Razbeljeni filmski svet

Začelo se je pred leti, ko so oskarje brez temnopoltih nominirancev na družbenih omrežjih pospremile oznake #OscarsSoWhite, nato so se v Cannesu izpostavile zapostavljene filmarke pod vtisom gibanja #MeToo, v kontekstu današnjih množičnih protestov proti sistemskemu rasizmu pa je senca pristranskosti, seksizmov in rasizmov spet padla na filmsko industrijo in jo prisilila v revalvacijo zastopanosti različnosti pred in za kamero.

V letu 2020, po več kot devetdesetih letih podeljevanja najprestižnejše filmske nagrade oskar, statistika priča o upravičenosti posipanja s pepelom. V dolgi filmski zgodovini ni niti en temnopolti režiser prejel nagrade za najboljšo režijo in niti ena temnopolta režiserka ni bila nominirana v tej kategoriji. Le dva filma, ki sta ju posnela temnopolta režiserja, pa sta obveljala za najboljša filma leta – to sta 12 let suženj Steva McQueena in Mesečina Barryja Jenkinsa.



Bolje pozno kot nikoli se je Akademija le zganila in sprožila iniciativo za širitev različnosti in spodbujanje vključevanja manjšin. Do konca tega meseca naj bi se izoblikovala posebna delovna skupina, ki bo postavila standarde, katerim bodo od leta 2025 morali ustrezati filmi, da bodo sploh upravičeni do nominacije za oskarja. Na očitke se je akademija najprej odzvala z razširjenim članstvom, ko je med volivce, ki odločajo o nominacijah, vpisala 300 novih ljudi. Prejšnji teden so razširili tudi upravni odbor, v katerega so med ostalimi predstavniki manjšin povabili tudi režiserko Avo DuVernay (Selma, 13th) in igralko Whoopi Goldberg. Člani akademije morajo odslej, kot je navada pri sodnikih, opraviti tudi subjektivni test nepristranskosti, s katerim ugotavljajo njihove podzavestne predsodke. Na deset pa so povišali tudi število nominiranih kandidatov v kategoriji najboljšega filma (doslej se je število gibalo med pet do največ deset).


 

Kvote po britansko

Prav omenjeni Steve McQueen je pred mesecem dni britansko televizijo in filmsko industrijo oklical za »pobeljeni produkt odkritega rasizma«. Tudi to izjavo podpira statistika, objavljena na spletni strani Inclusive Cinema, projekta Britanskega filmskega inštituta (BFI). V Veliki Britaniji, kjer živi le 13 odstotkov nebelcev, obstaja za temnopolte trikrat večja verjetnost, da jih aretirajo, le eden na 16 članov uprav ali pomembnih odločevalskih mest pa je pripadnik etnične manjšine. Pa vendar raziskava ugotavlja, da pripadniki etničnih manjšin (sem so všteli tudi LGBT skupnost) mnogo raje zahajajo v kino, kot belsko heteroseksualno prebivalstvo, in bi to še pogosteje počeli, če bi v filmih nastopali bolj avtentični in različni junaki.

Nesorazmerje v predstavljanju in zastopanosti etničnih manjšin v filmski industriji se v Britaniji trudijo popraviti. Dele oddaj, kot je Mala Britanija, ki so namigovali na minstrele, so umaknili iz predvajanja. Pazijo celo, da črnskih animiranih junakov ne sinhronizirajo več beli igralci. Za prelomni trenutek v britanski televizijski zgodovini pa bo ta vikend poskrbel BBC. V šestdelni adaptaciji romana A Suitable Boy (Primeren fant) Vikrama Setha iz leta 1993 (ki je menda eden najdaljših romanov, napisanih v angleškem jeziku), so vseh 110 vlog razdelili med indijske igralce. Zgodba se dogaja v petdesetih letih prejšnjega stoletja in v središče postavlja institucijo dogovorjenih porok ter prepovedano ljubezen med hindujko in muslimanom. V ozadju pa teče zgodba o sveže neodvisni državi v iskanju nove identitete, ki daje zgodovinski kontekst današnjemu razraščanju hindujskega nacionalizma pod vodstvom premierja Modija.



Serijo je režirala režiserka indijskih korenin Mira Nair, prva ženska, ki je osvojila zlatega leva na Beneškem festivalu leta 2001 z romantično dramo Monsunska svatba. »Semena tega, čemur smo priča danes, so bila posajena v petdesetih letih preteklega stoletja. Ta serija v tem pogledu ni nikakršen muzejski eksponat,« je povedala za Guardian. Ob tem je zavrnila, da bi bila izbira izključno indijskih igralcev radikalna poteza. »Morda je to radikalno samo za belce. Čas je že bil, da zahodni svet spozna, da tudi mi premoremo izredno talentirane igralce in da kaj takega postane normalnost,« je dejala. Gre za indijsko zgodbo in kdo bi jo lahko povedal bolje od Indijcev, se strinjajo njeni sodelavci pri seriji.

Na BBC so ponosni na ta »premik« in obljubljajo, da je to šele začetek. Zavedajo se, da filmsko industrijo moralno in legalno zavezuje tudi zakon o enakosti (Equality Act), sprejet leta 2010, ki kinematografom nalaga dostopnost za različna občinstva, ne glede na spol, raso, starost, politično, religiozno in seksualno orientiranost, status ter oviranosti.

Filmski industriji se je končno posvetilo, da različnost pred in za kamero ni nikakršna nišna panoga, ampak prinaša tudi različno (in s tem večje) občinstvo.
 

Sistemsko vključevanje manjšin je dobičkonosno

Latinsko-ameriška skupnost v ZDA predstavlja 18 odstotkov populacije, torej 60 milijonov ljudi, in je druga največja etnična skupina v ZDA. Tretjina med njimi je imigrantov, ostali so rojeni Američani in ti ne gledajo špansko govorečih filmov, ki ponavadi govorijo o izkušnjah imigrantov, so na nedavni filmski konferenci v Las Vegasu ugotavljali strokovnjaki. Filmskih uspešnic, ki bi nagovarjale to skupnost, ni veliko, morda ena ali dve na deset let, kot sta Mali vohuni in Selena.

V filmski meki Los Angelesu Latino-Američani štejejo polovico prebivalcev, a le okoli šest odstotkov jih ima v filmski industriji pomembnejše odločevalske funkcije. Le 3,5 odstotkov je, na primer, latinskoameriških igralcev, ki dobijo v hollywodskih filmih opaznejše vloge. Za to skupnost se je pred kratkim zavzel župan Los Angelesa Eric Garcetti, ki je sprejel zavezo, da bo njihovo participacijo v filmskem svetu v desetih letih podvojil. »Pomembno je, da Latino-Američani pridejo na pomembnejše pozicije v filmski industriji in dobijo priložnost povedati zgodbe skozi svoje oči,« je povedal demokratski župan, ki ne taji, da je to ekonomska odločitev, saj gre za velik neizkoriščeni potencial skupnosti, ki jih je industrija stoletje ignorirala, s tem pa prezrla možnost zaslužka.



Tudi distributerji in prikazovalci prikimavajo, da je vključevanje manjšin in spodbujanje raznolikosti dobičkonosno. V zadnjem času sta to dokazali uspešnici Črni panter, z večinsko temnopolto zasedbo, ki je prinesel več kot 1,3 milijarde dolarjev – s tem je režiser Ryan Coogler prevzel mesto F. Garyju Grayu (Hitri in drzni 8) kot prvi temnopolti režiser, katerega film je presegel to magično mejo, in Noro bogati Azijci, ki je postal šesta najbolj dobičkonosna romantična komedija vseh časov. Gledalci po vsem svetu so mu prinesli 238,5 milijonov dolarjev.

Režiser Jon M. Chu, ki ni »poskrbel« le za azijsko občinstvo, pač pa v kinematografe letos prihaja njegov megamuzikal In the Heights, ki v središče postavlja latinskoameriško skupnost v newyorški soseski Washington Heights, je ob tem izjavil: »V času, ko bolj kot kdajkoli prej potrebujemo skupne izkušnje, da bi zares videli drugega in ga razumeli, je (film) lahko naše najbolj učinkovito orodje, ki nam pomaga premostiti razlike.«