Kako je Luna pristala na filmu

Veliko prej, preden je človek pristal na Luni, je Luna pristala na filmu. Prvič v Franciji. Leta 1902 se je filmar in oče posebnih učinkov Georges Méliès na Luno odpravil v svoji dvanajstminutni, magični črno-beli, nemi, igrano-animirani satiri z naslovom Potovanje na Luno (Le voyage dans la Lune).

Skupaj s posadko zvezdogledov se je botru Mesecu z raketo zaletel naravnost v oko. Prizor je postal kulten in filmarji so si ga odtlej izposojali in ga reciklirali na vse možne načine. Méliès, ki je v filmu odigral tudi vodjo odprave, je na Luni odkril vesoljce – nekakšno akrobatsko pleme, in eno bitje pripeljal na Zemljo. V njegovem delu, ki se je v zgodovino zapisalo kot prvi znanstveno-fantastični film, raketo izstrelijo iz topa, pristane pa v oceanu.



A to vizijo, kakor tudi izgled rakete, je navdihnil Jules Verne s svojim romanom Od Zemlje do Lune, v katerem je pisatelj pravilno predvidel številne (tehnične) podrobnosti potovanja v vesolje kar 104 leta pred dejanskim podvigom. Tudi v njegovi duhoviti pustolovščini se namreč na Luno podajo trije (ameriški) astronavti, izstrelitvena ploščad je, seveda, na Floridi, projektil je približno enake oblike in dimenzij, kot je bil dejanski Apollo 11, potovanje z Zemlje spremlja teleskop, v vesolju vlada breztežnost in po vrnitvi se vesoljsko plovilo s padalom spusti v Pacifik. Vse to, kar si je pisatelj, navdihnjen z dotedanjimi znanstvenimi odkritji, zamislil v svoji bujni domišljiji leta 1865, se je leta 1969 res zgodilo. Osupljivih podrobnosti z romanom se je ob vrnitvi na Zemljo spomnil tudi Neil Armstrong in Julesa Verna omenil v eni od svojih javk.
 

Dvosmerni tok navdiha

Napredek znanosti – najsi bo na področju raziskovanja vesolja, astrofizikalnih fenomenov, življenja na tujih planetih ali potovanja skozi čas, od nekdaj navdihuje umetnost, res pa je tudi obratno. Znanstveniki priznavajo, da jim brezmejna domišljija in špekulacije znanstvenofantastičnih filmov in romanov kdaj ponudijo idejo za nadaljnja raziskovanja in odkritja. Film kot umetnost, ki ni mogoča brez uporabe tehnologije, ima z znanostjo in razvojem še posebej prepleten odnos. Zato so scenaristi spremljali razvoj znanosti in se mnogokrat posvetovali z znanstveniki o fizikalnih in tehničnih podrobnostih potovanja po vesolju. 


 
Še pred uradnim začetkom vesoljske tekme je v petdesetih letih v Hollywoodu nastalo več »vesoljskih« filmov. Za prvi večji ZF film, posnet v tehnicolorju, velja Destinacija Luna (Destination Moon) režiserja Irvinga Pichela, ki ne le, da predvidi zasebno financiranje odprave na Luno, pač pa tudi posvari pred nevarnostmi, ki prežijo na astronavte tam zunaj in možnimi zapleti ob pristanku na Zemljinem naravnem satelitu. Leta 1953 je Richard Talmadge posnel Project Moonbase in skoraj natančno predvidel leto naskoka na Luno. Ta srednjemetražna vesoljska vohunka, ki se dogaja leta 1970, skorajda ne bi bila vredna omembe, če ne bi v svoji znanstvenofantastičnosti prekosila vseh drugih primerkov, saj je naslikala prihodnost, v kateri pomembne položaje zasedajo ženske, so astronavtke in celo predsednice ZDA – nekaj, kar je bilo v petdesetih letih najbrž še bolj nepredstavljivo kot pristanek na Luni.
 

Resnica ali prevara

Na kakršnekoli načine že so se filmarji trudili čim bolj verodostojno prikazati potovanje po vesolju, pa je to prvemu nedvomno najbolje uspelo Stanleyu Kubricku v filmu 2001: Odiseja v vesolju. V filmski klasiki iz leta 1968 sicer ne obišče Lune, pač pa gre za medgalaktično misijo od zore človeštva do kolonizacije vesolja. Pri pisanju scenarija se je združil z legendo znanstvene fantastike, futuristom in izumiteljem Arthurjem C. Clarkom in menda obiskal več kot sedemdeset industrijskih in vesoljskih korporacij, univerz, observatorijev, vremenskih postaj in laboratorijev, da bi se njegov film čim bolj približal znanstveni dejanskosti. Pri filmanju je uporabil tudi dotlej še nevidene posebne učinke in svoje delo opravil tako dobro, da je nekaterim zamajal percepcijo resničnosti in so začeli dvomiti, da je človek res stopil na Luno, prizor, ki so ga na malih zaslonih spremljali leto po premieri Odiseje.

Najbolj znano teorijo zarote glede pristanka na Luni je sprožilo pisanje Billa Kaysinga v knjigi Nikoli nismo šli na Luno (We Never Went to the Moon), izdani v samozaložbi leta 1974. Kaysing, ki je bil zaposlen v podjetju, ki je izdelovalo motorje za rakete, je natrosil celo vrsto »dokazov«, da je pristanek na Luni fingiran. Razširil je govorice, da je Nasa najela Stanleya Kubricka, ki je s trojico astronavtov v studiu posnel lažni pristanek na Luni. V zameno pa je izsledke raziskav, drago snemalno opremo in posebne učinke lahko uporabil za svojo Odisejo 2001, ki je sicer imela vrtoglavo visok proračun.

Ta teorija zarote je ljudi tako očarala, da so šli še dlje in v naslednjih Kubrickovih filmih iskali sublimna sporočila, ki naj bi jo potrjevala. Eno takih je volnen pulover, ki ga nosi mali Danny v filmu Izžarevanje (1980), na katerem je spletena raketa z napisom Apollo 11 USA. To naj bi bilo Kubrickovo skrivno sporočilo, da je pristanek na Luni v resnici zrežiral on. Če vas zanima, kako naj bi se ta zarota odvila, si oglejte francosko komedijo Moonwalkers (2015) v režiji Antoineja Bardou-Jacqueta, ki govori o agentu CIE z nalogo pripričati Kubricka, da posname lažni pristanek na Luni.

Teorije zarote

Po prvih korakih na Luni se je pojavilo še več filmov, ki so z vsebino neposredno nakazovali ali pa zgolj bežno namigovali, da je šlo za potegavščino. Tako se na primer James Bond v filmu Diamanti so večni (1971) znajde na Luninem površju, ukrade vesoljsko vozilo in med bežanjem pred napadalci zapelje z vesoljskega prizorišča, ki je zgolj urejeno v filmskem studiu. Film Kozorog Ena (Capricorn One) iz leta 1978 – v katerem je ob Jamesu Brolinu enega od astronavtov, še preden je postal znan zaradi drugih stvari, odigral O. J. Simpson –, precej dosledno sledi parametrom teorije zarote, le da Luno zamenja z Marsom. Gre za triler o neuspeli misiji na Mars, česar Nasa pred javnostjo noče priznati, zato prisili astronavte, da pristanek na Rdečem planetu pred televizijskimi kamerami odigrajo.



Veliko bolj neposreden je bil Matt Johnson v svojem found-footage trilerju Operacija Plaz (Operation Avalanche, 2016), v katerem se skupina mladih ciinih agentov pod pretvezo, da snema dokumentarni film o odpravi na Luno, infiltrira v Naso in odkrije šokantno novico, da je odprava vnaprej obsojena na neuspeh in da namerava Nasa sestreliti Apollo 11 in za to okriviti Ruse. Agenti se odločijo, da bodo s svojo filmsko opremo Nasi pomagali »speljati misijo do konca«. Če je pristanek na Luni res nastal v filmskem studiu, to pomeni 1:0 za film.



Filmske domišljije pa niso burile le teorije zarote in neizživete fantazije, pač pa tudi resnični polomi, kakršen je bila neuspela misija Apolla 13 leta 1970. Film Rona Howarda Apollo 13 (1995) je dosledno sledil pričevanju Jima Lovella, enega od astronavtov, in znanstveno verodostojno obnovil dramo tega podviga ter v stratosfero poslal ponarodeli stavek: Houston, imamo problem! Tako se imenuje tudi slovenski primerek z vesoljskimi teorijami zarote navdihnjenega mockumentarca v režiji Žige Virca. Ta zatrjuje, da smo vesoljski program pravzaprav razvili v Jugoslaviji, in sicer po načrtih Hermana Potočnika Noordunga v objektu 505, strogo varovani bazi jugoslovanskega vojnega letalstva pri Bihaču. Tito je nato leta 1961 več milijard vreden program prodal Kennedyju, ta pa je nemudoma napovedal, da bodo Američani še v istem desetletju stopili na Luno.


 

Kar je bilo znanost, je postalo umetnost

Tako kot sta se Neil in Buzz morala naučiti uporabljati kamero, da sta ovekovečila svoj dosežek, in se izobraziti o osnovah geologije, je tortura, skozi katero morajo današnji igralci med pripravami na vlogo v vesoljskih filmih, podobna pripravam astronavtov na polet. Kar dokazujejo filmi, kot sta intimna biografija Neila Armstronga Prvi človek (2018) v režiji Damiena Chazella, kjer v vlogi prvega človeka na Luni nastopi Ryan Gosling, in Gravitacija (2013) Alfonsa Cuaróna, ki je bil pred leti velik tehnološki izziv, za igralko Sandro Bullock pa velik fizični in psihološki napor. Ustvarjalci so delo na filmu, kjer so s kompleksno mašinerijo morali simulirati breztežnost in poustvariti fizične zakone v vesolju, opisovali kot velik skok v neznano. Gravitacija se je uvrstila na seznam filmov, ki so za vselej premaknili meje filmske umetnosti. Kar se je zdelo kot znanost, je postalo umetnost. Včasih tudi umetnost preživetja, kot pokaže film Marsovec (2015), ki Matta Damona pusti na Marsu, prepuščenega lastni iznajdljivosti. Filmi, kot je Marsovec, anticipirajo smeri razvoja znanosti in razmišljajo o medplanetarni prihodnosti ter razširjajo obzorja – tudi znanstvenikom.



Znanstveniki in filmarji tako delajo z roko v roki. James Cameron upa, da bomo čez dve leti novi del njegovega Avatarja (v pripravah so tudi že 3., 4., in 5. del) gledali v 3-D tehniki brez očal. Kamera že dolgo ni več edino filmsko orodje. Razvoj tehnologije na področju virtualne in obogatene resničnosti, potopitvenih medijev, 3-D tiskalnikov, dostopnost dronov in napredka v raziskovanju umetne inteligence – to so danes orožja filmarjev v njihovi revoluciji vizije prihodnosti.

Pa vendar je bila prav navadna mala filmska kamera (Hasselblad 500 EL) tista, ki je prve korake po Luni prenesla 530 milijonom gledalcem pred malimi zasloni na Zemlji. Originalni arhivski material na 35- in 16-milimetrskem traku ter še neobjavljene posnetke na 70-milimetrskem filmu je v novo doživetje zmontiral Todd Douglas Miller in svoj »direktni« dokumentarec Apollo 11 letos predstavil na festivalu Sundance. Kdor si želi neomadeževane izkušnje, pa lahko na tej spletni strani »v živo« in v »realnem času« (če ima čas) spremlja celotno, devet dni trajajočo misijo od izstrelitve do vrnitve v sliki in zvoku in (po)doživi enega vrhuncev človeštva, ki je navdihnil toliko pesmi, slik, predstav, knjig, plesnih korakov in seveda … filmov.