Ljubezensko pismo zlatim časom Hollywooda

»Ne,« je odsekano odgovoril ­vidno iritiran ameriški režiser, ko ga je na novinarski konferenci­ na festivalu v Cannesu konec maja doletelo vprašanje, ali se je o temi najnovejšega filma pogovoril s kolegom Romanom Polanskim. Enfant terrible ameriškega neodvisnega filma, ki že dolgo ni več tako neodvisen, je namreč v svoje »ljubezensko pismo zlatim časom Hollywooda« vpletel resnične dogodke grozljivega umora igralke Sharon Tate, visoko ­noseče žene Romana Polanskega, od katerega je 8. avgusta ­minilo petdeset let.

Ko se je Polanski (v podobi igralca Rafała Zawieruche) videl v trailerju­ za film Bilo je nekoč v Holly­woodu, je bojda poslal Tarantinu sporočilo s tremi besedami: »Kaj je tole?« QT, kakor ljubkovalno pravijo Tarantinu, ga je pomiril tako, da je pokazal sicer strogo zaupen scenarij skupnemu prijatelju, ki je nato režiserju kultnega Rosemaryjinega otroka zagotovil, da spomin na Sharon Tate ni oskrunjen. Medtem ko je primer v javnosti spodbudil vprašanja etike in avtorske svobode pri ustvarjanju umetniškega dela na podlagi resničnih dogodkov, je Tarantino zatrdil, da je omenjeni pokol presegel osebno tragedijo Polanskega ter postal del kolektivne zgodovine. Zato je dogodek tako rekoč v prosti rabi.

Kljub temu se je Tarantino posvetoval s sestro Sharon Tate, Debro, ki je igralki Margot Robbie pomagala med pripravami na vlogo in ji, da bi se še bolj vživela vanjo, podarila Sharonin parfum in nakit. Menda je Margot Robbie nalogo tako dobro opravila, da so se Debri Tate, ko si je ogledala film, ulile solze, saj se ji je zdelo, da po petdesetih letih spet sliši in vidi sestro.

Novinarka New York Timesa nad prikazom Sharon Tate ni bila tako navdušena. Po premierni projekciji v Cannesu je vprašala režiserja, zakaj je igralki takega kalibra, kot je Margot Robbie, ki se je dokazala z vrsto pomembnih vlog, kot sta tisti v Volku z Wall Streeta in Jaz, Tonya, namenil odločno premalo časa na platnu ter ji skopo odmeril dialoge. Od Tarantina je dobila besen pogled in oster odgovor: »Zavračam vašo hipotezo.«



V dve uri in devetintrideset minut dolgem filmu je lik šestindvajsetletne Sharon Tate res omejen na veselo pohajkovanje po mestu, plesanje na zabavah, druženje s prijatelji, obiskovanje kina … in nobene omembe vredne replike. Ob do potankosti razvitih karakterjih odsluženega igralca Ricka Daltona, ki ga s širokim čustvenim spektrom upodobi Leonardo DiCaprio, in njegovega nonšalantnega kaskaderja s črno preteklostjo Cliffa Bootha (Brad Pitt) se zdi lik Sharon Tate res stranski, čeprav je njena zgodba ključna za krvav veliki finale in sploh režiserjev revizionistični obračun z zgodovino.

V devetem filmu namreč Tarantino obuja spomine na prevratno obdobje v ameriški kinematografiji, ko so konec šestdesetih let veliki studii izgubljali moč in so priplavali na površje avtorji z drznimi vizijami. Začela se je tudi doba televizijskih serij. Tako se Dalton sooča z »odpisanostjo« velikega kavboja, ki dobiva samo še ponudbe za vloge v televizijskih serijah in špageti vesternih, ob njem pa seveda ne dobi službe niti njegov dobri prijatelj in kaskader Booth.

Tarantino ostane v tej intimni nostalgični reminiscenci, z vsemi odvodi, stranpotmi in gagi, skoraj polovico filma, šele nato pospeši tempo in vplete v zgodbo hipije, ki se zbirajo na znamenitem Spahnovem ranču, zapuščeni filmski lokaciji. Bolj ko se bliža zloglasna noč 8. avgusta, bolj je Bilo je nekoč v Hollywoodu »tarantinovski«, s paralelnim prepletanjem zgodb, stopnjevanjem suspenza in (grafičnim) odštevanjem časa do ključnega trenutka, ko so v krvavem pohodu članov kulta Charlesa Mansona poleg noseče Sharon Tate izgubili življenje še štirje ljudje. Ker je novinarje Tarantino osebno prek twitterja in posredno na premieri v Cannesu prosil, naj gledalcem ne razkrijemo preveč vsebine filma, se bomo tu ustavili. A vsakdo, ki je videl njegove Neslavne barabe, v katerih je spektakularno obračunal z nacisti in odpeljal zgodovino v drugo smer, si lahko predstavlja, kaj čaka poblaznele hipije.

Podaljški, ki ne prinesejo zmage

Glede na to, da je Tarantino hitel z montažo filma, da bi ujel premiero v Cannesu, in ker to ne bi bilo prvič, je bilo pričakovati, da ga bo do datuma, ko bo film v kinematografih po svetu, še izpilil. To se je res zgodilo. Toda namesto da bi porezal in pospešil prvi del filma, je raje dodal nekaj prizorov. Svojeglavi režiser, ki rad odkoraka iz intervjuja ob vsakršnem vprašanju, ki mu tisti trenutek ni pogodu, se je očitno le zamislil nad očitkom novinarke New York Timesa in Margot Robbie »vrnil« nekaj prej izključenih scen. Film, ki ga bomo gledali od 15. avgusta, je nova, šest minut daljša verzija.

A s tem popravkom Tarantinovih težav ni bilo konec. V filmu namreč mrgoli resničnih oseb tedanjega časa, ki jih upodabljajo bolj ali manj znani igralci. Da jih gledalec ne bi spregledal, jih Tarantino včasih podpiše. Med njimi so Al Pacino kot hollywoodski producent Marvin Schwartz, Damian Lewis kot Steve McQueen,­ Luke Perry se v zadnji vlogi pred smrtjo pojavi kot igralec vesternov Wayne Maunder, Emile Hirsch­ odigra Jaya Sebringa, frizerja slavnih, ki so ga ubili skupaj s Sharon Tate, Dakota Fanning je Squeaky, hipijevka z zloglasnega ranča, Bruce Dern igra Georgea Spahna, lastnika ranča, kjer se zbirajo mansonovci, Maya Hawke (hči Ume Thurman in Ethana Hawka) igra Lindo Kasabian, pripadnico Mansonovega kulta, ki se tisto noč pripelje pred hišo Polanskega,­ igralka in avtorica televizijske serije Punce Lena Dunham upodobi Gypsy, članico kulta, ki je pozneje obtožila Lindo Kasabian, da je ona stala za umori, in Mike Moh, ki v krajšem gagu upodobi legendo kungfuja Brucea Leeja. Prav njegova vloga je razburkala javnost.



Ko si je ogledala film (v ZDA ga v kinematografih vrtijo od 26. julija), se je oglasila Shannon Lee, hči Brucea Leeja, in se pritožila, da je Tarantino njenega očeta nalašč prikazal kot karikaturo, ki ga lik Cliffa Bootha z lahkoto premikasti. Še več, igralec Mike Moh je po njenem Brucea Leeja prikazal kot arogantnega puhloglavca in ne kot nekoga, ki se je moral trikrat bolj boriti, da je dosegel, kar je bilo drugim v rasističnem Hollywoodu tistega časa dano. Menda je tudi Brad Pitt s težavo ubogal režiserjeva navodila, da Booth premaga Leeja, in Tarantinu nasprotoval, rekoč: »Ampak to je Bruce Lee, človek!«

Kontroverznosti tudi v tem Tarantinovem filmu torej ne manjka. Začuda se še nihče ni pritožil, zakaj je velikemu Alu Pacinu namenil samo bežno vlogo in ali to pomeni, da je skoraj osemdesetletni Pacino v filmskem svetu odpisan. Kakorkoli, bolj ko se dviga prah okoli filma, bolje zanj. Bilo je nekoč v Hollywoodu je prvi teden predvajanja po ZDA prinesel v blagajne dobrih 40 milijonov dolarjev, največ od vseh Tarantinovih filmov doslej.

Morda ga bo to vendarle premamilo, da se ne bo ustavil pri desetem filmu, kot grozi od leta 2004. Že takrat je namreč razglab­ljal o načrtih za upokojitev in izjavil, da bo pri šestdesetih najbrž pisal romane, gotovo pa ne bo snemal »geriatričnih filmov«. Ne vemo sicer, ali se po režiserjevem prepričanju njegov zadnji film že uvršča v »geriatrični« žanr, dejstvo pa je, da se v njem nostalgično vrača v otroštvo, ki ga je preživel v temi kinodvorane. Po mnenju številnih filmskih kritikov je prehodil dolgo pot od Steklih psov, Bilo je nekoč v Hollywoodu pa je njegov najbolj zreli in najgloblji film.

Morda pa Tarantino – skozi zgodbo o koncu neke ere in odpisanih filmskih ustvarjalcih, ki niso toliko »za na odpad« zaradi starosti, temveč predvsem zaradi spreminjajoče se filmske realnosti – govori o sebi. Morda je Rick Dalton on sam, človek z načeto samozavestjo, ki se mora v novi dobi filma na novo izumiti, najti smisel in voljo ter novo vlogo v svoji odvečnosti. Za začetek se je pri šestinpetdesetih letih prvič poročil. Z dvajset let mlajšo izraelsko pevko Danielo Pick. Če omenjeni samopreizpraševalni podtoni v tem deklarirano predzadnjem filmu držijo, je to dovolj za vznemirjenje pred tem, kaj bo nepredvidljivi QT naredil v prihodnje.