Moški, ki je pripeljal v Ljubljano prvi avtomobil

Natanko dve leti zatem, ko so po prizadevanjih avtomobilističnega kluba Codelli poimenovali park pred gradom Kodeljevo po izumitelju Antonu Codelliju – minuli petek so tam odkrili še spominsko obeležje –, prihaja na velika platna po Sloveniji filmska pripoved o tem zanimivem možu. Letos mineva tudi sto dvajset let od takrat, ko je kot 23-letni mladenič z Dunaja pripeljal v Ljubljano prvi avtomobil.

Na drevišnji slovenski premieri filma v ljubljanskem Kinodvoru – nastal je v koprodukciji Astral filma, nacionalne televizije in Slovenskega filmskega centra – so se poklonili spominu na osrednjo junakinjo, Codellijevo vnukinjo, baronico Livio Barbo von Waxenstein Reden, ki je v visoki starosti umrla aprila. Režiser Miha Čelar se je povezal z njo s pomočjo članov kluba ljubiteljev klasičnih in športnih vozil Codelli, ki so navezali stike z njo in jih ohranjali od začetka devetdesetih let.
Da je film sploh nastal, se je sestavilo več vidikov, je povedal Čelar. »Še ko smo se s prijatelji v mladostnih letih hodili kopat na bazen na Kodeljevo, smo vedeli za grad pa tudi to, da je ta stričko pripeljal prvi avtomobil v Slovenijo. Mojo pozornost je nato pozneje, pred desetletjem, pritegnila razstava dr. Marka Freliha o Codellijevi afriški avanturi v Slovenskem etnografskem muzeju [Sem], ko pa smo videli razpis RTV Slovenija, ki je ob obletnici začetka prve svetovne vojne hotela zanimivo zgodbo nekoga iz tega obdobja, se mi je zdelo kot nalašč, da posnamemo film o tem mojem mladostnem junaku,« je pojasnil.
S tem se je začela prava avantura, ki je vzela ekipi tri leta dela. Leto dni so potrebovali, da so izčistili scenarij, pol leta, da so dodobra spoznali potomke ter druge ključne osebe, ki so jim pomagale pri sestavljanju drobcev iz življenja in dela Antona Codellija, prav tako pol leta je trajalo snemanje, zadnje leto pa so posvetili postprodukciji.


 

Mama naj bi napisala scenarij

Anton Codelli je bil nemirnega in pustolovskega duha. Znan je kot izumitelj avtomobilske svečke, motorne kosilnice, dizelskega parnika in okrogle televizije, ki jo je tudi patentiral. Zasnoval je tudi raketo, daljinski upravljalnik in cepelin, s profesorjem Albinom Belarjem pa sta z radiotelegrafskim signalom s strehe takratne ljubljanske realke povezala Ljubljano in Trst. Nekaj let pozneje je za avstro-ogrsko mornarico z oddajniki pokril območje celotnega Jadrana in radiotelegrafski signal pripeljal do Dunaja, potem pa so ga angažirali Nemci za radiotelegrafsko povezavo z njihovo tedanjo afriško kolonijo Togo. Tam je med letoma 1912 in 1915 s pomočjo manjše železnice in termoelektrarne sredi džungle zgradil veliko radijsko postajo z devetimi stometrskimi stolpi, ki so komunicirali z Berlinom.

Vsega tega so se lotili brez cepiv in tablet proti malariji ter drugim tam razširjenim boleznim, podvig pa bi bil po prepričanju režiserja v današnjih časih primerljiv s sofisticirano računalniško tehnologijo, ki bi jo postavili na Severnem tečaju ali na Luni. Codelli je v Togu spoznal tudi filmskega pionirja Hansa Schomburgka, s katerim sta zasnovala prvo igrano filmsko produkcijo na afriški celini; posnela sta nekaj dokumentarnih filmov in celovečerni igrani film Eine Weisse unter Kannibalen, ki je navdihnila zgodbo o Tarzanu. Scenarij zanj naj bi napisala Codellijeva mati, baronica Rozalija Tauferer. Potem ko so leta 1915 so v Togo vdrle angleške in francoske oborožene sile, je Codelli, tedaj že z drugo ženo in družino, pristal v vojnem ujetništvu. Poročil se je še enkrat, življenje pa sklenil s četrto življenjsko sopotnico v Švici, kjer je tudi umrl. Imel naj bi tudi mulatskega potomca v Afriki.


 

Po nemških arhivih s pomočjo preiskovalnega novinarja

Raziskovanje Codellijeve pustolovske, ljubezenske in na koncu tragične življenjske zgodbe, ki jo v filmu vzporedno – tako v dokumentarnem kot igranem delu – predstavlja igralec Primož Bezjak, je potekalo v več smereh. Čelar je pregledal Codellijevo zbirko v Semu, med njimi okoli štiristo fotografij, ter se prebil še skozi dvesto, ki jih hranijo v Nuku, in tam shranjene različne dokumente, od patentnih listin, neuresničenih izumov, ločitvenih dokumentov do članskih izkaznic. V veliko pomoč so mu bili tudi zapisi profesorja Zmaga Šmitka, ki je preučeval Codellijeva pisma mami, baronici Rozaliji Tauferer.

Režiser se je v zadnjih treh letih srečeval s potomkami iz prvega zakona, poleg Livie tudi z njeno hčerjo Alessandro Barbo Reden in vnukinjo Valentino Zündell Reden, torej s Codellijevima pravnukinjo in prapravnukinjo, pri brskanju po arhivih, zlasti za filmom, pa mu je pomagal preiskovalni novinar iz Berlina Kristoffer Born. »V Nemčiji so v arhivih zaradi nacistične preteklosti še vedno previdni, zato smo za vsak odgovor potrebovali kakšen mesec dni. Born je izbrskal verjetno vse, kar je bilo o Codelliju mogoče, odkril je tudi postajo v Nauenu, zgrajeno sočasno s Codellijevo afriško na Kamini, več kot 130 kilometrov oddaljeno od Loméja. Posebno poglavje je bilo razi­skovanje v Afriki in navezovanje stikov snemalne ekipe z domačini. »Pri tem je s sproščenostjo veliko pripomogel tudi Primož Bezjak, ki je z domačini in njihovimi otroki tudi zaplesal,« je dodal sogovornik. To je videti tudi v filmu.


 

Zaigrali šele ob glasbi

Prav Codellijeve arhivske fotografije, ki imajo zaradi tega, ker se zdijo zrežirane, poseben čar, so pri igranem delu filma kar klicale po formi nemega filma. »Ker smo hoteli, da bi bilo vse skupaj videti kot na fotografijah, je bila produkcija relativno zahtevna tako zaradi številčne ekipe kot kostumografije. Nastopilo je več kot trideset slovenskih igralcev, plesna skupina France Marolt in afriški plesalci, ki živijo in delajo v Ljubljani, mnogi so naturščiki. A še bolj kot to je bilo zahtevno, da smo vse prizore, ki so videti kot iz nemega filma, dva tedna snemali v veliki modri škatli v studiu Viba filma, in to brez dialogov. Ker smo s tem igralcem tako rekoč vzeli vse, smo se domislili glasbenih matric. Tako so lahko dobili občutek za dolžino prizora pa tudi čustveno so lahko odigrali prizor. Srečno roko sem imel tudi z izbiro Primoža Bezjaka, ki je že v prejšnjih projektih, zlasti z režiserjem Matjažem Pograjcem in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, pokazal, da bo znal pristno nastopiti tudi v dokumentarnem delu,« je bil slišati zadovoljen sogovornik.

Film je bil premierno prikazan na lanskem Festivalu slovenskega filma in pozneje na številnih evropskih dokumentarnih festivalih (Jihlava EAST Silver 2017, Pula 2018 in drugih), prejel je nagrado iris za najboljšo filmsko fotografijo v slovenskem dokumentarnem filmu. Danes bo premiera v Kamniku, pojutrišnjem v Sežani, nato v Velenju, oktobra pa še po preostalih dvoranah Art kino mreže.