Kul festival je postal kul dvajsetletnik

V Ljutomeru se danes, že dvajseto leto zapored, začenja Grossmann, festival fantastičnega filma in vina. Verjetno najbolj poseben in prepoznaven filmski festival v državi je prestižna ameriška revija MovieMaker lani uvrstila med 25 »najbolj kul« filmskih festivalov na svetu, že pred leti pa se je prebil tudi med pet najboljših festivalov grozljivk po izboru te revije.

Letošnji častni gost bo srbski režiser Slobodan Šijan, ki je ustvaril jugoslovanske filmske klasike, kot so Maratonci tečejo častni krog, Kdo neki tam poje in Davitelj proti davitelju. Festival bodo obiskali še francoski režiser grozljivk Julien Maury, Mladen Djordjević, avtor kultnega srbskega filma Življenje in smrt pornografske tolpe, španska režijska dvojica Marisa Crespo in Moisés Romera, turški režiser Orçun Behram in luksemburški režiser Loïc Tanson.

Za hudega mačka, nagrado za najboljši celovečerni film, se potegujejo francoski vampirski triler Ugriz, ki spaja elemente drame o odraščanju, gialla in vampirske grozljivke, turška zombi grozljivka Pogreb, španski okultni triler Ti nisi jaz, francosko-belgijski kriminalni triler Jedec duš in italijanska splatter grozljivka Vodnjak. Letos bodo prvič predvajali kar dva nova slovenska trilerja: Jamo Dejana Baboseka, Pa tako lep dan je bil, ki ga režijsko podpisuje Perica Rai. Vsega skupaj je na sporedu 31 dolgometražnih in 37 kratkih filmov iz 21 držav.

Poleg filmskega programa bodo potekali delavnice, pogovori z umetniki, zabavni program s koncerti – med drugim bo nastopila kultna zasedba Denis&Denis – in kulinarični ter vinski progam. V tradicionalnem sprevodu zombijev pa bo letos sodelovala tudi skupina Gozd strahov, ki se je predstavila v šovu Amerika ima talent.

Ob 20. obletnici načrtujejo tudi izid knjige Grossmann Tales, v kateri je zbranih dvajset intervjujev z najuglednejšimi gosti festivala v zadnjih dvajsetih letih, ki jih je opravil srbski strokovnjak za grozljivke Dejan Ognjanović.

Dve desetletji filmske strasti

Že dvajset let festival organizira bolj ali manj ista skupinica filmskih zanesenjakov iz Ljutomera in Ormoža, ki se je spoznala še v ljutomerski gimnaziji. Sprva so skupaj organizirali predvsem glasbene dogodke, ker pa so se že v gimnaziji ob iz videoteke izposojenih kasetah navdušili nad grozljivimi filmi, so se ob stoti obletnici prvih slovenskih filmskih posnetkov, ki jih je leta 1905 posnel dr. Karol Grossmann, odločili, da priredijo filmski festival po lastnem okusu.

Prvotno je bil ta le eden od dogodkov, ki so jih priredili ob obletnici. Potreba po filmskem festivalu se je zares pokazala šele z nastankom prve ljutomerske grozljivke Vinopiri: Blutvajnšpricar saga. Kot je pojasnil njen producent in programski direktor festivala Tomaž Horvat, so po »gverilski produkciji« filma ugotovili, da ga nimajo kje predvajati. Glede na to, da je že začetek festivala povezan z nenavadnim konceptom serije grozljivk o vinopirih – vampirjih, ki pijejo kri opitih žrtev, ne preseneča, da je Grossmannov festival kmalu obogatil filmski program tudi z vinskim in postal verjetno edini festival na svetu, kjer najboljše vino izbirajo gledalci filmov. Tudi ime nagrade, ki jo podelijo najboljšemu celovečercu, hudi maček, je precej zgovorno.

Leta 2005 žanrskih festivalov v širši regiji ni bilo, najbližji je bil v Trstu, Grossmannov pa je bil prvi na celotnem Balkanu. Zaradi ambicioznosti in norosti ekipe je hitro rasel in pridobival veljavo. Organizatorji so hodili na festivale v Cannes, kjer so spletli vezi s Federacijo fantastičnega filma, največjo festivalsko mrežo na svetu, in se ji pridružili. Kot del mreže sodelujejo pri izboru prestižne nagrade za najboljši evropski fantastični kratki film.

V zadnjih letih je z vsesplošno digitalizacijo pa tudi s prepoznavnostjo festivala dostop do filmov, ki bi lahko prišli v poštev za program, postal bistveno lažji. V prvih letih so morali obiskovati filmske tržnice v tujini in kupovati DVD-je s filmi, ki so si jih želeli ogledati. Na začetku festivala domače žanrske filmske produkcije skoraj ni bilo. Sčasoma se je pojavil Tomaž Gorkič z Idilo in kasneje Prekletstvom Valburge. Letos bosta prvič na sporedu kar dva slovenska žanrska filma. Vseeno pa domača produkcija še zelo zaostaja za, denimo, Hrvaško ali Srbijo.

Groza na platnu in v blagajni

Kljub velikanskemu uspehu festivala še vedno vsa jedrna ekipa deluje prostovoljno. Medtem ko je ljubljanski festival žanrskega filma Kurja polt letos po desetih letih delovanja potekal zadnjič, saj, kot je zapisala njegova organizatorka Maša Peče, predvsem zaradi »klavrnega finančnega stanja na kulturnem področju« in »negotovega, nestabilnega in nedohranjenega financiranja filmskih festivalov«, ni več zmogla, ekipa Grossmanna še vztraja, čeprav priznavajo, da postaja vse težje. Kot ključne probleme prepoznavajo izrazito centralizacijo pri podeljevanju sredstev in stigmo, ki jo imajo žanrski filmi v Sloveniji, kljub temu da zadnja leta prav ti pogosto pobirajo najprestižnejše nagrade od zlatih palm do oskarjev. Zaradi tega Grossmann dobiva presenetljivo tanko rezino že tako izjemno pičle pogače, ki jo ministrstvo za kulturo vsako leto deli med filmske festivale.

»Med pet največjih filmskih festivalov v državi se razdeli le 190.000 evrov, kar, bodimo odkriti, ni tako rekoč nič. Primerljivi žanrski festivali v tujini imajo tudi milijonske proračune,« je opozoril Horvat. »Ko pridejo gostje iz tujine in izvedo, kakšna so naša sredstva, ne morejo verjeti, kako nam lahko uspe organizirati takšen festival,« je pojasnil Marko Mehtsun in poudaril, da imajo sorodni festivali zgolj za postrežbo prigrizkov na razpolago nekajkrat večja sredstva, kot jih imajo sami za celoten festival. Poleg tega v Ljutomeru ni primerne infrastrukture, zato morajo približno tretjino letnih sredstev nameniti zgolj za najem nujne tehnične infrastrukture, kot so filmski projektorji in podobno.

»V resnici opravljamo dve službi, eno, da preživimo, in ko je te konec, se, namesto da bi šli domov ali na dopust, posvetimo festivalu,« je opisal Mehtsun. Kljub trdemu neplačanemu delu nadaljujejo organizacijo iz leta v leto že dve desetletji, saj želijo, da se v njihovih krajih dogaja nekaj zanimivega in urbanega. Prihodnost je negotova, organizacijska ekipa je vse starejša, »ne zmoremo več delati cele noči«, je pojasnil Mehtsun. Za zdaj jim še ni uspelo najti mlajših, ki bi bili pripravljeni toliko dela opravljati brezplačno.

Kljub težavam so z minimalnimi sredstvi ustvarili prepoznaven in odmeven festival ter umestili Prlekijo na svetovni filmski zemljevid. »Ljutomer smo preobrazili v filmsko mesto, ljutomerska gimnazija je pred nekaj leti ustanovila umetniški oddelek z gledališko-filmskim programom, k čemur je veliko pripomogel tudi naš festival. Žal pa odločevalci na državni ravni ne prepoznavajo, kakšen vpliv ima ta lahko na lokalno okolje,« je dejal Borut Horvat. »Strokovna komisija ministrstva za kulturo nam očita, da nima dovolj pomembnih mednarodnih gostov, da smo lokalno in mednarodno premalo prepoznavni in da smo omejeni zgolj z žanrskim filmom,« so absurdne kritike opisali organizatorji. »Nismo popolni, a si ne morem predstavljati, kako bi lahko pripeljali še bolj eminentne goste s področja žanrskega filma,« se je zgražal Mehtsun in poudaril, da so v Ljutomer privabili kultna imena, kot so igralci Christopher Lee, Udo Kier ter Robert Englund, in režiserji kultni Roger Corman, Ruggero Deodato in Brian Yuzna ali avtor filmov Predator in Umri pokončno John McTiernan.

»Če odmislimo A-ligo, ga skoraj ni filmskega festivala v zahodnem svetu, ki nam ne bi zavidal takih gostov. Žanrska usmeritev prispeva k programski profiliranosti, kar je osnova vsakega festivalskega dogodka. A očitno se moramo na periferiji še dosti naučiti,« je bil sarkastičen Tomaž Horvat. »Mogoče pa nas lahko rešijo sredstva zelenega prehoda, saj so zombiji najboljši primer ekološkega recikliranja,« se je iz težke situacije ponorčeval Marko Mehtsun.