Dediči nobelovca končno dali soglasje za serijo, posneto po njegovem romanu

Roman Sto let samote je magnum opus kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, od 30. maja 1967, ko je izšel, je postal kultno delo pri kritikih in bralcih in predmet številnih literarnih študij. Pomeni prelomnico magičnega realizma Latinske Amerike, kjer so resnični dogodki tako magični, da jih je treba prevesti v literaturo, in kjer so resnični dogodki tako brutalni, da jih je treba prevesti v magično.

Leta 2018 smo tudi pri Mladinski knjigi dobili nov prevod Alenke Bole Vrabec, ki je zapisala, »da je Sto let samote prispodoba mikro- in makrokozmosa Latinske Amerike, ki je podoben orjaški freski številnih dogodkov in oseb«.

Na filmsko platno ali na gledališke deske so ga poskušali ujeti številni priznani avtorji, med njimi tudi Francis Coppola in Tomaž Pandur, ki je bil v resnih dogovorih z njegovimi dediči, sam Márquez pa se je za časa življenja vztrajno izogibal temu, da bi prodal pravice za roman, saj je bil prepričan, da filmska priredba ne bi zmogla zaobjeti kompleksne zgodbe.

Márquezov sin Rodrigo García je skupaj z bratom Gonzalom Garcío Barchem tudi izvršni producent nove serije. FOTO: Pablo Vera/AFP

Zdaj je Netflix z blagoslovom Márquezovih sinov Rodriga Garcíe in Gonzala Garcíe Barcha, ki sta tudi izvršna producenta, to obsežno mojstrovino priredil v dvosezonsko serijo, ki bo trajala več kot 16 televizijskih ur, poroča filmska revija Variety.

Ena najzvestejših adaptacij

Prvi del serije Sto let samote, ki ga podpisujeta režiserja Alex García López in Laura Mora, je po pisanju Varietyja ena najzvestejših adaptacij knjige na platno v zadnjih letih.

Zgodba romana se začne sredi 19. stoletja s prepovedano ljubeznijo med Joséjem Arcadiem Buendío (Marco Antonio González) in Úrsulo Iguarán (Susana Morales). Ker pa sta zaljubljenca prva bratranca in sestrična, nevestina mati zlovešče napove, da bo ta zaradi incestuozne zveze rodila pošastne otroke s prašičjimi repi. Ko José v navalu strasti ubije moškega, ki se norčuje iz njegove ljubezni, zakonca zbežita in iščeta prostor, kjer bi živela daleč stran od obsodb in posmeha.

V prvi epizodi tako par in prijatelji, ki jima sledijo, več let tavajo po Kolumbiji, preden se ustalijo in zgradijo majhno vas sredi močvirja, ki jo José poimenuje Macondo. Macondo je izolirana utopija, v kateri se dogajajo nenavadne stvari, duhovniki in dojenčki levitirajo, mrtvi se odločijo, da ne bodo umrli, Rebeca požira apno in zemljo, lepotica Remedios levitira v nebo ...

Obiskovalci 27. mednarodnega knjižnega sejma v Bogoti, aprila 2014, fotografirajo podobo kolumbijskega Nobelovega nagrajenca Gabriela Garcíe Márqueza. FOTO: John Vizcaino/Reuters

Vendar niti najbolj obsedeni in nori liki v Macondu niso tako samovoljni pri uporabi fantazije kot kolumbijska vlada in njen zaveznik, ameriški kapital. Zato se Macondo zdi kot mojstrsko izpisana alegorija za latinskoameriške družbenopolitične razmere, politične korupcije, izginotja levičarskih voditeljev, prepletenosti vidnega in nevidnega sveta, duhov, starodavnih običajev, stikov s smrtjo in umrlimi.

Magični realizem prelit na platno

V romanu je kar nekaj prizorov nasilja, posilstva in incesta, zato se, kot ugotavlja kritik Jack Seale za Guardian, serija znajde pred izzivom, kako te prizore čim bolj omiliti, da so primerni za sodobno družbeno klimo.

Čeprav je težko pričakovati, da bi podobe na platnu lahko tekmovale s podobami, ki jih je Márquezova proza zasejala v našo domišljijo, so vsaj po prvih epizodah sodeč prizori magičnega realizma, kot sta na primer dež rumenega cvetja, ki naznanja smrt Joséja Arcadia, in curek krvi, ki teče skozi mesto do Úrsulinih nog in ji naznani smrt njenega sina, izjemno sugestivno posneti.