Leto nevarnega življenja

Bilo je še pred časom, ko so ljudje zbolevali za izgorevanjem. Leta 1957 je švedski režiser Ingmar Berg­man delal kar na šestih zahtevnih projektih: posnel je dva celovečerca – Divje jagode in Sedmi pečat, televizijsko dramo in režiral štiri gledališke predstave, med njimi pet ur trajajočo Peer Gynt. Imel je šest otrok s tremi ženskami, neštete afere in bil sveže zaljubljen. Star je bil osemintrideset let.

Režiserka Jane Magnusson je o tem najbolj plodnem letu švedskega velikana posnela film Bergman: eno leto, eno življenje, na ogled je v Kinodvoru. »Ko se skušam spomniti stvari iz preteklosti, datumov in letnic, vem le to, katerega leta sem naredil kakšen film. Svojega privatnega življenja se ne spomnim. Ne vem, kdaj so se rodili moji otroci, in le približno mi je jasno, koliko so stari,« je priznal Bergman. Zanimalo ga je le ustvarjanje. Obseden je bil s tem.



Prav leta 1957 se je odločil, da če bi rad delal velike filme, morajo govoriti o njem. Hotel je raziskati človeško dušo, strah pred smrtjo, travmatično otroštvo, odnose med moškim in žensko in odločil se je, da bo vsa ta vprašanja presnovil skozi samega sebe. Njegove emocije, možgani in spomini so bili glavni igralci teh filmskih zgodb. A čeprav je večina njegovih del avtobiografska, je resnico ves čas potvarjal. Oče je bil strog protestantski duhovnik, v filmu Fanny in Alexander ga upodobi kot hladnega sadista, ki fizično in psihično zlorablja malega Alexandra oziroma malega Ingmarja. A kot ugotovi režiserka dokumentarca, je bila resnica čisto drugačna, oče je malega Ingmarja oboževal, štiri leta starejšega brata pa ves čas pretepal. Režiserjeva travma se ni rodila iz očetove zlorabe, ampak pasivnosti, saj je moral biti tihi opazovalec bratovega trpljenja, ki ga je kasneje projiciral nase.

Bergman je bil tajfun nevroz. Trpel je za nespečnostjo in klavstrofobijo, bal se je bacilov, ves čas so ga preganjali demoni, imel je glavobole ter neznosne bolečine v trebuhu, napadi tesnobe so se ponavljali vsak dan. Ni se maral prehranjevati. Jedel je le jogurt in piškote. Zelenjave se je bal in jo preziral. Ko je prvič v življenju obiskal psihoanalitika, mu je ta povedal, da je njegova podzavest polna travm, a če bi jih ozdravil, najbrž ne bi posnel nobenega filma. Bergman se ni nikoli več ulegel na psihoanalitični kavč.
 

Nevarna razmerja

V dokumentarcu lahko vidimo,­ kako je v gledališču režiral Ibsenovega Peera Gynta. Velika produkcija z najboljšimi igralci, ki so ga oboževali. Zanimal ga je ritem, v igralcih je hotel najti najgloblja čustva, telesnost ga je vznemirjala bolj od intelektualnosti. Bil je odličen manipulator. Iz igralcev je znal izvleči točno tisto, kar si je predstavljal. Za vsako ceno. V filmu Zimska svetloba se mu je zdelo, da je igralec, ki je igral duhovnika, preveč srečen in vedno dobre volje, zato je naročil zdravniku, naj se mu zlaže in reče, da je usodno bolan. Igralec je padel v depresijo, a je odlično odigral duhovnika, ki je izgubil vero v Boga. Po premieri Peera Gynta je Bergman kolapsiral. Prijatelji so ga spravili v bolnišnico, a se tudi tam ni mogel ustaviti. Napisal je scenarij za Divje jagode in čez mesec dni začel snemati.



Rad si je zakompliciral življenje. V Divjih jagodah, na primer, nastopajo njegova tedanja žena, njuna hči in ljubica. Ko sem dokumentarec pogledala do konca, mi je bilo jasno, da sta ga dejansko obsedali dve stvari: filmi in ženske. ­Novinarji in ljudje okoli njega so se ves čas spraševali, ali je orda na drogi, saj je tako veliko delal, a to, kar ga je aktiviralo, so bile ženske, erotika, senzualnost in zaljubljenost. Testosteron. Leta 1957 je bil poročen z igralko Gun Grut, o kateri je rad dejal, da je bojna ladja ženskosti, istega leta se je zaljubil v prečudovito Bibi Andersson, nekaj mesecev kasneje je spoznal bodočo ženo Käbi Laretei, a se je že dobival z Ingrid von Rosen, s katero se je poročil po Käbi. Kar nekaj njegovih zakonov je bilo težavnih, z nekaterimi ženami – poročen je bil petkrat – se je ves čas prepiral in pretepal. Bil je bolestno ljubosumen. Prizore iz zakonskega ­življenja je upodobil v številnih filmih.

Vsa ta obsedenost ženskami ima začetek. Oboževal je mamo, ki je bila lepa, prijazna, nežna in hkrati hladna. Zanj so ženske za vedno ostale nekaj skrivnostnega, nekaj, kar je bilo povezano s tveganjem, kar je oboževal in mu je šlo na živce. Hotel jih je udomačiti, a ni mogel. Malo režiserjev je ustvarilo tako posebne in resnične ženske like kot Bergman. V Liv Ullmann se je zaljubil na snemanju Persone. Skupaj sta bila pet let in nikoli se nista poročila. V nekem drugem dokumentarcu je Liv Ullmann povedala, da se je, ko jo je snemal, vedno postavil ob kamero, da ga je lahko videla. »Ko zaljubljen moški gleda žensko, ta zažari. In on je to dobro vedel. Moj obraz na filmu ni bil nikoli tako obsijan kot takrat, ko sva bila zaljubljena.«

Poetični mojster je oboževal obraze, saj je verjel, da so odsev duše. Jasno mu je bilo, da zaradi njegove velike ljubezni do filma in ustvarjanja trpijo ljudje okoli njega, zato je proti koncu življenja rekel: »Boljši duh bom, kot sem bil ­človek.« A v resnici lahko samo človek posname takšne umetnine, kot jih je Bergman.