Portreti razvpitih mož in utišanih žensk

Aktualni, kritični prikazi družbe­ z jasnimi sporočili, ki pozivajo­ k akciji, pa razkriti miti, padle­ ikone­ ter intimni in globalni­ ­portreti, ki ganejo z vizualno ­impresivnostjo. V tednu dni se bo na 21. Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki odvrtelo 25 dokumentiranih zgodb, ki ­spreminjajo pogled na svet.

»Dokumentarni filmi jasno naslav­ljajo kršenje človekovih pravic, družbene krivice nasploh in dajejo ljudem glas,« je v pričakovanju nove edicije Festivala dokumentarnega filma (FDF) povedala direktorica organizacije Amnesty International Slovenija Nataša Posel. Organizacija, ki varuje človekove pravice, namreč že enajsto leto zapored podeljuje glavno nagrado na festivalu. Vsebine doslej nagrajenih filmov odslikavajo stanje v družbi v zadnjem desetletju. Tokrat je selektor programa Simon Popek v tekmovalni program uvrstil pet naslovov, kar trije izmed teh pa kažejo položaj žensk v družbi in so delo režiserk.

V letošnjem prepletu zgodb z vseh koncev sveta je mogoče razbrati tri rdeče niti, ki povezujejo po tri naslove. Kot rečeno, ena nit tke prizore krutega vsakdana izkoriščanih žensk in razkriva hipokrizijo zgodovinske prevlade moških. Vsaka po svoje, a s šokantno neposrednostjo oziroma estetsko izbornostjo, režiserke razkrivajo zgodbe izkoriščanih, zasužnjenih, zlorabljenih, iznakaženih, a tudi pogumnih in potrpežljivih žensk.

Režiserka Bernadett Tuza-Ritter je film Zasužnjena ženska posvetila 53-letni Madžarki Mariš, ki že deset let prestrašena in nemočna vztraja v sužnjelastniškem odnosu z ­»gospodarico«. Švicarska režiserka Barbara Miller se je s prikazom zgodb z več koncev sveta osredotočila predvsem na žensko seksualnost v filmu #ženskiužitki. Francoska režiserka Aminatou Echard pa je iz osemmilimetrskih filmov liričnih podob kirgiških žensk stkala zgodbo iz romana Džamilina ­ljubezen Čingiza Ajtmatova.


 

Stalin, Gorbačov, Putin

Skupna točka druge trojice filmov je sovjetsko-ruska tematika. Da so prav letos nastali trije dokumentarci o Stalinu, Gorbačovu in Putinu, je prej srečno naključje kot premišljena poteza, je povedal Popek. Beloruski režiser Sergej Loznica se je zakopal v arhive in s filmom Proces ustvaril obsežno dokumentirano vizijo sodnega procesa proti »inženirski stranki« s konca tridesetih let prejšnjega stoletja, ki ga je sprožil Stalin, da bi obračunal s političnimi nasprotniki. Ukrajinski režiser Vitalij Manski, nekdanji uradni dokumentarist ruske nacionalne televizije, je s kamero vestno spremljal vzpon mladega Putina. Zdaj si s pregledom tega arhivskega gradiva v filmu Putinove priče zastavlja moralno vprašanje, ki ga preganja zadnja leta: Je mar v vlogi dokumentarista in medijskega agenta med predvolilno kampanjo tudi sam aktivno pripomogel k Putinovi nadvladi, ne da bi prepoznal njegovo avtokratsko naravo?



Kultni dokumentarist Werner Herzog, ki se mu letos FDF poklanja z retrospektivo, se v lani nastalem filmu Srečanje z Gorbačovom osebno pokloni zadnjemu sovjetskemu voditelju in se mu v iskrenem dialogu – veliki cineast z velikim politikom – zahvali, da je omogočil nenasilen konec hladne vojne in združitev Nemčije.
 

Retrospektiva Wernerja Herzoga

Poleg tega najnovejšega Herzogovega filma bo na festivalu prikazanih še osem njegovih dokumentarnih mojstrovin. »Obsežnejše retrospektive njegovega dokumentarnega opusa pri nas nismo videli vsaj zadnjih dvajset let. Nekateri njegovi filmi iz osemdesetih in devetdesetih let bodo pri nas na velikem platnu prikazani prvič,« je povedal Popek in dodal, da bomo Wernerja Herzoga lahko videli kot izjemnega dokumentarista, ki skozi svoje filme daje glas ljudem iz Afrike in tretjega sveta.



Na 21. festivalu dokumentarnega filma, kamor bo pospremilo svoje filme lepo število gostov, bo dobro zastopana tudi hrvaška produkcija. Ob desetletnici kontroverznega časnika Feral Tribune sta Marina Banićević in Saša Stanić ustvarila film Viva Ludež: pogovor s Feralovo trojico, v katerem z Viktorjem Ivančićem, Borisom Dežulovićem in pokojnim Predragom Lucićem pretresata zgodovino Ferala in aktualno hrvaško politiko. V filmu Razglednice lokalni prebivalci obmejnih hrvaških vasic prikažejo absurde podeželskega vsakdana, film Nori dnevi, ki ga je soproducirala Petra Seliškar, pa je intimen, čustveno nabit portret dveh duševno drugačnih oseb in hkrati slika zgrešenega zdrav­stvenega sistema.

Za protiutež družbenokritičnim temam sta tu dva »športna« filma. Francoska filmska analiza ameriškega teniškega asa John McEnroe: cesarstvo popolnosti, ki ni zgolj film za športne navdušence, je poudaril Popek, in Neskončni nogomet, portret fenomena strasti in obsedenosti z nogometom, kot ga doživlja ekscentrični sanjač, birokrat, a v mladih letih nogometni up, v novem filmu priznanega avtorja novega romunskega vala Corneliuja Porumboiuja.