likov v skupnosti, trden alibi. Bil je v drugem mestu na učiteljski konferenci. Kako je mogoče, da je bil na dveh mestih hkrati?



Zgodba temelji na odlični igri, podporne vloge imajo Julianne Nicholson, Bill Camp in Paddy Considine. Izpostaviti velja nenavadno in pronicljivo zasebno detektivko Holly Gibney (Cynthia Erivo), ki da zgodbi dodatnega poleta.

Celotna zasedba deluje prepričljivo, strah je zagotovljen. Ne nazadnje gre za Stephena Kinga, kar pomeni, da imamo opravka z napeto grozljivko, ki bo marsikomu krajšala spanec. Odlična režija in glasba prispevata k napetemu ozračju. Gledalci smo soočeni z nadnaravnim in skrivnostnim, ki se nam počasi razkriva ter poglab­lja našo neučakanost in radoved­nost. Zgodba se širi, a je ­obvladljiva.



Del njene privlačnosti je v tem, da v nas nenehno vzbuja občutek tesnobe, strahu pred neznanim zlom, kar je v zadnjem času naša realnost zunaj malih zaslonov. Ne glede na to, kako je ta strah grotesken in nesmiseln, je njegova odsotnost dovolj vpijoča, da ga ­ponotranjimo.

Gledanost nadaljevanke je izjemna, gre za najbolj uspešno produkcijo po uspešnici Westworld iz leta 2016. Bateman je v nekem intervjuju razkril, da se je zgledoval po filmu Izžarevanje, še eni znameniti adaptaciji Stephena Kinga. Ta Kubrickov sloviti film velja za klasiko žanra grozljivk. Vzporednice so očitne predvsem pri atmosferskih posnetkih in tonu barv. Vsekakor je to nadaljevanka, o kateri se bo še govorilo, zato ne preseneča, da se že lep čas šušlja tudi o drugi sezoni.