Priporočena dieta – visokokalorični film

S polno luno obsijani petkov večer v Šiški je bil tak, da si ga bomo zapomnili. To ni bila navadna premiera slovenskega filma, ampak dogodek, srečanje, proslava, žur. Praznovanje umetnosti in umetnikov z multikulturnim dogodkom, filmom, koncerti in razstavo.

Še več, to je bilo druženje, ponovno srečanje med prijatelji, sorodniki in znanci. Za številne prvo pravo množično druženje po dveletnem koronskem zatišju. Začelo se je že popoldne z dvema premiernima projekcijama filma Prasica, slabšalni izraz za žensko, divjim, neposrednim, huronskim, čutnim, osvobajajočim in v vseh pogledih razkošnim celovečernim prvencem režiserke Tijane Zinajić, ki ga je publika vpijala z vsemi čuti, ga sproti facebookala, instagramala in shazamala, se glasno smejala in odzivala na duhovite replike ter antologijske dialoge junakov.

Zdelo se je tako, kot bi film s svojo surovo energijo butnil s platna in se razlil po avditoriju ter obsedel občinstvo, ki je v vsesplošni evforiji in pričakovanju koncertnega dela večera s stoječimi ovacijami pozdravilo številno ekipo na odru.

Prasica je nedvomno film, ki se mu je treba prepustiti v kinu – najbolje v kar čim večji družbi. Po skoraj polletnem zamiku od zmagovalnega pohoda na Festivalu slovenskega filma zdaj končno prihaja v kinematografe po Sloveniji. Sočasno se bo vrtel v dvoranah art kino mreže, mestnih dvoranah ter cine- in multipleksih. To pa se slovenskim filmom ne primeri prav pogosto.

Film za vse generacije

Premierni dogodek je bil videti kot obletnica kakšne generacije. In začeli smo se spraševati, je mar Prasica generacijski film. »Težko razmišljam o filmih, v katerih igram, kaj pomenijo v določenem času in prostoru. A Prasico tudi sam doživljam generacijsko. Vse projekcije doslej so bile nekako ... navijaške. Zdi se mi, kot da smo na kakšni tekmi,« je na športno vprašanje, kakšni so občutki po premieri, odgovoril igralec Jure Henigman, ki v vlogi slikarskega mentorja in ljubimca Jakoba poskrbi, da Evi dokončno prekipi. »Dobro je, da so producenti počakali, da se je korona nekoliko izpela. Ta film je nabit z različnimi elementi, glasbo, dovtipi, citati. Je visokokaloričen. Potrebuje občinstvo, ljudi, ki se pogovarjajo, družijo, da med njimi steče energija. Nocojšnji večer je dokaz za to.«

Vinci Vogue Anžlovar, ki si je film v petek ogledal že drugič, je menil drugače. »Prasica je zeitgeistovska, a ne bi rekel, da gre za generacijski film. Je noro smešen, melanholičen, nostalgičen, romantičen, glasba je nora in všeč mi je srečen konec. Hočem reči, da je nagovoril tudi mene, pa sem star skoraj šestdeset let. Spomnil me je na punkersko obdobje, ko se nam je zdelo, da je vse grozno, in smo bili jezni na ves svet, obenem pa nas je preveval optimizem in se nam je zdelo, da je vse mogoče,« je povedal režiser, čigar novi film Dedek gre na jug letos pride v kina.

Tudi glavna igralka Liza Marijina filma ni doživljala kot le slike svoje generacije, saj ne nazadnje vse glavne ustvarjalke, režiserka Tijana Zinajić, scenaristka Iza Strehar in Marijina, pripadajo vsaka svoji generaciji.

Zdi se, da ji je vloga slikarke Eve, ki se spopada z eksistencialno konstipacijo, pisana na kožo. Kot Neža v Polsestri je svojo jezo držala tik pod površjem, kot Eva v Prasici pa eksplodira. Besni v niansah in se z nonšalanco, neposrednostjo in neinhibiranostjo osvobodi. A Liza Marijina podobne komplimente jemlje z zadržkom. »Tijana me je nenehno spodbujala, naj grem še dlje, naj pokažem več. Bilo me je strah, priznam. Kot igralka sem bolj zadržana, raje imam manj kot več. Ampak očitno je imela Tijana prav. Film gledalcu ničesar ne prihrani in udari direktno,« je povedala.

Ekipo filma Prasica, slabšalni izraz za žensko je dvorana Kina Šiška pozdravila s stoječimi ovacijami. Foto Luka Hernet

Nakopičene stvari in energija

Igralci so v junake lažje vstopali tudi zaradi maske (Lija Ivančič) ter nagrajenih kostumografije (Matic Hrovat) in scenografije. Scenografka Neža Zinajić je v filmsko okolje prenesla eksistencialno stisko, ki je v določenem obdobju skupna vsem generacijam. »Film je hiperenergijska bomba, ki na zabaven način kaže tragiko naše generacije. Znašli smo se v naprednem svetu, kjer je veliko balasta, zasičenosti z nepotrebnimi stvarmi, vse se dogaja zelo hitro in vse konzumiramo instantno. V takem svetu se je težje oprijeti, zgrabiti življenje. Če hočeš kaj začutiti, moraš tudi ti veliko in vedno več konzumirati. To človeka pušča praznega. Pritisk uspeti je velik, a tudi ko ti uspe, ti zares ne. Naša generacija noče pripadati, ampak išče svojo pot, svoj prostor v svetu. Zato nenehno bezlja,« razmišlja Neža Zinajić. »Na tej poti pogosto tudi ni prostora za umirjeno, iskreno ljubezen. Odnosi so problematični, instantni, vanje vstopamo prestrašeni, vsak streže svojemu egu. Ljubezenske izpovedi si delimo samo na žurih, kjer se ves ta pritisk ponavadi sprosti. Vsi si poglobljenih odnosov želimo, ampak se v takem svetu hitro mimoideš. Smo v krču, prestrašeni in potem se stvari ne zgodijo. V filmu je izostanek menstruacije simbol časa, ki te priganja. Eva se ustraši za svojo ženskost. Na svoj način, s svojimi obrambnimi mehanizmi premaguje eksistencialno stisko in bolečino. Te občutke in ta svet sem želela izraziti v scenografiji, ki je nakopičena, ampak je instant,« je bistvo filma povzela Neža Zinajić.

Ta lepa patina prekrokanih noči

Zmagoviti kreativni izliv brutalnosti

Medtem ko je dvorana Kina Šiška plesala in prepevala hite Ota Pestnerja, Klemna Klemna, Matter in Koala Voice, ki so se vrstili na odru, smo za hip zmotili še glasbenega urednika pri filmu Gregorja Andolška, ki je z izbrano glasbo s še eno dimenzijo zaokrožil (po)polno doživetje filmske umetnosti. »Z Ivianom Kanom Mujezinovićem sva projektu sledila vse od scenarija in sodelovala pri vseh naslednjih fazah. Iskala sva glasbo, ki bi povzemala notranji svet junakov, ki bi jih spremljala in oblikovala. Režiserka je izrecno želela, da vključiva komad Cocks on the Rocks naše skupine Čao Portorož, in postal je nekakšna osrednja tema. Sestavila sva seznam bendov iz glasbenih stilov, ki so bili blizu predvsem nama. To je alternativna, sodobna glasba, taka, ki jo slišimo na Radiu Študent. Trudila sva se, da sva našla bende, ki so ustvarjali v času, ko je nastajal tudi film, saj sva tako želela odslikati sodobnost dogajanja,« je pojasnil Andolšek in ob bučnem, veselem kaosu okoli naju dodal: »Današnji večer je ekspozicija našega skupnega truda. Film se je prelil v resničnost. In dobili smo potrditev, da deluje.«