Radikalni horror z mehkim srcem

»Hvala, da ste spustili pošasti v hišo,« je francoska režiserka Julia Ducournau ganjeno dahnila v zahvalo, ko sta ji Sharon Stone in predsednik žirije Spike Lee v soboto na zaključni slovesnosti filmskega festivala v Cannesu izročila zlato palmo za najboljši film.

Med 24 naslovi v tekmovalnem programu, kar je bistveno več kot druga leta, tokrat ni bilo posebnih vsebinskih ali formalnih presenečenj. Prav zato je Titan (Titane), grozljivka v podžanru body-horror, najprej šokiral in razdelil kritiško javnost, potem pa je šokirala še žirija s svojo odločitvijo, da mu podeli glavno nagrado. Zmagovalko je že kar na začetku ceremonije predčasno oznanil predsednik žirije Spike Lee in tako uničil protokolarni suspenz zaključne slovesnosti. »Zamočil sem,« se je opravičil Lee takoj po podelitvi in filmsko pleme je vpadljivo opravljenemu ameriškemu režiserju spodrsljaj oprostilo, četudi so mediji dogodek hiteli primerjati z incidentom leta 2017, ko sta Warren Beatty in Faye Dunaway na oskarjih razglasila napačnega zmagovalca Deželo La La, čeprav je zmagala drama Mesečina.

Zlato kamero za najboljši prvenec festivala je dobil film Morena hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović, kar je pomembna zmaga tudi za Slovenijo, saj je film nastal s podporo Slovenskega filmskega centra in v sodelovanju produkcijskih hiš Staragara in Spok Film ter s številnimi slovenskimi filmskimi ustvarjalci.
FOTO: Mario Topić
 

Ljubezen do avtomobilov

Četudi prezgodaj razglašena, pa je zmaga Titana vsekakor veliko presenečenje za pregovorno sicer precej konservativni canski filmski festival. Zgodba pripoveduje o Alexi (Agathe Rousselle), ki je v otroštvu preživela prometno nesrečo in so ji v lobanjo vstavili titanovo ploščico. To je v njej sprožilo nenavadno slo po ubijanju in nagnjenost do pločevine, še posebej jo vznemirjajo veliki športni avtomobili.



Alexa se preživlja kot plesalka na avtošovih, kjer mrgoli šovinističnih, nasilnih moških, in ko ji eden med njimi pride preblizu, okusi njen siloviti srd. Dekle se pred maščevalnimi mačisti požene v beg in se, da bi se bolje skrila, preobrazi v fanta (preobrazba vključuje nazoren prikaz udarca z glavo ob straniščno školjko, da bi si polomila nos).  Alexa namreč noče biti videti kot katerikoli anonimnež, pač pa kot pogrešani deček, ki bi bil zdaj njene starosti. Zatočišče najde pri njegovem očetu, gasilcu Vincentu (Vincent Lindon), ki jo, misleč, da se je vrnil njegov dolgo izgubljeni sin, ljubeče sprejme.
Ah, da. Alexina naklonjenost do avtomobilov nikakor ni platonska, pač pa s seksi kadilakom ljubezen tudi konzumirata, in ker je odnos nezaščiten, Alexa pod srcem nosi malega hibrida.



Revija IndieWire je film opisala kot »najbolj ljubek film o serijski morilki, ki seksa z avtomobili, kar jih je bilo«. Mnogi kritiki ga označujejo za trapastega, eksplicitno nasilnega in v njem ne vidijo višjega smisla, čeprav režiserka skozi žanr preizprašuje številne tematike, med njimi tudi pomembno obravnava identiteto spolov in spolno fluidnost.



Tisti, ki so videli njen prvenec Surovo (Raw, 2016), o kanibalizmu, ob katerem je na filmskem festivalu v Torontu nekaj gledalcev izgubilo zavest, pa so vedeli, kaj pričakovati. Kljub nazornemu nasilju, krvi, ki brizga na vse strani, ter bizarni zgodbi pa je to »film o ljubezni«, je na novinarski konferenci v Cannesu povedala na pogled mila francoska avtorica. Po njenem mnenju je čas, da gledalci spoznajo, da se znotraj žanra načenjajo teme posameznikov in obravnavajo njihovi najgloblji strahovi in želje, in to na prvinski in poglobljen način. Julia Ducournau, ki ne skriva referenc od Lynchevega Eraserheada do Cronenbergovega Trka, ki je leta 1996 v Cannesu prejel posebno nagrado žirije, je tako postala šele druga režiserka z zlato palmo za najboljši film v 74-letni zgodovini canskega filmskega festivala. Pred njo jo je leta 1993 za dramo Klavir prejela le še Jane Campion.