Smeh poln jeze je najslajši

Joker je zgodba o Arthurju Flecku, poklicnem klovnu s sanjami o karieri stand-up komika. Arthur živi z bolehno materjo v Gothamu, ki močno spominja na New York zgodnjih osemdesetih. Ko ga spoznamo, ga tolpa huliganov premikasti, kmalu pa prejme še kopico psihičnih udarcev od ljudi v svoji bližini in popolnih tujcev.

Skozi vse to se Arthur vseeno veliko smeji, a ta smeh je poln jeze in bolečin, tako za Arthurja, ljudi okrog njega in tudi za gledalce. Arthur namreč trpi za posebno psihično težavo, ki povzroča spontane napade smeha. Tako vsaj piše na kartici, ki jo pomoli ljudem, ko zgroženo buljijo vanj. Podobno kot pri Jokerju v Vitezu teme, ki ga je nepozabno upodobil Heath Ledger, je tudi Arthurjeva zgodovina precej fluidna, a na tej točki se tudi zaključijo vzporednice med obema upodobitvama Batmanovega smrtnega sovražnika.
 

Film črpa iz risoromana

Ključni vir Batmanove stripovske bibliografije iz katere črpa film, je risoroman Batman: Ubijalska šala (Batman: The Killing Joke) avtorjev Alana Moora in Briana Bollanda iz 1988. V tej zgodbi Joker – kot docela nezanesljiv pripovedovalec – razlaga, kako je nekoč poskušal postati stand-up komik, film in strip pa povezujeta tudi vizualna podoba nezainteresiranega, umazanega velemesta ter njegov vpliv na glavnega junaka. Gotham je pogosto ključni lik v Batmanovih zgodbah in ga običajno kljub prežetosti s kriminalom prevevata optimizem in močan moralni center. V Jokerju je drugače, saj je mesto tisto, ki Arthurja pahne v spiralo, ki ga preobrazi v Jokerja.

Film si več izposodi iz filmov poznih sedemdesetih, kot pa iz bogate, a povsem nedoločne zgodovine gothamskega klovnovskega princa zločina. Na teh ulicah ne bi pričakovali Batmana, temveč Travisa Bickla iz Taksista, Ratsa iz Polnočnega kavboja ali Popeya iz Francoske naveze. Najbolj očitna inspiracija je Kralj komedije Martina Scorseseja, v katerem Robert De Niro igra neuspešnega, a nadležno vztrajnega stand-up komika, ki na koncu ugrabi svojega idola, da bi prišel v njegovo oddajo. V Jokerju se De Niro pojavi v obratni vlogi gostitelja večerne oddaje, ki ga Arthur obožuje, med filmoma pa je tudi več vzporednic v slogu, podobi in pristopu k prikazu zgodbe.


 

Mladi moški brez kariere

Osrednji očitek Jokerju temelji na fobiji pred spodbujanjem k podobnim zločinom. Kritike predvsem skrbijo t.i. »inceli«, mladi moški brez kariere, perspektive in romantičnih razmerij, ki menijo, da jih je svet (predvsem pa ženske) pustil na cedilu. »Incel« je okrajšava za neprostovoljni celibat, ti ljudje pa med svoje junake štejejo morilca, ki je odprl ogenj v kinodvorani v Koloradu med projekcijo Vzpona viteza teme, prav tako filma iz Batmanovega sveta. Težava te logike je v tem, da Arthur Fleck ni »incel«, temveč človek s širokim naborom nevroz in psihičnih stanj, njegova pot v morilca pa je tlakovana z rezanjem stroškov za oskrbo ljudi iz roba družbe in žalitvami juppiejev. Režiser in soscenarist Todd Phillips že od premiere trdi, da ne gre za politični film, a težko se je izogniti neposredni vzročnosti med neoliberalističnimi ideali in propadom človeka.
Film gre še korak naprej, ko Arthur na koncu sprejme svoj alter ego in postane Joker, s tem pa simbol upora proti izprijenim elitam, ki jih pooseblja milijarder in županski kandidat Thomas Wayne, oče bodočega Batmana. S tem se Joker približa idejam in morali prav tako kontroverznih uspešnic Klub golih pesti in V kot vroče maščevanje. Ti filmi zagovarjajo nasilni upor, revolucijo proti skorumpiranemu sistemu, ki mu ni mar za človeka. V dveh desetletjih od premiere je Klub golih pesti nedvomno pustil močan pečat na sodobni kulturi, v mnogih pogledih povsem drugačnega kot so si ga zastavili filmarji in še pred njimi pisatelj. Mnogi oboževalci filma namreč v njem najdejo podlago za mizoginijo, medtem ko je avtor literarne predloge izražal bes nad potrošništvom in skušal med vrsticami razložiti, da je gej. Težko je vedeti, ali bo podobna usoda doletela tudi Jokerja, a ni se težko strinjati z njegovim režiserjem Toddom Phillipsom, da je namen filma prikazati odraz družbe, ne pa jo ustvarjati.
 

Fenomenalna igra Phoenixa

Politični in sporočilni teren Jokerja je širok, a ne bi bil niti pol toliko učinkovit brez odlične režije in montaže in predvsem fenomenalne igre Joaquina Phoenixa. Ta je razložil, da je skozi priprave in snemanje nenehno spoznaval lik in njegove značilnosti. Phillips je povsem podpiral Phoenixovo metodo in je njegova spoznanja sproti vključeval v scenarij, tako da je pogosto čez noč tudi povsem spremenil dialoge in scene. Phillips je podobno izkušnjo že imel pri filmu Borat: učenje ameriška kultura za krasna narod Kazahstanski, ki ga je sicer zapustil po snemanju nepredvidljivo nevarne scene na teksaškem rodeu, tukaj pa mu ta pristop omogoči, da skozi Phoenixovo igro razvoj lika povzdigne na novo raven. Rezultat je osupljiv in čeprav film ni brez napak, se lahko zgodi, da se bo na oskarjih Joker najslajše smejal.