Miha Mazzini: »Slovenska država je birokratsko močvirje, kjer se je vse zataknilo«

Pisatelj, scenarist, bloger, računalniški strokovnjak in vse bolj tudi režiser, Miha Mazzini, je po svojem romanu Izbrisana posnel celovečerni prvenec. Premiera bo zvečer v ljubljanskem Cankarjevem domu, v glavni vlogi nastopa Judita Franković Brdar. Z Mazzinijem smo se pogovarjali o usodi izbrisanih ter ekranizaciji te temačne epizode slovenske zgodovine skozi osebno zgodbo.
 

Najbrž je nepredstavljivo grozen občutek, ko nenadoma ugotoviš, ne le da si državljan drugega razreda, kot so bili Židje v nacistični Nemčiji ali kot so Palestinci v Izraelu, temveč da nisi državljan države, ki jo imaš za domovino.

Ne le to. Nimaš dovoljenja za bivanje, ne dovoljenja za delo, v bistvu ničesar. Nenadoma ne obstajaš.

Na dnu vsega je to vseeno vprašanje identitete. To je del identitete, ki jo imamo za samoumevno. Vzamemo kreditno kartico in plačamo … Vse dela. Ni pa nujno, da vse deluje. Šele kasneje, ko sem delal raziskavo za to temo, sem ugotovil, pa ne da opravičujem tedanjo slovensko vlado, da se to dogaja po vsem svetu. Britanci imajo afero​ Windrush, ko prebivalci Karibskih otokov, ki jih je britanska vlada vabila v državo na delo, želijo v pokoj, ugotovijo, da sploh niso britanski državljani. Ne le da so ostali brez pokojnine, ki so jo desetletja vplačevali, nekatere so celo vrnili »domov«.

 

Identiteta smo v resnici mi?

Zanimalo me je vprašanje identitete, ki jo jemljemo kot popolnoma zanesljivo. Zelo grozno je, če se komu to zgodi, ljudje, ki so do včeraj bili del nas, nenadoma postanejo – drugi. Postanejo kužni. Grozno je, da smo ljudje narejeni tako, da če nas skupina izloči, imamo velike občutke krivde. Razmišljamo, kaj smo naredili narobe. Že takrat me je to globoko prizadelo.
Pa sem si dejal, da je to tako vroča tema, o kateri zagotovo piše polovica slovenskih pisateljev. Prav gotovo pa pišejo tudi ljudje, ki so bili izbrisani. Čakal sem na to poplavo knjig, ki je ni in ni. Bilo je le nekaj dokumentarnih zapisov Mirovnega inštituta. Prvi umetniški pogled na problem izbrisanih nam je moral narediti hrvaški režiser, Oliver Frljić. Ta rad hodi po različnih državah in drega v boleče zadeve.

Ko smo snemali film Izbrisana, mi je občasno kakšen sodelavec zaupal, da je tudi on bil med izbrisanimi. Pričakoval sem, da mi bodo povedali, kako je bilo, vendar nihče noče nič povedati. Strah se je zalezel zelo globoko vanje.
 

Kot da se je vse zarotilo proti tebi. Ostaneš brez opore države, ki je tam zato, da ti pomaga, da te servisira.

Problem je še v tem, da so to utečeni mehanizmi, za katere niti ne opazimo, da delujejo. Šele ko tega nismo več deležni, se jih zavemo. V mojem filmu glavna junakinja reče, da je lahko biti frajer, ko vse deluje. Ko pa si izločen, postaneš odvisen od dobrote tujcev. Glavna junakinja mora vsak dan prositi prijateljico, da sme brez dovoljena dojiti svojega otroka. To je grozen položaj, saj ti ne moreš ponuditi nič v zameno. Takrat spoznaš, kakšni so v resnici ljudje, koliko dobrote je v njih.


 

Verjetno ste namenoma izbrali samohranilko z dojenčkom za glavno junakinjo.

Nisem hotel popisati kakšne resnične zgodbe, ker bi bil potem vezan na resnične ljudi in dogodke. Film se začne po resničnih zgodbah: ženske so prišle rodit in v bolnišnici izvedo, da ne obstajajo. Postale so samoplačnice z visokim računom, ki so ga poravnali družina, sorodniki. Čeprav so ti ljudje načeloma imeli vse urejeno in so plačevali prispevke ter davke. V primeru glavne junakinje filma, ki je izbrisana in noče povedati, kdo je oče otroka, pa ostane sama z dolgom in ji otroka zato vzamejo. V romanu je otrok moškega spola, v filmu pa je to punčka. Bral sem namreč raziskave, da je med ljudmi najmočnejša vez med mamo in hčerjo. Zato sem to v filmu spremenil.
 

Iz romana in filma veje duh birokratizma, ki domuje v vsaki državni strukturi. Zala Jovanović, ki v filmu postane Ana, je posodobljena različica Josefa K., saj se ji dogajajo stvari, ki presegajo njen razum, njeno razumevanje sveta.

Roman sem v filmu precej adaptiral. In se nisem veliko oziral na avtorja romana. (smeh) Naj bo kar tiho. (smeh) Zavestno sem se odločil, ko sem pisal scenarij, da v filmu ne bo negativcev. Zato je v delovni različici nosil naslov Povest o dobrih ljudeh. Žal je naslov že zaseden … (smeh) Večina od nas to izkusi takoj, ko gre po nekih uradih. Saj bi pomagali, a ne moremo, veste, ta zakon je tak, tista odredba drugačna, oni predpis pa onak. Žal ne moremo. Vsi bi radi pomagali, vse pa gre le še na slabše.
Po strukturi je to res zgodba Alice v birokratski deželi. Zavedel sem se dveh problemov. Prvi je, da mora scenarist to napisati tako dobro, da ne bo dolgčas. In drugi, da če imamo film, ki temelji na eni osebi, mora biti igralka fenomenalna. In je. Judita Franković Brdar je v tem filmu izjemna.
 

Tu se lahko tudi vprašamo, kakšni so ljudje, ki so tako zlahka izbrisali več kot 25.000 sodržavljanov.

Zato ker so na tem sestanku razpravljali, kdo je sovražnik Slovenije, in odkrili čudovito formulo, da so to tisti, ki so se rodili v republikah nekdanje Jugoslavije. To so nehali biti slovenski državljani in so jih imenovali – peta kolona. Zlahka jih bomo izbrisali, saj so to vsi sami agenti in vohuni. To je mogoče s tako lahkoto izvesti le, če se pozabi, da ti zakoni zadevajo realne ljudi.

Svojčas sem bil aktiven v avtorski organizaciji Sazor, kjer smo si prizadevali, da bi se spoštoval zakon o avtorskih pravicah in da bi avtorji dobivali nadomestilo. V državnih uradih so bili zelo za, vendar je v bistvu to žal nemogoče, so razlagali. Človek ima občutek, da je slovenska država birokratsko močvirje, kjer se je vse zataknilo, ko je treba kaj urediti in narediti kaj dobrega. Ko pa je treba koga spraviti v težave, se da v hipu vse narediti in tudi se. Varčevalci Nove Ljubljanske banke, izbrisani, različni delničarji …


 

Kot se je izkazalo, je bil ta izbris nepravičen, račun pa bomo plačali davkoplačevalci, ki tudi hranimo politike, ki tovrstne napačne odločitve sprejemajo brez trohice odgovornosti.

To ni vprašanje, to je komentar, s katerim se lahko le strinjam. Pri filmu je treba povedati, da sem si ga zamišljal kot film o ljudeh, ki hočejo pomagati, vendar to ne gre. Na primeru ene usode sem hotel pokazati posledice takih odločitev. Nekje v ozadju se zavedamo obstoja države, ki je sprejela tak zakon, vendar film govori o eni ženski, ki poskuša preživeti in se bori za svojega otroka.

Če bi mi ljubitelj slovenskega filma rekel, da je njemu najljubši Ples v dežju, bi mu odgovoril, da je moj Dolina miru. (smeh) Zato sem želel posneti tak film, kjer so razum in čustva zapakirani v osebno zgodbo.
 

Ko ste se lotili snemanja filma, vam je bilo vse jasno? Le še posneti ga je bilo treba?

Z direktorjem fotografije Dušanom Joksimovićem sva že prej namenoma tesno sodelovala pri kratkem filmu Obisk, ki je dobil nagrado v Portorožu za najboljši kratek film, da bi videla, kako se ujameva. Sodelovanje med režiserjem in direktorjem fotografije, ki je v mojem primeru še sorežiser, se mi je vedno zdelo ključno. Hrvaško-srbski koproducenti so želeli, da ima višji položaj, če bi se meni na stara leta kaj zameštralo. Navsezadnje je Izbrisana moj celovečerni prvenec. (smeh)

Z Dušanom sva že ob nastajanju snemalne knjige režirala in montirala. Ker je bilo vse zelo dobro pripravljeno, je bilo snemanje zelo tekoče, brez težav. Če si dobro pripravljen, se lažje znajdeš, če se kaj zalomi.
 

Vam je bilo v užitek delati s tako izborno igralsko ekipo?

To sem res razumel kot veliko darilo. Na snemanju sem se samo smehljal. V filmu so nastopili igralci slovenske prve lige v bistvu samo v stranskih vlogah. To, da so sprejeli povabilo za sodelovanje pri tem filmu, čeprav niso imeli glavnih vlog, je zame velika čast.
 

To je bila verjetno zadnja filmska vloga Jerneja Šugmana?

Verjetno res. Kot igralec je fenomenalen. Igral je tudi glavno vlogo v kratkem filmu Obisk.

Naredil sem grafični prikaz filma po minutaži v različnih barvah. Tam je desetminutni prizor, dvoigra med Judito in nekom. To je v filmu kar dolg prizor. Zato je bil Jernej logičen izbor za to vlogo. To je eden tistih prizorov, ko v montaži nismo imeli kaj delati. Vsi smo ga osupli gledali, v bistvu pa se v njem samo dva človeka pogovarjata.
 

Film, kot ste že dejali, temelji na glavni igralki.

Absolutno. To je bila zelo režiserska odločitev. Ko zdaj gledam na to, vem, da sem se prav odločil, takrat pa je bilo zelo tvegano. Ko gremo iz kina in rečemo, da je nekdo igral za oskarja, to pomeni, da je vreščal in kričal. Meni se je tak pristop zdel banalen. Odraščal sem med dvema histeričnima ženskama in to je najlažja oblika za kazanje čustev. To me ne zanima.

Zato sem kot režiser naredil lok njenih čustev. V film pride nasmejana in vesela. Nasmeh se ji počasi mrači in tako naprej. V filmu samo enkrat joče, v finalu. Zato se mi zdi še vedno neverjetno, kako je Judita odigrala vse te odtenke čustev.