Östlundova hiperbolična družbena geometrija

Festival se je v zmernem tempu prevesil v drugo polovico in prestavil v višjo prestavo. Med čakanjem na enega od najbolj pričakovanih filmov v tekmovalnem programu, Cronenbergovih Zločinov prihodnosti, ki so navdušili občinstvo na ponedeljkovi projekciji, smo si ogledali še dva obetavna naslova starih znancev festivala.

Francosko-italijanska igralka in režiserka Valeria Bruni Tedeschi ima gotovo svoje občinstvo, ki jo preprosto obožuje. Drugi avtorici, ki se v svojih filmih pogosto tudi zasede, denimo v vlogi režiserke (Počitniška hiša), očitajo, da snema filme o bogatih in njihovih banalnih težavicah. Da je bourgeois, je priznala tudi sama, a je to ne moti. Življenje je pesem, kot Evrovizija. In kot na pevskem tekmovanju je tudi francosko-italijanska zvezda institucija, ki je v tekmovalni program v Cannesu sprejeta tako rekoč avtomatično. Z Igralko (2007) je dobila nagrado žirije v sekciji Posebni pogled, z Gradom v Italiji (2013) se je potegovala za zlato palmo, Počitniško hišo je canska selekcija sicer obšla, zdaj pa je z Večno mladimi ponovno trdno v sedlu.

Talentirana Stella (Nadia Tereszkiewicz) in nesrečni Étienne (Sofiane Bennacer) v filmu Valerie Bruni Tedeschi Večno mladi FOTO: arhiv canskega filmskega festivala

Življenje ni samo pesem, je tudi igra. Tako se zdi, ko nam vrata v svoj svet odpre Valeria Bruni Tedeschi, popolnoma očarana z vsemi vidiki filma in gledališča, posebej s subtilnimi vzorci umet­nosti igre. Kot v njenih prejšnjih filmih smo spet na avdiciji, pravzaprav sprejemnem izpitu, kjer se mladi igralci, vsi po vrsti neverjetno talentirani, potegujejo za sprejem na znamenito igralsko šolo teatra Les Amandiers, ki jo vodi zdaj že pokojni gledališki in filmski režiser Patrice Chéreau. Po Parizu vozijo spački in katrce, pišejo se osemdeseta in zrak diši po nostalgični svobodi. Kot kakšni pozni otroci cvetja se mladi, ne­ugnani, kuštravi in prelepi igralci in igralke predajajo čustvom na odru, strastno gradijo svoje vloge, iščejo dramatične trenutke v svojem še ne dvajsetletnem življenju, z avtomobili nevarno drvijo po ulicah ter si iskreno zrejo v oči in izpovedujejo najglobljo ljubezen. Svoboda je le še ena beseda za to, da nimaš česa izgubiti, v ozadju poje Janis Joplin. Ne svita se jim, da so jim dnevi brezskrbnosti in nedolžnosti šteti.

Stella, princeska, ki z butlerjem živi v dvorcu z odsotnimi starši, Frank, ki je pri devetnajstih že poročen in pričakuje hčerko, divja rdečelasa Adèle in skrivnostni, mračni Étienne, ki išče uteho v drogah, postanejo prijatelji in ljubimci, medtem ko na odru priprav­ljajo produkcijo Platonova – igro o mladosti, ki umira, in lahkoživosti, ki je v resnici izgubljenost in odsotnost smisla. Film tudi sicer buhti od referenc in poklonov sedmi umetnosti, od Tramvaja poželenja do Mularije Larryja Clarka, in plejada francoskih klasik vmes. Valeria Bruni Tedeschi z lepo, nostalgično zrnato fotografijo pričara romantično-tragično slovo od mladosti.

Shakespearjevska poguba napuha

Na avdiciji za modno revijo se začne tudi geometrična anarhična satira Šveda Rubena Östlunda, ki je po zmagovalnem Kvadratu (v Cannesu je zlato palmo za najboljši film prejel leta 2017) zdaj posnel še trikotnik – Trikotnik žalosti. Kot nas v duhovitem uvodnem insertu te tridelne odisejade razsvetli gobezdavi modni bloger, ki poplesuje med polgolimi izklesanimi telesi perspektivnih manekenov v zakulisju modne avdicije, gre za trikotnik med nosom in obrvmi, kjer se najprej rade pokažejo gube zaskrbljenosti. Ne preostane nam drugega, kot da se sprostimo in uživamo v vožnji, ki jo Östlund v koritu svetovne brozge samozavestno krmili proti odtoku.

Spremljamo prelep mlad par, eksistencialno perpleksnega manekena Carla in osamozaveščeno influencerko Yayo, ki se z drugimi gosti odpravita na križarjenje z luksuzno jahto, polno ustrežljivega osebja, ki si obeta mastne napitnine. (Med njimi je treba izpostaviti Dolly De Leon v vlogi filipinske čistilke stranišč, ki si nedvomno zasluži nagrado.) Med poležavanjem na palubi se Carl in Yaya zbližata z nekaterimi gosti, ki živijo v svojih s šampanjcem naphanih mehurčkih – ostarelim britanskim parom, ki je obogatel z orožarskimi posli, in ruskim oligarhom (igra ga zvrstni hrvaški igralec Zlatko Burić) oziroma samooklicanim vzhodnoevropskim kraljem dreka, saj je obogatel s poljskimi gnojili, in njegovo mlajšo, primerno umetno iztesano ženo. Kakopak jih ravno med slavnostno večerjo s popolnoma zapitim kapitanom (Woody Harrelson) zajame kataklizmični vihar, da med srkanjem ostrig in zobanjem kaviarja, poplaknjenega s hektolitri šampanjca, izmenično bruhajo in driskajo vsepovprek. Pri tem je Östlund skoraj tako nazorno dosleden kot kralj B-filmov Lloyd Kaufman v svoji kultni parodiji Viharja, naslovljeni #ŠekspirjanskaŠtala (Shakespeare's Shitstorm).

V ključnem trenutku prevzameta krmilo ruski kapitalist in kapitan – sicer deklarirani ameriški marksist. Medtem ko drug v drugega mečeta citate velikih državnikov o demokraciji, komunizmu in kapitalizmu, na jahti vlada anarhija.

V tretjem delu se kot brodolomci znajdejo na otoku, razredni boj je poražen, zavlada naravna selekcija, ki premeša karte prej veljavne družbene hierarhije po analogiji Gospodarja muh (muhe so vseskozi tudi leitmotiv, ki komično moti perfektne instagramske posnetke).

Östlundove premise torej niso nič novega, izvedba pa je nadvse zabavna in domišljena. Zato je Trikotnik žalosti nedvomno kandidat za zlato palmo. Je kritika korporativne kulture, hipokrizije družbenih medijev, razredne družbe, fiktivne enakopravnosti spolov in norm, pa tudi površinske ter lažno ozaveščene modne industrije, ki si izkoriščevalsko prilašča in sprevrača vzorce ter prodaja cinizem, zamaskiran v optimizem. Riba smrdi pri glavi in okoli nje že brenčijo muhe.

Femicid na platnu in za njim

Prelet vojaških letal za Toma Cruisa

Kdo bo zadal zadnji rez?