Ni vprašanje, ali bo prišla ebola k nam, vprašanje je le, kdaj

Po sodni dramski seriji Dobra žena in komični Dietland je nova vloga resnične znanstvenice Nancy Jaax precejšen odmik. Kako to, da ste se je lotili?

Ko so mi poslali scenarije za prve štiri epizode, sem bila osupla nad tem, da sploh nisem vedela, da je leta 1989 ebola zadela Ameriko. Nisem mogla verjeti svojim očem, na mah sem prebrala vse štiri. Bila sem popolnoma zgrožena, kako se je to lahko zgodilo in da berem zgodbo iz leta 1989, ki je še vedno aktualna. Ravno dan prej je bila ebola na naslovnici New York Timesa zaradi dogajanja v Kongu. Takrat še nisem brala knjige Richarda Prestona, a sem začutila, da je Nancy Jaax neopevana ameriška junakinja, na katero moramo opozoriti. Je pa še en razlog, in sicer globalna kriza zaradi ebole, to, da je treba ljudi opozoriti na pomembnost znanosti, na to, kako močno jo potrebujemo, da moramo podpreti naše znanstvenike, da bomo lahko končali to res grozljivo epidemijo. V Ameriki slišijo, da se nekaj dogaja v državah daleč proč v Afriki, in mislijo, da se njih ne tiče, da ni njihov problem. Jaz pa vem, da ni vprašanje, ali se bo kaj takega zgodilo tudi v Ameriki, vprašanje je le, kdaj se bo.
 

Žarišče: Od nedelje, 15. septembra, National Geographic ob 20.00

Ženske so zadnje čase dobile več glavnih vlog posebno v formatih miniserij, poleg tega so v vaši seriji res zveneča imena, kot so Ridley Scott kot producent, igralci Noah Emmerich, Liam Cunningham, Topher Grace …

No, Ridley je bil moj šef pri Dobri ženi, on je bil pravzaprav tisti, ki me je spravil k Dobri ženi, tako da je bil eden od razlogov za to, da sodelujem. Za Ridleyja Scotta bi prebrala tudi telefonski imenik. Vedela sem, da sem v dobrih rokah. Topher, Liam in Noah so podpisali, potem ko sem jaz sprejela vlogo, tako da je serija res bogata. Igranje je namreč reagiranje. Je kot igranje tenisa, če igraš z nekom, ki je res dober, tudi sam postaneš boljši. Pravi užitek je bilo delati s temi ljudmi. Sicer je bila ta zgodba na mizi Ridleyja Scotta kar trideset let. To naj bi bil dveurni film in dobra plat tega, da jim zgodbe ni uspelo posneti prej, je, da je zdaj postala šesturna. In da poveš to kompleksno zgodbo, res potrebuješ šest ur. ​


 

Kako pa ste se pripravljali na vlogo, kaj vam je bilo v največji izziv?

Pripravljala sem se z nečakom Nancy Jaax, dr. Michaelom Smitom, ki je eden vodilnih ameriških specialistov za nalezljive bolezni. Veliko sem se naučila od njega, bil je na primer v Sierri Leone leta 2015, ko je izbruhnila ebola in je umrlo 11.000 ljudi. To je bila zame velika šola, saj nisem imela pojma o eboli, o znanosti, ki stoji za iskanjem cepiva, o celotni zgodbi. Sicer pa je bil moj največji izziv zapomniti si vse dialoge z znanstvenimi izrazi in poskrbeti, da bi mi gladko stekli z jezika, medtem ko sem bila oblečena v težko zaščitno obleko. Gledalci namreč ne vedo, da so te obleke ne le neverjetno okorne, ampak tudi težke – tehtajo skoraj 25 kilogramov – in povrhu so narejene za moške. To je bilo leta 1989, Nancy je bila edina ženska med elito na svojem področju in je seveda nosila moško zaščitno obleko. Najhujši pa so ventilatorji v njej, saj povzročajo neverjetno glasno brnenje. Skušati si zapomniti dialoge in jih jasno izgovoriti, medtem ko si odtujen od soigralca, je bila najtežja stvar v moji karieri. Med drugim sem spoznala, da sem globoko klavstrofobična in me te obleke spravijo na rob panike. Tega nočem nikdar ponoviti.

​

V enem od prizorov Nancy Jaax reče mladim rekrutom, preden gredo v laboratorij četrte stopnje biološke varnosti: »Strah te naredi osredotočenega.« Zanima me, kateri od strahov vas dela osredotočeno.

Veste, kaj me dela odločno in zagnano: to, da imamo voditelje, ki zanikajo znanost. Na smrt me straši, da obstaja kdo, ki zanika globalno segrevanje oziroma znanost na splošno. Ne razumem, zakaj nekateri mislijo, da vedo več od znanstvenikov, ki neko stvar preučujejo leta in leta. Straši me dejstvo, da imamo v Ameriki trenutno epidemijo ošpic, ker ljudje ne verjamejo znanstvenim ugotovitvam. Dejstvo, da imamo možnost ustaviti te strahote, če podpremo znanstvenike, ki so pripravljeni tvegati svoje življenje, a ljudje ne poslušajo – to me na smrt me straši.

Veste, kaj me dela odločno in zagnano: to, da imamo voditelje, ki zanikajo znanost.

Če prav razumem, ste spoznali resnično Nancy Jaax. Kaj ljudi, kot je ona, žene, da gredo v svojem delu tako daleč, da tvegajo življenje?

Veste, da sem jo prav to vprašala. Vprašala sem jo zato, ker si sama ne morem predstavljati, da bi zaradi svojega dela tvegala življenje. Ampak ona tega ne jemlje tako. Povedala bi vam, da je to njeno delo in strast. Najsrečnejša je bila v zaščitni obleki v laboratoriju četrte stopnje biološke nevarnosti pri razkrivanju teh patogenov. Ja, rešila je veliko življenj, a se ni doživljala kot nekakšno junakinjo. Ona to vidi kot – to je moja služba, za to sem izurjena. Edinkrat, ko je mislila, da je njeno življenje ogroženo – čeprav je v resnici vsakič, ko stopiš v laboratorij –, je bilo, ko se ji je strgala obleka, na roki pa je imela ureznino. Sicer pa je ta obleka njen kraj sreče, kjer je lahko v miru delala.

Ste po vsem tem postali kaj bolj prestrašeni, morda celo paranoični zaradi vseh bolezni?

Ne ravno paranoična, ampak povem vam, da sem veliko bolj pozorna na marsikaj, odkar sem delala s strokovnjakom za nalezljive bolezni. Recimo ves čas nosim s seboj razkuževalec za roke, imam ga celo v torbici za večerne dogodke. Prav tako vas bodo strokovnjaki spodbodli, da glejte ljudi, kolikokrat na dan se dotaknejo obraza. Omenjeni Michael Smit mi je rekel, da se večina strokovnjakov za nalezljive bolezni nikoli ne dotika svojega obraza in da zato nikdar ne zbolijo. In zdaj se vsakič, ko se hočem popraskati po očesu in dvignem roko k obrazu, zavem, kaj počnem. Tako da se vsekakor bolje zavedam nekaterih stvari in sem tudi nekoliko bolj previdna.

Če bi bila moški, ki bi imel sedem let serijo številka 1 na CBS in bi nato nastala sestrska serija, vam zagotavljam, da bi bil plačan precej več, kot sem želela dobiti jaz.

Vaša res odmevna vloga Alicie Florrick, profesionalno uspešne ženske, je prišla v času, ko so na malih zaslonih vladali antijunaki vrste Kriva pota in Oglaševalci. Takrat ste iz klišeja prevarane politikove žene naredili večplastno junakinjo, odvetnico, mater, žensko … Zdaj se vračate k vlogi profesionalno uspešne ženske. Vidite kakšno razliko v tem, kako so bili ženski liki napisani prej in kako so zdaj? In se vam zdi, da je Dobra žena kaj vplivala na to?

Ja. Odlično vprašanje … To je prva igrana serija National Geographica, v kateri ima glavno vlogo ženska, tako da je že to dosežek. Saj veste, Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. Nismo še ravno tam, kjer bi rada bila, vidim pa velik premik v svojem poslu, tako na filmu kot televiziji so ženske bolj zastopane in upam, da bodo moči na igrišču počasi izenačene.

Po seriji Dobra žena je nastala serija Dober boj, v kateri imajo glavne vloge vaši soigralci iz serije. Pričakovali smo vas kot gostjo, a se je potem zgodil javni spor z mrežo CBS zaradi plačila. Kako zdaj gledate na to?

Najprej tega ne bi imenovala javni spor. Novinarji so me kar naprej spraševali in potem sem se vprašala, zakaj jaz prikrivam razloge, da me ne bo v seriji Dober boj. Sama sem vlogo že sprejela, ampak pri CBS so se odločili, da mi ne bodo plačali. Ugotovila sem, da ne delam usluge drugim ženskam iz svojega posla, če molčim. Torej ne gre za spor. Prav zdaj delam s CBS novo serijo in smo v dobrem odnosu, zavedati pa se morajo, da morajo biti ženske plačane enako kot moški. Zelo dobro sem se počutila, ko sem lahko na glas rekla: Ne, ni to, da jaz nočem igrati v seriji, ampak so se na CBS odločili, da mojega deleža ne cenijo dovolj, torej me tam ne bo. Imam srečo, da lahko zavrnem kako delo. Večina igralcev ne more. Zato sem odgovorna za to, da osvetlim te stvari: če bi bila moški, ki bi imel sedem let serijo številka 1 na CBS in bi nato nastala sestrska serija, vam zagotavljam, da bi bil plačan precej več, kot sem želela dobiti jaz. Sama sem želela le svojo plačo iz Dobre žene, kar se mi zdi prav in pošteno. Hotela sem ljudem pojasniti, da ni razlog v tem, da mi Dober boj ni všeč, odločila sem se, da ne bom več ščitila moških, ki so se odločili, da mi nočejo plačati.

Še en moški, ki ga javno kritizirate, je vaš predsednik Donald Trump. Kako se na to, da tako javno izrazite kritiko, odzivajo vaši kolegi in drugi iz posla?

Od kolegov sem deležna izključno podpore. Res pa je, da nisem človek, ki bi se zapletal v prepire na twitterju, celo ničesar ne berem o sebi. So pa glede Trumpa glasni tudi številni moji kolegi. Živimo v zelo nevarnih časih, v Beli hiši je zelo nevaren človek in mislim, da se tega mnogi zavedamo. Moj glas je samo eden od mnogih, ki prihajajo z vsega sveta.