Nazaj v prihodnost

Obstaja beseda, ki se avgusta v Kranjski Gori, v času filmskega festivala, pojavi večkrat kot ponavadi – to je beseda surrealno. Že lani so nas prestrelile podobe odprtja: veliko platno, razpeto čez jezero Jasna, ljudje, ki v mesečini sedijo na balah sena in gledajo projekcijo znanstvenofantastičnega filma, v katerem nastopa porno zvezda Stoya, tako da je tudi režiser filma Lazar Bodroža zadovoljen sam pri sebi mrmral: »pa saj to je surrealno«. Letos je grožnja z nevihto zahtevala na videz običajne podobe: Marko Hatlak s Funtangom na trgu namesto na jezeru, platno z iranskim filmom Ljubljena v dvorani Ljudskega doma. A slutnja surrealnosti je očitno visela v zraku in samo čakala, da se – kot Dalíjeve ure – prevesi čez rob. Po filmu smo se s festivalskimi gosti usuli proti hotelu Kompas; »ker ni festivala brez zabave, in te nam ne more vzeti niti dež«, kot je rekel Matjaž Javšnik, bo zabava v kletni diskoteki hotela. Ko smo stopali navzdol po stopnicah, se je zdelo, da vstopamo v hodnike lastne preteklosti. Ogledala na steni in stropu, okroglo plesišče, disko krogla, plišasti separeji, kot prizori iz Vročih noči, Flashdancea in Umazanega plesa hkrati. Proti meni po stopnicah navzgor prihaja silhueta, ko se srečava, ogledalca disko krogle – kot v filmu – osvetlijo obraz. Poznam ta obraz, zdi se, da je ostal zamrznjen v času. To je igralec Crispin Glover, ki je naselil veliko galerijo filmskih čudakov, od lika v Lynchevi klasiki Divji v srcu do Georgea McFlya v prvem delu Zemeckisove franšize Nazaj v prihodnost. Crispin je svoj Posebni šov delil s filmskimi sladokusci v kranjskogorskem kazinoju Korona. Zdaj živi na gradu na Češkem, eksperimentira, reže in sestavlja knjige in filme, je vegan in malo ljudomrzen. Zato je iz diskoteke odšel prej in nas oropal za izkušnjo, da bi v tem neobičajnem prostoru, ikoni nekega izgubljenega časa, poplesavali z njim. Za to bi si bilo treba izmisliti novo besedo. Nov naslov filma. Naprej v preteklost, recimo.