Odraščanje v mladih in srednjih letih

Tretji dan festivala je minil v znamenju animiranih in dokumentarnih filmov. Slednji so žanr, ki v letošnji filmski produkciji nasploh prevladuje, kar je opazno tudi v tekmovalnem programu celovečercev, v katerem je razmerje med 16 igranimi in dokumentarnimi filmi izenačeno. Številne mlajše gledalce je včeraj privabila v Portorož slovenska premiera filma Gajin svet Petra Bratuše.

Preskok od direktorja fotografije do režiserja in scenarista ter od oglasov in kuharskih tv-oddaj do filmov ni lahek, kar dokazujejo številni slovenski režiserji, ki se nikoli niso odločili za to. Peter Bratuša je eden izmed tistih, ki si je to drznil ter najprej z dvema kratkima filmoma in domiselno tv-serijo Življenje Tomaža Kajzerja uspešno prebil led. Očitno je bila ustvarjalna nuja velika, saj na letošnjem festivalu tekmuje kar z dvema celovečercema. O Prebujanjih, ki so kinematografsko pot že preživeli, ne bomo pisali, raje se posvetimo Gajinemu svetu, ki je včeraj v Portorožu doživel slovensko premiero. Film prihaja k nam z dobro popotnico s sosedskih festivalov. Na festivalu filmov za mlade v Buzetu na Hrvaškem je prejel glavno nagrado, za najboljši film ga je izbrala tudi otroška žirija na Sarajevskem filmskem festivalu.

Dvanajstletna Gaja (Tara Milharčič) je navihana, duhovita, bistra, odgovorna, razumevajoča in vljudna punčka, ki, potem ko se mama pridruži Zdravnikom brez meja in odide v Afriko »iskat smisel in potrditev«, z odtujenim očetom, ki je tudi zdravnik, naveže pristen stik – predvsem skozi skupno ljubezen do jazza. Ob tem mlada Gaja z enim očesom pazi na najstniško sestro (Neža Smolinsky), ki je razen manekenstva skoraj nič ne zanima.

Film s široko žanrsko opredelitvijo »mladinska romantična komedija z elementi kriminalke« slika pravljični svet višjega srednjega razreda, emocionalni dialog z mladimi, vajenimi spolirane komercialne produkcije, pa vzpostavlja tudi z »oglaševalsko« estetiko – počasnimi posnetki in t. i. beauty shots –, ki jo je Bratuša kot svoj pečat iz oglasov prenesel na film. Ta stilistični izziv ni vedno nujno v funkciji narativne strukture in v dinamiki filmske pripovedi prej deluje kot mašilo.

Naslednja zagata je tematska raztresenost filma. Gajin svet bi tematsko lahko umestili med filme o odraščanju, pri katerih je bistvena transformacija glavnega lika, ki gre skozi vrsto preizkušenj. Tudi Gajo pestijo številne težave, spoprijeti se mora z ločitvijo staršev, odtujenostjo v družini in nevarnostjo svetovnega spleta, ki preti predvsem njeni sestri. Čeprav je Gaja naratorka in naslov namiguje, da je to pogled skozi njene oči, se večji del filma ukvarja z očetom samohranilcem (Sebastijan Cavazza) in njegovim usklajevanjem kariere, družine ter zasebnega romantičnega življenja. Gaja s svojo iznajdljivostjo »reši svet«, a na koncu filma dejansko doživita preobrazbo njena sestra in oče, medtem ko Gaja ostane enaka navihana, duhovita, bistra, odgovorna, razumevajoča in vljudna punčka kot na začetku filma. A to mladih gledalcev najbrž ne bo zmotilo, da ne bi filma toplo sprejeli tudi v slovenskih kinih, kjer ga bodo predvajali prihodnji teden.
 

Dokumentarni portreti in selfieji

Domači dokumentarni filmi zadnja leta doživljajo razcvet, kar je, če upoštevamo dostopnost filmske tehnologije in nizek nacionalni filmski proračun, logična posledica. Tematsko obsegajo različna področja, od socialnih do ekoloških problemov, v tekmovalnem celovečernem programu (ocenjuje jih ista žirija kot celovečerce) pa izstopajo predvsem dokumentarni portreti. Kar pet od osmih filmov (brez drastičnih razlik v formi) predstavlja lik in delo pomembnih Slovencev. V letu Cankarja smo dobili kar dva filma o pisatelju, enega je posnel Amir Muratović, drugega Dušan Moravec (o tem podrobneje v prihodnjih dneh). Danes zvečer bodo zavrteli portret punk rock legende Pera Lovšina v režiji Janija Severja, ki ga bo pospremil sam portretiranec s posebnim ­koncertom.
 

Pestro življenje nekega teoretika

Včeraj nam je Boris Jurjaševič od blizu predstavil cineasta, profesorja filmske teorije, umetnostnega zgodovinarja, filmskega kritika, urednika, nekaj let tudi direktorja FSF in »pronicljivega opazovalca slovenske kulture, filma in življenja nasploh« Jožeta Dolmarka oziroma mu pustil, da pove svojo zgodbo kar sam. Intervju z Dolmarkom, zazrtim stran od ogledala, je reminiscentna narativna sled, ki nudi iztočnice za številne druge sogovornike, arhivske posnetke in filmske inserte Dolmarkovih mladostniških igralskih ambicij.

Zasluge za svoj intelektualni razcvet takoj na začetku pripiše svojim učiteljem od ranih let. Anekdote vodijo gledalca od njegovega prvega obiska puljskega festivala leta 1968 – v zlatih časih jugoslovanskega črnega filma, ko sta z dragim kompanjonom Silvanom Furlanom šotorila ob areni in preskakovala mogočne zidove, da bi se »prešvercala« na projekcije. Do solz ganjen se spominja vtisa, ki so ga naredila nanj predavanja italijanskih profesorjev v impozantni zgradbi univerze na tržaškem hribu, pa modrosti starost Aleksandra Petrovića in Živojina Pavlovića v Beogradu ter uredniške vloge pri reviji Ekran, kjer so se predali filmu do zadnjega diha oziroma kadra, kot se spominja Majda Širca.

Sentimentalno popotovanje v čase, ko sta bili pomembni dve stvari, »gledanje filmov in popivanje«, doseže vrhunec v Parizu, kamor se Dolmark vrne, da bi podoživel ure na predavanjih Rohmerja ter Deleuza in dneve, ko je ob pivu debatiral o filmih in s Slavojem Žižkom jedel jagode s smetano. Film Tkanje pogledov je neprecenljivo čtivo za mlade teoretike.
 

Med iskanim in najdenim svetom

Podobno se v prvi osebi svojega pestrega filmskega življenja, prežetega s političnim aktivizmom, spominja režiserka Maja Weiss, ki se je na pobudo urednika na televiziji lotila filmskega selfija – od mladosti do menopavze, kot se uvodoma pošali. Za to težko nalogo, ki zahteva določeno mero narcisizma in se a priori odreka objektivnosti, se je pred dvema letoma odločil tudi Vinci Vogue Anžlovar, z »olajševalno okoliščino«, da ima diagnozo mejne osebnostne motnje.

Maja Weiss si na začetku revizije svojih petdesetih let, štiridesetih filmov in štiridesetih nagrad z glasom Silve Čušin (svoje Angele Vode) zastavi vprašanje Kdo sem? ter se spusti po toboganu spominov na svoja dela s socialno-politično angažirano tematiko, ki jo vznemirja vse življenje. Predvsem pa osvetli neomajen, vztrajen, požrtvovalen, strasten ženski princip delovanja umetnice, ki se z vsakim filmom izgubi in ponovno najde v zgodbah ljudi, ki jih snema.