Serija Jezero: Netipično hitro za Slovenijo

Ko sem vas nazadnje intervjuvala leta 2014, sva ugotavljala, da so zaradi serij, kot sta bili Življenja Tomaža Kajzerja in Mamin dan, tako ustvarjalci kot gledalci naredili korak naprej in si želijo delati in gledati drugačne serije. Smo v petih letih naredili te korake ali ne?

Ja, saj smo začeli delati domače serije. Ni toliko pomembno, v katerih žanrih, pomembno je, da scenaristi pišejo in produkcijske ekipe delajo. Zdaj pa je čas za še en korak naprej. Televizija je medij, za katerega tudi v tujini delajo najboljše vsebine, in upam, da bo Jezero pri nas spodbuda, ki bo tudi koga drugega opogumila, da bo delal drugačne žanre, ne le družinskih serij. Da je serija Jezero sploh nastala, gre zasluga predvsem uredništvu igranega programa, ki se je odločilo za ta format.

Kako se spominjate svojega prvega srečanja z Jezerom?

Knjigo sem prebral kmalu po izidu, saj sem slišal, da so ljudje navdušeni. S soscenaristoma Srđanom Koljevićem in Miho Hočevarjem smo videli potencial, da bi lahko postala serija, in kontaktirali Tadeja. Kmalu so na TVS objavili razpis za šestdelno serijo, skupaj s Tadejem smo se prijavili in bili uspešni. Vse skupaj se je odvrtelo hitro, kar je za Slovenijo kar nenavadno.

Prva dela serije so že videli gledalci na festivalu Liffe, kakšni so bili odzivi?

Dobri, mnogi so rekli, da bi takoj pogledali še druge štiri dele. Podobno je bilo na sarajevskem filmskem festivalu, kjer ljudje niso poznali zgodbe iz knjige, a so kljub temu brez težav zavzeto spremljali zgodbo.

Serija je kriminalka, pri nas pa sicer, kar se tiče resnih tem, gledamo največ zgodb o malem človeku, zmagovalcih in poražencih tranzicije, tajkunih, korupciji …

Prednost romana Jezero je, da ne govori o tranziciji, govori pa o slovenski družbi. Ni kriminalka, kakršne dela Jo Nesbø ali Američani, liki so del našega okolja. Mi je bilo pa kljub temu všeč, ko mi je nekaj srbskih ustvarjalcev dejalo, da serija ni videti, kot da bi bila posneta na našem območju.

Večkrat ste že dejali, da ima vsak bralec svojega Tarasa, jaz sem med slovenskimi igralci v tej vlogi videla Matijo Vastla ali mladega Igorja Samoborja. Ste vi že od začetka v njej videli Sebastiana Cavazzo?

Ko smo pisali scenarij, nismo imeli izbranih igralcev in prav je tako, bolje je, da se z izbiro določenih ne omejiš prehitro. Ko smo prebirali prizore, smo razmišljali o različnih igralcih, ki bi lahko upodobili Tarasa. Večkrat je bil prva izbira Sebastian, in ko zdaj gledam nazaj, vem, da smo izbrali pravilno. Zanj je bil to velik izziv, lik mu ni bil prav blizu, a ga je zelo dobro razumel. Nedavno pa mi je Tadej še dejal, da je imel, ko je pisal zadnjo knjigo, pred očmi igralce, ki so igrali v seriji.

Ste imeli v mislih tudi kakega tujega igralca, ki bi bil odličen Taras? Človek sme malce fantazirati.

Seveda, ampak tega ne bi rad razkril, ker bi lahko zvenelo pretenciozno. A mi je tudi to razmišljanje pomagalo, da smo se lahko odločili pravilno. Ni pa bilo težko izbrati le Tarasa, temveč tudi druge, morali smo izbrati igralce, ki bodo dobro delovali kot skupina. Mislim, da nam je uspelo.

Ravno danes sem videla, da ste za naslovno pesem izbrali skladbo skupine Dan D. Kriminalni žanr ima svoje zahteve in mora delovati kot celota. Koliko ste se ukvarjali s tem?

Veliko, zelo pomembno nam je bilo, da naredimo verodostojno uvodno špico, hoteli smo pesem, ki zveni znano in gre tematsko dobro v našo zgodbo. Zdi se, da Dan D pojejo o žrtvi iz naše serije. Pesem Ona sanja skupine ni nova, bo pa zdaj dobila novo življenje.

Že nekaj časa govorimo, da je bila pri nas scenaristika dolgo podhranjena, vi ste programski vodja scenaristične delavnice z naslovom Scenarnica. Torej veste, koliko scenaristov je ravno prav za šestdelno serijo?

Odvisno, kaj delaš in kako, a če delaš serijo, je dobrodošlo, da jih je več. Ne zato, da se razdeli delo, temveč da hitro opustiš slabe, izboljšaš povprečne in prepoznaš odlične ideje. Ni nujno, da bo pet scenaristov naredilo dobro serijo, bolj pomembno je, da se dobro ujamejo. Ekipa scenaristov, ki je pisala Jezero, je skupaj delala že prej, zato smo lahko dobro sodelovali. Zame je bilo pisanje tega scenarija velik užitek, ker smo delali v skupini. Če ga pišeš sam, je to zelo osamljeno delo.

S serijo Mamin dan in filmi, ki ste jih posneli, ste pokazali, da vam je blizu humor. Boste posneli tudi kaj humornega?

Gotovo bom še delal komedije, čeprav nisem ljubitelj humorističnih nanizank, raje imam kislo-sladke, življenjske zgodbe. Pri seriji Mamin dan so me pritegnili prav scenariji in upam, da bomo še kdaj delali kaj takšnega.

Menite, da boste? Humorja zadnje čase na televiziji manjka.

Verjamem, da. Pa saj ravno zdaj lahko gledamo tretjo sezono serije V dvoje Luke Marčetiča, ki prinaša prav tak humor. Komaj čakam, da bom imel konec decembra več časa, da si jo ogledam.

Snemate pa nov film Orkester, kajne?

Res je, to je zgodba o pihalnem orkestru, ki gre na gostovanje v Avstrijo, tam spremljamo pet zgodb. To je prvi film, ki črpa iz mojega zasavskega porekla, saj je v ospredju Zagorski pihalni orkester, govori pa o slovenskem značaju.

Ni pa v njem tajkunov in tranzicije?

(Smeh) Ne.

Ste velik ljubitelj serij, zato vas moram vprašati: Netflix ali HBO?

Oboje in še Apple TV in Amazon (smeh). Nisem pa ves čas naročen na vse, enega izklopim in počakam, da se serije naberejo, potem jih pogledam na dušek. Kolobarim (smeh).

Vem, da ste velik ljubitelj serije Kriva pota, ste že videli film?

Ne. Ko je izšel, sem bil globoko zakopan v svoj film in nisem imel časa. Tudi tega bom pogledal med božičnimi prazniki, takrat bom res nadoknadil.

Kaj boste še gledali?

El Camino, The Irishman in nadaljeval bom gledanje serije Watchmen, ki mi je zelo všeč.