Manj pogovora, več akcije

V nekaj utripajočih sekundah razkošja podob, barv, kostumov in zvokov je jasno, da smo v svetu Baza Luhrmanna. Elvis je spektakel, kalejdoskop podob, ki se neredko simultano vrtijo na razdeljenem zaslonu, živopisnih in glasnih vtisov, potisnjenih spominov, ki bežijo mimo kot strip, in anekdot nekje med lažjo in resnico. Elvis je kolaž moža izza legende, zlepljen s poetičnim lepilom.

Z Elvisom si je – skoraj desetletje po razkošni adaptaciji Fitzgeraldovega romana Veliki Gatsby – avstralski filmski mag spet dal duška. Teatralnost Luhrmannovega filmskega jezika v biografski drami zaživi v polnosti, ko bombastično prodira v srž dveh protagonistov: kralja rokenrola Elvisa Presleyja in polkovnika Toma Parkerja, njegovega notoričnega menedžerja. Teatralnost je namerna in dobesedna, saj vabi gledalce v kino, »movie theatre«, kjer na velikem platnu pride do izraza v polni bleščavi.

Tako kot je Shakespeare rad vzel na videz preprosto intimno zgodbo in jo preslikal v univerzalno vseobsegajočo tragedijo človeškosti, se svojih filmskih zgodb rad loti tudi Baz Luhrmann – tokrat z manj romantične patetike in več akcije kot, denimo, v adaptacijah Romeo + Juliet (1996) in Veliki Gatsby (2013).

»Brez Toma Parkerja ne bi bilo Elvisa in brez Elvisa ne bi bilo Toma Parkerja.« Foto arhiv Warner Bros.

Luhrmanna zanimajo biografije à la Amadeus (1984) Miloša Formana, je povedal v Cannesu konec maja, kjer je Elvis doživel svojo bučno premiero. »Ampak ali je Amadeus res film o Mozartu ali pa je to napeta drama o ljubosumju, o tekmovalnem odnosu med Salierijem in Mozartom?« se je retorično vprašal. Na podoben način se je lotil zgodbe o ikoni, zvezdniku, ki je živel pod drobnogledom medijev in oboževalcev, da se nam zdi, da njegovo življenje do potankosti poznamo. Vendar film Elvis razkriva kompleksen odnos med snowmanom (kot si je rad rekel Tom Parker, ko je denar kar snežil) in šovmanom – zabavljačem. Razkriva simbiotično in uničujoče razmerje, ki je obema spremenilo življenje. Prikazuje usodni trk dveh svetov. »Brez Toma Parkerja ne bi bilo Elvisa in brez Elvisa ne bi bilo Toma Parkerja,« je na novinarski konferenci bistvo povzel dobro razpoloženi Tom Hanks.

Za vlogo polkovnika Parkerja je v maski prestal pravo metamorfozo. Pravzaprav gre anekdota, ki smo jo slišali, takole; Hanksa biografski film o Elvisu niti malo ni zanimal, a Luhrmann naj bi ga bil premamil z opisom zagonetnega lika, kontroverznega, makiavelističnega Toma Parkerja, karnevalskega šušmarja, ki ljudi zvabi na obronek mesta z obljubo, da bodo tam videli nekaj, kar jim bo odprlo usta, in potem to skoraj uresniči, še prej pa jih dodobra obere. Hanks je vlogo sprejel, in ko sta si z Luhrmannom že segla v roke, vprašal, kako je pravzaprav videti ta polkovnik. Ko je ugotovil, da gre za sluzastega okrogloličneža v tridelni obleki, z vsaj dvema podbradkoma in obvezno cigaro med trdo stisnjenimi ustnicami, je menda na glas dahnil: »Oh, le kaj sem storil.«

Tom Hanks kot Tom Parker

Parker je Elvisa jahal kot mulo. Izčrpal ga je do smrti. Pobral mu je polovico zaslužka ... so svojčas kričali naslovi člankov. »Elvis ne bi bil Elvis, če ne bi bilo Toma Parkerja, ki ga je razkazoval kot opico, zaprto v kletki,« je o svojem večnem rivalu ljubosumno pripomnil Jerry Lee Lewis, v drugem filmu, ki so ga prikazali v Cannesu – nekakšnem avtobiografskem dokumentarcu z naslovom Jerry Lee Lewis: Trouble in Mind, ki ga je režiral Ethan Coen. Kontroverznost Toma Parkerja je burila duhove, odkar se je konec rjovečih dvajsetih v ZDA ilegalno priklatil iz Nizozemske (tedaj še s pravim imenom Andreas van Kuijk) in svojo podjetno žilico najprej s pridom izkoriščal v zabaviščnih parkih, kjer je enako užival, ko je za 25 centov opeharil otroka ali pa ko je v kazinoju priigral 25 milijonov dolarjev. Vznemirjenje ob denarni menjavi je bilo isto.

Dobro razpoloženi Tom Hanks je v Cannesu povedal, da je Toma Parkerja videl na svoj način. Foto Eric Gaillard/Reuters

Toda Tom Hanks, ki kot Parker v filmu zgodbo pripoveduje kot prvoosebni pripovedovalec, ga je videl drugače: »Tom Parker je bil človek, ki je v Elvisu videl talent, a ne le to, v njem je videl unovčljivo, neponovljivo kulturno silo. Ko ga je prvič videl pohujšljivo suvati z boki in prepevati z medenim glasom, ni opazoval njega, pač pa učinek, ki ga je to imelo na mlada dekleta. Vedel je, da je ta mladenič za ameriške belske puritanke prepovedan sadež, in vedel je, da lahko s prepovedanim sadežem dobro zaslužiš. Bil je pretkan, pokvarjen, stiskaški prevarant, vendar tudi nadarjen lovec na talente in poslovnež z brutalno strategijo obenem,« je dejal Hanks, a se je vendarle začudil, ko je tudi Priscilla Presley (v filmu jo dostojanstveno odigra avstralska igralka Olivia DeJonge) za Parkerja izbirala le lepe besede. »Bil je čudovit. Dobro je skrbel za nas. Ko bi bil le danes še živ,« je zaupala Hanksu, na koncu pa vseeno dodala: »No, bil je tudi baraba.«

Menda je prav Parker odigral vlogo ženitnega posrednika med Priscillo in Elvisom, tako kot naj bi vplival na vse večje odločitve v Elvisovem življenju, kar je v filmu lepo ponazorjeno s sekvenco v marionetnem gledališču. Parker je Elvisa za dve leti poslal na služenje vojaškega roka, ga silil, da je snemal posebne »družinske« oddaje – pri čemer mu je Elvis bolj ali manj uspešno kljuboval, zanj izbiral filmske vloge, ga zaradi lastnih kockarskih dolgov za pet let prodal lasvegaškemu hotelu International za dva koncerta na noč in mu ne nazadnje preprečil, da bi kadarkoli nastopil čez lužo. Po materini smrti, ki je Elvisa globoko prizadela, je polkovnik – pevec ga je ljubkovalno klical admiral – nadomestil očetovsko figuro. Elvisov oče namreč ni bil preveč trden in odločen mož, in čeprav je prevzel finance družinskega biznisa, mu je bilo za sinovo zdravje malo mar. Za to je skrbel dobri zdravnik dr. Nick, ki je pevcu, če je pred nastopom kolapsiral, povrnil moči s pravim koktajlom poživil.

Luhrmann pripovedovalcu Parkerju pusti tudi zadnje besede. »Elvisa ni ubilo srce, zdravila na recept ali jaz, ampak vi. Ubila ga je ljubezen do vas, do občinstva, ki se mu je do konca razdajal,« četrto steno prebije polkovnik v filmu.

Tom Hanks in Austin Butler v filmu Baza Luhrmanna nastopata v vlogi Toma Parkerja in Elvisa. Foto Maja Smiejkowska/Reuters

Poustvarjanje enakega vznemirjenja

Za tridesetletnega igralca Austina Butlerja je bilo igrati Elvisa neznanska priložnost. Čeprav je bil to njegov tretji film, ki je premiero doživel na canskem filmskem festivalu – stranski vlogi je odigral tako v Jarmuschevem Mrtveci ne umrejo kot v Tarantinovem Bilo je nekoč ... v Hollywoodu. Ko mu je Baz Luhrmann ponudil vlogo kultnega zvezdnika, se je njegovo življenje ustavilo, je povedal z globokim glasom, ob katerem se zašibijo kolena. »Spustil sem se po zajčji luknji obsesije z Elvisom in se lotil podrobnega študija. Dve leti nisem počel ničesar drugega.« Njegovo življenje je razdelil na obdobja in naštudiral še tako majceno spremembo barve njegovega glasu, manir in gest ter v njih iskal namige o človeku, ki je bil ikona.

»Vsako sekundo posnetka pesmi Hound Dog sem podrobno preučil, kam pogleda, kako nagne glavo, kaj dela z rokami, in vadil, vadil, vadil, dokler se mi gibi niso vtisnili v kostni mozeg. Zanimalo me je, zakaj je tako govoril, se tako gibal, hotel sem se dokopati do njegove notranje energije, moči. Potem je prišlo težavno delo, ko sem na snemanju moral vse to odigrati, kot prvič, da je bilo videti spontano in živo,« je povedal Butler, ki je s svojim delom osupnil celo Elvisovo hčerko Liso Marie in Priscillo, ki je film ganjena spremljala tudi na premiero v Cannes. To, da je film »požegnala« Elvisova družina, je bila za Baza Luhrmanna največja pohvala. »Elvis ni bil le zvezdnik, čigar košček so hoteli imeti vsi, ampak je bil mož, oče in dedek. Želeli smo pokazati ta del njegove resničnosti, njegovo dušo, človeškost,« je dejal režiser, ki je pred filmom opravil temeljito »akademsko in terensko« raziskavo njegovega življenja in dela in priznal, da je o Elvisu, o katerem je mislil, da ve že vse, izvedel veliko novega.

Obiskal je nekdanjo črnsko revno četrt v Memphisu, kamor se je Elvisova mama preselila, ko je bil oče v zaporu, tam je izsledil njegovega tedanjega soseda in poslušal prigode ter hodil po istih poteh kot Elvis, da bi se čim bolj vživel v njegovo življenje. Na filmu je njegova mladost strnjena v barvito, otipljivo sekvenco, polno poltenega bluesa, ki je odmeval iz vegastih lesenih barak, gospelovskega transa iz bližnjega šotora, v katerem je delovala binkoštna cerkev, country pripovedk in norih noči na znameniti Beale Street, kjer se je Elvis družil z B. B. Kingom in Little Richardom, slišal peti Mahalio Jackson in Big Mamo Thornton. Elvis nikoli ni sprejel naziva kralj rokenrola, po njegovem si je tega zaslužil Fats Domino. Odkrito je govoril o svojih vzornikih, temnopoltih blues in jazz glasbenikih, katerih blagozvočna otožnost se je zajedla vanj v otroštvu. »Veste, Elvis je tudi po dveh izčrpavajočih koncertih ostajal buden do jutra in v hotelski sobi Internationala pel gospel, ker je bila ta glasba njegovo zatočišče, njegov varni prostor,« je dejal Luhrmann. »Bil je kot sodobni Eminem, če hočete, odraščal je v črnski skupnosti in vsrkaval vplive iz okolja,« je dodal.

Da bi mladim, ki Elvisa morda poznajo zgolj iz kakšnih memov ali pa gifov, približal ne le njegovo glasbo, temveč občutek, kako so jo v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih doživljali ljudje, je Luhrmann ustvaril bombastičen zvočni vrtinec, podobno kot je to nakazal že v Velikem Gatsbyju, ko je v zlato dobo jazza primešal rap Jay Z-ja ali pa posodobil efekt pionirjev hip hopa v seriji The Get Down. »Tradicijo sem želel obuditi tako, da sem ji dodal sodobnost, da bi mladi ob glasbi občutili enako vznemirjenje, kot so ga Elvisovi oboževalci.« Ko se pesem Hound Dog (napisala sta jo dva židovska skladatelja) v žmohtni, odrezavi interpretaciji Big Mame Thornton zatrese v trap ritmih, ko vanjo poseže nonšalantna Doja Cat, je lahko zatrditi, da je (tudi) tokrat Luhrmannu podvig uspel.

Östlundova hiperbolična družbena geometrija

Vivisekcija notranjih pokrajin

Tom Cruise na randevuju z občinstvom