Ta lepa patina prekrokanih noči

»Še sreča, da imamo Evo,« je ­pripomnila Tijana Zinajić, filmska in gledališka režiserka ter igralka, in pri tem mislila na glavno junakinjo svojega celovečernega prvenca Prasica, slabšalni izraz za žensko. »Eva izrazi vse tisto, česar si me ne upamo, ali pa bomo prav zato, ker je to izgovorila že ona, zdaj tudi me lažje priznale, da smo tudi kdaj …«

Na pravkar končanem Festivalu slovenskega filma Portorož je zgodba o jezni in neprilagojeni 27-letnici pobrala večino nagrad (za glavno in stransko igralko, za scenarij, scenografijo in kostumografijo) ter obveljala za najboljši film festivala, tako po izboru žirije kot občinstva. Režiserka je v trenutku, ko berete ta članek, na filmskem festivalu v Valenciji, kjer se njen celovečerni prvenec poteguje za naklonjenost tujega občinstva.

Producenta Vlado Bulajić in Lija Pogačnik sta se navdušila nad scenarijem Ize Strehar na predstavitvi osnutkov scenarijev v okviru delavnice Scenarnica leta 2017. Zgodbo sta nemudoma povezala z vami. S čim je zgodba prepričala vas?

Pritegnil me je humor, Izina pripoved o neprilagojeni, čudaški punci. Eva mi je blizu. Hitro sem se identificirala z njo, čeprav je dvajset let mlajša od mene.

Torej bi bila Eva lahko tudi punkerica v osemdesetih?

No, potem ne bi mogla googlati svojih vprašanj. Res pa je, da čeprav so okoliščine drugačne, smo si različne generacija v čustvovanju podobne. Morda smo včasih take krize doživljali bolj zgodaj v dvajsetih letih, zdaj jih kasneje. Predvsem se mi je Eva zdela podobna po vokaciji in občutkih. Taka neprilagojena umetnica, ki pa je v nekaterih stvareh veliko pogumnejša od mene.

Tudi petintridesetletni prijatelji iz vašega prvega srednjemetražnega filma Zgodbe iz sekreta so preživljali krizo identitete, bili so izgubljeni, sicer bolje situirani in varni, pa vendarle razočarani nad življenjem in svetom. Ta sentiment očitno kar traja in je skupen junakom v vaših filmih.

Azra bi res lahko bila starejša Eva. Zgodbe iz sekreta bi lahko bile logično nadaljevanje Prasice. Junaki iz Zgodb so se zazankali, zataknili in se sprašujejo, kako je mogoče, da se jim je življenje tako obrnilo, ko pa so vendar pri šestnajstih imeli popolnoma drugačne načrte. Šestnajst let je starost, ko je še vse mogoče. Eva pa je v obdobju, ko se človek na poti v odraslost prvič spotakne. S to razliko, da ima še možnost, da se sprejme in gre po poti, ki si jo bo izbrala. Tako je na neki način bolj napredna od junakov iz Zgodb (smeh).

Vendarle se zdi, da so se včasih mladi bolje upirali kot danes.

Vsaka generacija v zgodovini je imela svoj delež neprilagojencev in upornikov. Le drugi strahovi so. V preteklosti morda nisi imel ­toliko možnosti, da bi štrlel iz ­povprečnosti, ker si lahko pri tej starosti že umrl od lakote. Zdaj na svobodo posameznika vpliva ­kapitalizem, čeprav se sliši smešno. Če hočeš preživeti, si pohleven.

Gre danes za nekakšno infantilizacijo posameznika? Eva bruha jezo na vse, čeprav ji zares ni hudega.

Ljudje se različno odzivamo na nesamozavest ali frustracijo. Nekateri se vržejo v delo in so pridni, drugi so tiho in se skrijejo v kot, da jih nihče ne opazi, tretji pa kričijo in izražajo nezadovoljstvo. Sprav­ljajo se na vse okoli sebe, čeprav imajo problem sami s sabo. Ko smo frustrirani, je, ne glede na starost, prvi vzgib infantilen. Jeza zaradi nemoči, ker ne vemo, kako naprej. Ko si starejši, poznaš več orodij, kako se s takimi čustvi spopasti, ali pa znaš bolje zakamuflirati to, da ti je težko. V filmu sta Evin upor in iskanje same sebe neprijetna.

Za gledalca?

(smeh) Saj jo moraš imeti kar rad. Navsezadnje so knjige, ki jih prodaja, res šund in njena šefica je grozna. Treba je občudovati njeno drznost, koliko si res upa.

Glavni lik filma Prasica, slabšalni izraz za žensko v režiji Tijane Zinajić je neprilagojena ženska, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način. Foto Saša Huzjak

Vidite Evo tudi v vlogi preganjalke stereotipov o predstavi žensk v družbi in navsezadnje tudi v slovenskem filmu?

Mlade generacije, ki so del tega odstotka alternativcev danes, so v odnosu do žensk veliko bolj kultivirane. Tudi punce so veliko bolj emancipirane. Svet pa po neki čudni logiki leze nazaj v srednji vek. Spet se borimo za osnovne pravice, ki smo jih nekoč že izborili, kot so enakopravnost spolov in seksualnih identitet ter pravica do tega, da si tak, kakršen si, in ti ni treba ugajati drugim. Tragedija je, da se spet pogovarjamo o pravici do splava. Tega preprosto ne razumem. Zato je mogoče zdaj čas, ko je treba še bolj kričati.

V popkulturi najbolj vidno preganjajo predsodke raperke. Poskušajo jih odpraviti z vulgarnostjo, kletvicami, seksualizacijo v besedilih in pojavi. Res ni drugega načina, da se ženska opolnomoči?

To je prava emancipacija. Ne, da izobražena ženska parira moškemu intelektualno, ker mu po moči in fizično ne more, ampak da mu konkurira v vseh stvareh. Če je vplivnica na instagramu, je tudi to njena emancipacija. V popkulturi je enega od prvih korakov za feminizem naredila Madonna, ki se je emancipirala z ženskostjo, telesom, seksualnostjo mimo družbenih pričakovanj in si tudi izborila svobodo, da je to lahko počela, ne da bi jo vsi označili za prasico. Vsaka ženska se lahko emancipira po svoje in se bori proti vzorcem, ki se pojavijo že v osnovni šoli. Fant, ki ima več punc, je frajer. Punca, ki se je na žurki poljubljala z dvema fantoma, pa je takoj obveljala za kurbo.

Že z naslovom filma odpravljate tabuje, požvižgate se na politično korektnost. Eva reče vse, kar ji pade na pamet, tudi rasistični vic. Kje so meje brutalne iskrenosti?

Eva ni rasistična, je pa dvolična, kot vsi mi, ki si govorimo rasistične in šovinistične vice, ker pač že nismo rasisti in šovinisti. Radi se delamo boljše, kakor smo. Če bomo določene teme obravnavali, se bomo lahko spoprijeli z grdim v sebi in si priznali, da smo bedni. Potem se bomo morali vprašati, kako lahko to popravimo in izkoreninimo. Torej, še sreča, da imamo Evo, da izrazi vse tisto, česar si me ne upamo, ali pa bomo prav zato, ker je to izgovorila že ona, zdaj lažje priznale, da smo tudi kdaj … Ni samo Eva, sta tudi Nina in Sara, veliko različnih profilov je v tej skupini umetnikov.

In tudi ti gredo Evi na živce. Tudi kritika umetniške scene kaže na to dvoličnost?

Ta kritika je bolj v smislu, da nihče ni idealen. Ni skupine ljudi, ki je boljša od druge. Morda stvari delujejo na drugih ravneh, a ista patologija se pojavlja povsod. Sama sem del umetniške srenje in tudi mi si moramo priznati, da nismo zdravi, nismo nad drugimi, moramo si priznati, da smo tudi mi del sveta, ki živi narobe, ki je okruten in egoističen. To torej ni kritika umetnikov samih – umetniki so super, kot so super vsi ljudje, so pa tudi bedni. Film nikogar ne diskreditira dokončno, vsi dobijo pet minut pozornosti, da se izkažejo, a že v naslednjem prizoru jih relativizira.

Ker svet ni črno-bel.

Ne. Zelo barvit je.

Ostre robove sveta v filmu mehčata tudi nagrajeni kostumografija Matica Hrovata in scenografija Neže Zinajić, ki poudarjata karakter likov in ustvarjata ­domačnost. Od kod navdih za vizualno podobo?

Morda od mojih noči na Metelkovi in žurov v raznih ljubljanskih stanovanjih. Maska, kostum in scenografija ter tudi kamera, seveda – celoten vizualni del filma je zelo močen in topel. Na neki način daje skladnost Evinemu kaosu. Njenemu presvetlemu pudru, razmazani šminki, neprespanemu obrazu, barvam in nasičenim prostorom. Kaos ima neko toplino. Tako vidim svet in tak se mi zdi noro privlačen. Spomnim se, kako sem se pri dvajsetih letih po prekrokani noči zjutraj, preden sem šla na faks, pogledala v ogledalo, vsa bleda, s podočnjaki, shujšana in z razmazanimi ličili, in si rekla: Kako si lepa! Rada imam patino težkih noči.

Direktor fotografije Miloš Srdić in režiserka Tijana Zinajić med snemanjem filma. Foto Saša Huzjak

Filme vedno ustvarjate s prijatelji in družino. Je tako lažje?

V Sloveniji kakorkoli obračaš, prej ali slej delaš z družino. Majhen krog ljudi se ukvarja s filmom. Pa ne gre za familijarnost. Izbrala sem jih zato, ker obvladajo svoj posel in ker se dobro razumemo in rada delam z njimi. Vsi so pristali na sodelovanje, čeprav bi morda s kom drugim zaslužili več.

Zanimata me izbira in vaše delo z igralci, saj ste tudi sama igralka in 'acting coach'. Kako se je med njimi oblikovala kemija?

Igro razumem intuitivno. Že med branjem scenarija si predstavljam lik. Ko smo recimo izbirali igralko za vlogo Nine, je prišlo na avdicijo dvajset deklet, vse po vrsti so bile fenomenalne. Na koncu sta me osvojila barva glasu in smeh Anuše Kodelja, ki se mi je zdela pravšnja za dinamiko med tremi cimri. Tosja Flaker Berce z minimalno obrazno mimiko in ležernim, skoraj monotonim načinom govora, ta tisoč in en jezni izraz Lize Marijine in svetla, nora Anuša. To je bila prava kombinacija. K sreči imamo res dobro generacijo igralcev in našli smo prave.

Nekaj prizorov je nepozabnih. Izstopa koreografiran plesni prizor v disku, ki na izviren način ustavi čas. Kje ste dobili idejo za ta prizor?

Od nekdaj sem velika ljubiteljica muzikalov, koreografij in plesa. Tudi v tem scenariju sem hotela najti trenutek, ko se zgodba prevesi v muzikal, ne sicer s petjem, ampak s plesom. Prizor prav s to umetno narejenostjo deluje realno. Ne znam prav razložiti ... prav petje in ples me prikleneta na film in še bolj sočustvujem z liki. V takih prizorih ne potrebujem hipernaturalizma. Če bi bila v taki situaciji, bi tako doživljala svet okoli sebe. Svet bi zaplesal in vse bi bilo popolno, ker sem v tem trenutku srečna. Ja, sem kar romantična duša (smeh).

"Od nekdaj sem velika ljubiteljica muzikalov, koreografij in plesa," pravi Tijana Zinajić. Foto Saša Huzjak

Glasba je v filmu samosvoje poglavje. Izbrane pesmi tako rekoč izpovedujejo zgodbo filma, opisujejo stanja, prizore, čustva, atmosfero. Tako v filmu nastopajo tudi Matter, Popotnik, Čao Portorož, Srečna mladina, Koala Voice, YGT, Balans, PTČ, Ichisan in številni drugi.

Lahko rečem, da se je odzvala vsa umetniška scena in ponudila filmu roko. Tako kot smo povabili mlade likovnike, da so prispevali svoja dela za film, in plesalce, ki so nastopili v tistem prizoru, smo vključili tudi mlajše slovenske glasbene skupine. No, tudi pesmi skupine Hazard in Ota Pestnerja v filmu delujejo naravno. Ivian Kan Mujezinović in Gregor Andolšek sta veliko raziskovala in našla ogromno dobre domače glasbe. Veliko glasbe smo poslušali tudi z otroki v avtu, tako sem na primer slišala za Popotnika, pokazal mi ga je sin Ivan. Angažirala sta se tudi producentka Lija Pogačnik in njen sin Val, ki se ukvarja z glasbo. Glasba je prihajala z vseh strani in Ivian in Gregor sta jo umeščala v film. Rdeča nit med različnimi stili in generacijami je bil Radio Študent. Vodilo je bilo, da izberemo glasbo, ki bi jo v določenem obdobju vrtel ta radio. V prvi montaži je bilo glasbe trikrat več kot na koncu, pa je je še vedno veliko. To je dokaz, da imamo Slovenci res ogromno dobre alternativne glasbe.

Bo torej izšel soundtrack?

Tega bi si zelo želela. Ampak čas se je spremenil. Zadeve z avtorskimi pravicami so zapletene. Dilema je, ali izdati album na spletu ali v fizični obliki. Vsekakor pa ob premieri marca prihodnje leto v Kinu Šiška načrtujemo velik koncert z omenjenimi zasedbami in slikarsko razstavo. Še prej pa ga bodo gledalci lahko videli tudi na Liffu.

Ekipa filma Prasica, ki je bil izbran za najboljši slovenski film v na FSF. Foto Koka Press, Katja Kodba